Večer, Potovanja - Jože Praprotnik: Resda je v naši deželi kar 15 krajev ali vrhov s tem imenom, a ta je tako edinstven, da so na njem posneli tudi nekaj kadrov prvega Kekca.
V ta prelestni gorski svet, ki ga na severni strani obdajajo topla sončna pobočja Karavank, na drugi strani doline pa kulisa skalnatih očakov Špikove skupine ali onkraj Kranjske Gore očak Jalovec s soseščino, se podajam od mladih nog. Pomladi, ko vse dehti in žuborijo gorski potoki, ko se talijo zadnji snegovi med Lepim vrhom in Trupejevim poldnem, ali v topli jeseni, ko gorska krajina zažari v zlato rumenih odtenkih macesnovja v zeleni preprogi smrek in rušja. V tem svetu marsikdo najde uteho za svoj nemir, za skaljeno srečo, v tihoti, ki jo zmoti nemara le piš vetra ali lajež psa ob samotni kmetiji, mimo katere ga nosijo noge.
Topla sončna pobočja z nekaj fratami zemljišč, primernih za obdelovanje, so iz mrzle Gornje doline pritegnila ljudi, pa so poselili zemljo v Srednjem Vrhu pod istoimensko goro. Prostora je bilo za nekaj kmetij, gorski potoki pa so gnali žage. Čeravno majhna vas, pa je Srednji Vrh nad Gozdom - Martuljkom, poznan tudi po izjemnem možu Lovrencu Lavtižarju. Rodil se je tu zgoraj leta 1820, posvečen je bil leta 1845, potem pa se je podal na težko pot misijonarja in razširjevalca vere onkraj velike luže. Ko je v hudi zimi leta 1858 odšel obhajat Indijance, je na poti zmrznil in žalostno končal.
In vendar, če se boste podali na obisk tega "orlovega gnezda", tega kraja z izjemnimi razgledišči, žuborečimi potoki, slapovi, sem gor vodi lepa cesta, a tudi planinska steza bližnjica. Nikar ne pozabite vzeti s seboj nahrbtnika z malico in pijačo, ker tu gori, v tem raju ni nič. Nič, kar bi spominjalo na gostišče, na restavracijo. Na najlepši točki sicer čepi Dom Zveze prijateljev mladine Ljubljana Šiška, ki pa je zaprtega tipa. Če bi se ta krasota razprostirala na drugi strani Karavank, bi jim veselo žvenketali evri, tile naši pa niso niti turistični vajenci.
Jože Praprotnik