RTV SLO, blog - Sintra: Po dolgem času sem se spet enkrat ustavil na Dovškem pokopališču.
Ta britof je na čudovitem kraju.
S ceste se Triglav skrije za Mlinarice in mu je komaj videti glavo, z brega na pokopališču pa si ravno prav visoko, da dojameš, da je zasnežena gora v ozadju, samo na videz nižja od Rjavine, nekaj več. Da je tista daljna kopa pravi kralj teh planin.
V zadnjih urah dneva je pogled nanj veličasten. Vsa dolina je že potopljena v mrak, vrh pa se koplje v zadnjih sončnih žarkih…
Kdor ima klobuk, se ob tem pogledu odkrije.
Daljni snegovi šepetajo pravljice... Dovški britof je res pravšnji kraj za sanjarjenje.
Tod poočiva cela vrsta mojih »junakov«, ljudi, o katerih sem bral in jih neizmerno cenim. Med njimi sicer ni Jože, prvega med njimi, ki počiva na Planini pod Golico, a nič ne de. Na kateri koli nagrobnik pogledaš, veš, da je ob njem prisoten njegov duh. Od teh, ki jih na tem britofu obiščem, ga skoraj ni, ki ga Joža ni poznal. Včasih se mi zdi, da v ozadju slišim njegov neugnan smeh.
Za cerkvenim zidom, obrnjen v veličastje Triglava, je grob Jakoba Aljaža.
Samo nekaj mesecev po njegovi smrti so mu postavili res lep spomenik. Zasnoval ga je znani arhitekt Vurnik, verze pa je zapisal tiste čase nadvse priljubljen pesnik, Silvin Sardenko:
Vsako jutro v zarji novi
naši zažare vrhovi,
čakajo, kdaj prideš spet,
ki si bil jim varuh svet:
naš triglavski kralj Matjaž
župnik z Dovjega Aljaž.
Duhovnika A. Merharja, s psevdonimom Sardenko, danes komaj kdo pozna, čeprav je nekdaj veljal za petega moža Moderne. Po odličnih nagrobnih verzih, vezilih, napitnicah in prigodnicah, je poznan O. Župančič, a priznajte, da tudi tale napis ni kar tako. Še O. Župančič bi se ga ne sramoval.
Aljaž je Čopa dobro poznal. Rad ga je imel, nikakor pa ni odobraval njegovih vragolij v Steni. Baje sta se nekoč takole menila:
»Joža, če te bom moral pokopati, ko sem jih že toliko, te bom z lopatico po riti usekal! Zdaj ti to povem, ker, če se boš ubil, me ne boš mogel slišati.«
Joža mu seveda ni ostal dolžan:
»Ja, potem pa hvala vnaprej. Vsaj pogreba ne bo treba plačat!«
Pa Aljaž ni edini, ki ga je na Dovškem britofu vredno obiskati. Nedaleč stran je skromna gomila, poslednje počivališče Klementa Juga.
»Sramota je, da so vse že pred nami preplezali tujci. Mi se moramo dvigniti nadnje. Človek zmore veliko, če hoče. In mi moramo hoteti, če naj postanejo vse naše planine v vsakem oziru naše. Kdor izmed narodov se zadovolji z majhnim, izgine. Za velike pa ni veličine nikoli dovolj. Jugoslovani smo po številu majhni, zato pa moramo po svojem bistvu postati veliki!«.
Tako je učil Klement Jug. Vsekakor so to misli, ki v marsičem še danes veljajo. Škoda, da jih je Jug dojemal kot vero - taki so bili pač časi. Tako je v sebi vzgajal »übermenscha«. Žal vsa drznost in vsa volja nista bila dovelj, da bi premagal Steno na način, kot si ga je zamislil.
Zgodilo se je obratno: stena je premagala Juga.
Nekateri so ugibali, da naj bi, zaradi neuslišane ljubezni, storil samomor? O tem je veliko napisanega, a meni se to ne zdi verjetno. Če bi se za to odločil, bi ne čakal soplezalca (ki ga ni bilo) in bi ne nagovarjal Jožo, če gre z njim.
Ko je Joža (Čop) slišal, kod namerava iti, je ponudbo odklonil. Joža je bil tiste čase plezalec z najbolj izdelano tehniko, a za smer, ki mu jo je predlagal Jug, je
rekel:
»Veš, meni še niso repetnice zrasle. Klemen, kolikor sva prijatelja, lahko greš, jaz pa nisem muha. Bom kar doma ostal«.
Takole so padlega Juga iz Vrat pospremili gorski reševalci. Tisti skravžlani je Joža. slika je iz arhiva T. D. Skala
Klemen se je res odpravil, pa se je nesrečno končalo. Joža je imel prav: ni imel »repetnic«.
V kotu, za nekdanjo totenkamro, je prostor za ostale, ki so se, kot Jug, prenaglili in jih je Stena zmagala (Triglavski severni steni, enemu najlepših plezalnih vrtcev v
Julijcih, pravijo plezalci kar Stena – z veliko začetnico).
Gledam naokoli. Domala vsi spomeniki imajo epitaf v Nemščini in pri vseh se konča z »verunglückt am Triglav«.
Danes skoraj nihče ne ve za zagrizen boj za slovensko samopotrditev in samobitnost, ki se je v prvi polovici prejšnjega stoletja bil na vseh področjih in vsepovsod. V kotu Dovškega britofa ti postane jasno, da je potekal tudi v gorah. Tuma, Jug, Čop in vrstniki (pa tudi Aljaž, samo malo drugače), so se v Triglavu borili za prvenstvo. In za Slovenstvo.
To dolžnost so častno opravili. Tudi zato jih obiskujem.
Iz hvaležnosti.
Ob steni je nagrobnik, na katerega so pritrjene bronaste čaplje v letu, simbol planiške letalnice.
Še danes mi v ušesih zveni glas razburjenega radijskega reporterja, ki se je v živo javljal iz Planice (televizorjev takrat še ni bilo):
»Naslednji je naš junak, Janez Polda. Spustil se je po zaletišču… - odrinil je - vleče, vleeče, še vedno vleče – izgubil je čepico in…. Uuuuu!!! Padel je!.... Pa ni hudega. Že vstaja in koraka iz arene. Množica ga burno pozdravlja. Čeprav s padcem, je postavil rekord…«
Tam za zidom, pod čapljami, počiva Janez Polda, junak mojega otroštva. Bilo je v petdesetih, že ob zaključku njegove kariere. Celo videl naj bi ga..?
Spomnim se Planice, spomnim se doma v Planici - pred vrati se je očka fotografiral z Jožo Čopom - spominjam se vlaka, sneženja in gužve, spomnim se, da sem se krčevito oklepal materine leve roke, za desno pa jo je držala moja sestrica; bili smo
sami, kajti očka je priskočil na pomoč – s smučmi se je podal na pukel skakalnice, ki jo je bilo treba, zaradi novozapadlega snega, vsake toliko preštamfati. Mraz je grizel in čevlji so premočili – vsega tega se spomnim, samo skokov ne. Pa ne, ker bi jih pozabil, pač pa je bila skakalnica ves čas zavita v meglo in od tam, kjer smo stali, se je pukel skakalnice bolj slutil kot videl.
Takrat je skakal tudi Polda, vseslovenski in tudi moj idol.
Slava mu je godila in ko je leta 1956 odnehal, se nikakor ni mogel sprijazniti s tem, da so ga vsi pozabili. Potem je prišla še bolezen in Polda, niti 40 let star, se je zlomil.
Tako značilno slovensko – tako značilna slovenska smrt!
Na novem britofu sem stopil še do miss Copelandove.
»Gospodična« je bila med obema svetovnima vojnama profesorica angleškega jezika na takrat novoustanovljeni ljubljanski univerzi. Baje je šlo skozi njene roke prek 1500 študentov. A slavnejša je po tem, da se je zaljubila v naše gore. Na ture je odhajala z znamenitima alpinistoma tistega časa, z Miro Marko Debeljakovo in
Edom Deržajem, enkrat pa je šla tudi z Jožo, ki je na pogovoru za PV plezanje
s Copelandovo takole opisal:
»…Peljal sem jo čez Špikove grebene…. O, takrat je bilo heca: …Je megla prišla in je vprašala: Joža, a kaj veste, kje smo? Kako bom vedel, v taki megli? Čez čas je rekla: Joža, jaz bi šla pa na str..; na veliko potr… Pa sem si rekel: Hudičeva baba, nekaj drugega ima za bregom…, pa sem šel »špegat«…
Je pa molila tam zadaj...«
Ko je to pravil, se je naglas smejal.
»Miss« Copelandova je pri nas preživela večino svojega dolgega življenja.
»Sin planin«, z dušo in srcem zavezan goram, sem postal l. 1966. Takrat sem pričel »požirati« vso gorniško literaturo in pri hiši je bila tudi knjiga Miss Copeland, ki je bila prva angleška knjiga, ki sem jo v celoti prebral. Spomnim se, da sem vsakič, ko sem šel mimo hotela Slon, spoštljivo oprezal, če jo bom mogoče kje uzrl (do leta 1970, ko je umrla, je stanovala v Slonu).
Še za življenja si je izbrala grob na Dovškem pokopališču; da bo tudi po smrti blizu »čudovitim goram«.
Beautiful mountains je naslov knjige, ki jo je napisala in izdala že davnega leta 1931.
Moje pohajanje po Dovškem britofu se je končevalo, čeprav sem še vedno cincal.
Že je zvonilo Ave Marijo, ko sem prišel do vozila in se še zadnjič ozrl proti Triglavu, če se morda vendarle pokaže. Ves čas se je namreč skrival v megli.
Pa se ni. Megle so odstirale njegove sosede, le očaka niso odkrile. Bilo je kot zakleto, pa sem malo pomislil in našel »racionalno« razlago:
Pogled na Triglav je pravljičen, tam gori so vendar doma pravljice, pravljice pa so za otroke, ne za stare, pragmatične osle, ki tavajo po britofih…