14. julija mineva 140 let od prvega, tragičnega pristopa na vrh Matterhorna, za mnoge najlepše gore
14. julija mineva 140 let od prvega, tragičnega pristopa na vrh Matterhorna, za mnoge najlepše gore
Na vrh in v smrt
Potem ko so do srede 19. stoletja drzni planinci splezali že skoraj na vse pomembnejše švicarske štiritisočake, je ostal samo še Matterhorn, prelepa gora, oblike kot nekakšen rog (nem. Horn), ki se izzivalno vzpenja v nebo. Zaradi svoje grozljive oblike je ta vrh veljal za nedostopnega. Tega pa ni verjel angleški slikar in grafik Edward Whymper (1840–1911), ki ga je britanski Alpine Club poslal v Švico, da bi naredil ilustracije tamkajšnjih gora, prelazov in ledenikov za njihovo prvo knjigo iz serije o planinstvu. Tam je v desetih letih zbral dovolj gradiva, da je napisal in ilustriral knjigo Scrambles Amongst the Alps, ki je prvič izšla leta 1871.
V zvezi z omenjeno nalogo je Whymper prvič obiskal švicarske Alpe leta 1860, ko je bil star šele dvajset let. Pokrajina ga je tako prevzela, da ni le risal gora iz doline, temveč se je na vrhove tudi vzpenjal in pri tem naredil vrsto odličnih grafik. Ker je večkrat videl Matterhorn, ga je ta gora postopoma čisto obsedla. Na vsak način je hotel biti prvi, ki se bo povzpel na njen vrh. Tega pa ni mogel storiti sam, in je zato moral najeti tamkajšnje vodnike in nosače. Pri tem je moral biti zelo izbirčen, kajti vodniki niso imeli fiksne tarife in so pri postavljanju cen za »gospodo« dostikrat poskušali ravnati kot pri striženju ovac – odnehaš šele, ko prideš do kože. Whymperju je vseeno uspelo izbrati nekaj koristnih mož. To so bili Italijan Jean-Antoine Carrel, Francoz Michel Auguste Croz in Švicarja Petra Taugwalderja, oče in sin.
Iz Švice ali iz Italije?
Čeprav si je goro ogledoval z vseh strani, jo je najprej kar šestkrat poskušal osvojiti po jugozahodnem, italijanskem grebenu. Matterhorn namreč leži na meji z Italijo, kjer ga imenujejo Monte Cervino. Končno je ugotovil, da je najugodnejša smer za vzpon po severovzhodnem grebenu iz najbližjega švicarskega naselja Zermatt, ki leži 1616 m visoko. Od tam do vrha bi moral premagati le še 2852 višinskih metrov, kar naj bi se mu nekako izšlo v treh dneh; dva dni gor, en dan dol. To je približno tolikšen napor, kot da bi se iz naših Vrat povzpel najprej po že poznanem, zadnjih tisoč metrov pa po neznanem brezpotju na Triglav, ki bi bil še tisoč metrov višji. Že iz tega lahko sklepamo, kako strašansko žilavi so morali biti Whymper in vsi člani njegove odprave.
Bilo je več razlogov, da se je odločil za severovzhodno smer. Iz Zermatta se sicer zdi Matterhorn odbijajoče strm, nekako tako kot Svinjak iz Bovca. Če pa se peljemo po cesti do Kluž, se vidi Svinjak s te strani le kot dolg, razvlečen hrbet. Nekaj podobnega velja tudi za Matterhorn, kjer se severovzhodni greben vzpenja od začetka (Hörnli 3200 m) pa vse do vrha v povprečni strmini 40°. Drugi pomembni razlog za vzpon po tej smeri je bila lega skalnih plasti, ki so se spuščale pod kotom približno 30° na italijansko stran, kjer je bilo obilo previsov, ki so se prevečkrat lomili. Zato je bila tam skalna in kamena toča pogosta in nevarna. Na švicarskem grebenu pa so se plasti dvigale, tako da bi bil vzpon podoben hoji po nekakšnih zelo visokih stopnicah.
Italijanski nacionalizem, angleška okrutnost ...
Tako se je leta 1865 Whymper dogovoril z vodnikom Carrelom, da bodo naskočili vrh 13. julija. Dvanajst dni prej si je z vodniki Almerjem, Crozom in Bienerjem ter z grbastim Lucom Meynetom, ki je gospodi nosil šotor, ogledal pot do višine približno 3350 m, kjer so prenočili in se vrnili naslednji dan. Štiri dni pred glavno turo pa je izvedel, da se je Carrel pridružil skupini italijanskih planincev, ki so nameravali splezati na vrh iz Breuila (danes bolj poznan kot Cervinia) po italijanskem grebenu in prehiteti Whymperja. Misel, da bi bil prvi na vrhu Anglež in ne Italijan, je Carrela tako peklila, da je zadnji hip prelomil dano besedo v prepričanju, da Whymperju ne bo uspelo najti novega.
Kaj zdaj? Whymper je bil besen, ker je ostal sam, brez vodnika. Na srečo sta prav takrat prišli v Zermatt dve skupini: 19-letni, vendar zelo izkušeni lord Francis Douglas v spremstvu Taugwalderjev in duhovnik Charles Hudson z vodnikom Crozom. Hudsona je spremljal še novinec Douglas Hadow, ki je tudi hotel na vrh. Zanj je jamčil Hudson, rekoč, da se je mladenič že izkazal, saj se je povzpel celo na Mont Blanc. Odločili so se, da bodo šli na vrh vsi skupaj. Turo so začeli v četrtek, 13. julija 1865, ob pol šestih zjutraj. Nebo je bilo brez oblačka. Spet so se brez večjih težav povzpeli do višine 3350 metrov, do koder so prišli malo pred poldnem in si tam postavili šotor. Taugwalderja sta šla še malo naprej, da bi si ogledala smer. Šla sta precej višje in povedala, da vse do vrha ni videti večjih težav.
Naslednji dan so nadaljevali vzpon malo pred zoro in vreme je bilo še vedno lepo. Vodila sta izmenoma Hudson in Whymper. Ob 6.30 so že dosegli višino 3900 metrov, ob 9.55 pa že 4270 metrov – le še dobrih 200 m do vrha! Tu so morali zaradi velike strmine zaviti severno od grebena, da so spet prispeli do strmine z naklonom pribl. 40°. Ker je bila pot zelo izpostavljena, oprijemi na redkih skalah, ki so s tankim ledom prekrite molele iz snega, pa slabi, je vodil Croz. Napredovali so zelo počasi, za kar je bil kriv predvsem Hadow, ki ni bil navajen takih nevarnosti in mu je bilo treba ves čas pomagati. Na srečo je pot višje postala spet lažja in ob 13.40 so prisopihali na vrh. Ker se je Whymper bal, da jih je prehitel Carrel, si je temeljito ogledal ves vršni greben, ki poteka horizontalno kakih 120 m. Vendar v snegu ni bilo nobenih sledi. Od tam je zagledal kakih 400 m nižje Carrelovo skupino. S Crozom sta začela kričati in valiti skale navzdol. Ko jih je Carrel opazil, je bil tako razočaran, da se je obrnil. 17. julija je vseeno tudi on dosegel vrh z italijanske strani.
... in usodna švicarska varčnost
Na vrhu so slavili uspeh in vriskali, Croz pa je na drog od šotora, ki ga je vzel s seboj, obesil namesto zastave kar svojo bluzo! Videli so jih tako z italijanske kot s švicarske strani in oboji so menili, da je »njihova« skupina prišla na vrh. Čez slabo uro, ko je Whymper naredil še nekaj skic, so se začeli vračati. Vodil je Croz, za njim pa so sestopali Hadow, Hudson, Douglas, starejši Taugwalder, Whymper in mlajši Taugwalder. Okrog tretje ure popoldne so prišli do najtežjega mesta, kjer je, ko so se vzpenjali, Whymper svetoval, da bi bilo pametno pritrditi nekaj dodatnih vrvi na skale, vendar ga niso ubogali. Croz, ki je ves čas pazil na Hadowa, je dobesedno postavljal njegove noge drugo za drugo na varna mesta in jih držal. Nekaj minut nato pa je neki ostrooki možak iz Zermatta opazil, da se je sprožil plaz z grebena Matterhorna proti ledeniku Furggletscher. V resnici pa se je zgodilo to: Croz se je obrnil, da bi stopil nižje, v tem trenutku pa je Hadowu spodrsnilo, tako da je pahnil Croza iz ravnotežja in sta oba padla čez rob. Za seboj sta potegnila še popolnoma nepripravljena Hudsona in Douglasa, saj so bili vsi povezani. V trenutku so Taugwalderja in Whymper napeli med seboj vrv, da bi zadržali padec. Vendar se je vrv med Taugwalderjem in Douglasom pretrgala in vsi štirje nesrečniki so zdrsnili dobrih tisoč metrov globoko na Furggletscher!
Preživeli so bili tako šokirani, da se kake pol ure niso niti premaknili. Šele potem so začeli zelo počasi sestopati, vendar je Whymper menil, da bo že naslednji trenutek njegov zadnji, kajti oba Taugwalderja sta postala histerična. Šele ob 6. uri popoldne so dosegli varnejši sneg na grebenu, ki se je spuščal proti Zermattu. Spotoma je Whymper pregledal vrv, ki se je pretrgala. Zgrozil se je, ko je videl, da je bila to le tanjša, zasilna vrv, ki je tam nikakor ne bi smeli uporabljati. Kriv je bil oče Taugwalder, ki je imel še dovolj dobre vrvi spravljene v nahrbtniku.
Ob pol desetih so prišli do kraja, kjer so prenočili. Po šestih slabih urah »spanja« so v soboto zjutraj nadaljevali spust do konca grebena na Hörnliju in naprej v Zermatt, kjer so sporočili tragično novico. Takoj so se drugi možje povzpeli do kraja, kjer je bilo od daleč videti trupla. Zaradi nedeljske maše (grozilo jim je izobčenje, če se je ne bi udeležili) so šele v ponedeljek odšli po trupla, ki so jih potem pokopali v Zermattu. Vseeno je Whymper v družbi še nekaj Angležev odšel tja že v nedeljo ob drugi uri zjutraj. Croza, Hadowa in Hudsona so našli med seboj povezane z dobro vrvjo Manilla. Z enako vrvjo so bili povezani tudi trije preživeli, le tista vrv med Taugwalderjem in lordom Douglasom je bila zanič, zato se je pretrgala! Vsem najdenim žrtvam je drsenje po ledeniku sezulo in poškodovalo čevlje, ki so ležali razmetani okoli trupel, med njimi tudi čevelj in rokavici lorda Douglasa. Njegovega trupla vse do danes niso našli.
Zaradi nesreče, zlasti zaradi tiste strgane vrvi, je bilo več sodnih obravnav, ki so močno načele ugled Taugwalderja starejšega – vendar to ni več predmet naše zgodbe.
Dr. Peter Starič