Dnevnik - Barbara Smajila: ... bi se pohodniki najraje zjokali
Srhljiv portret katastrofe in opustošenja je hkrati tudi čudovit primer sodelovanja in medsebojne pomoči. Skupaj so takoj stopili gasilci in planinci, ki imajo Šmarno goro radi.
|< < Fotogalerija (12 posnetkov S.M.) > >|
Če je narava v Ljubljani pokazala zobe, se je nad Šmarno goro naravnost razbesnela. Prizori izruvanih drevesnih očakov, polomljenih slokih listavcev, mogočnih korenin, ki štrlijo kvišku, razcefranih debel in odlomljenih delov dreves, ki kot amputirani udi po bitki ležijo raztreseni naokrog, obiskovalca ne morejo pustiti ravnodušnega. Tisti, ki smo se proti najljubšemu ljubljanskem vrhu odpravili v četrtek, smo se počutili kot na pogrebu. Pot čez korenine je bila povsem neprehodna. Romarska pot je od parkirišča do kapelice še vedno podoba popolnega opustošenja. »Ko sem prvič po žledolomu prišla na vznožje, mi je šlo kar na jok,« je še vedno malce pretresena povedala gospa Štefi, ki nam je na vrhu postregla z domačim zeliščnim čajem. »Potem pa sem srečala gospoda, ki me je ves besen napadel, kako da poti še niso počiščene. Pa pol Slovenije takrat še elektrike ni imelo!« je bila šokirana. Domačini svojo rutino pač jemljejo zelo resno.
Na severni strani poškodovanih 70 odstotkov dreves
Vsaj toliko resno pa svoj posel jemlje tudi družina Ledinek, ki že štiri desetletja vodi gostilno na vrhu »Šmarnce«. Če so bile še v četrtek nekatere poti povsem neprehodne, je bilo že v soboto zjutraj povsod polno pohodnikov. Dreves v tako kratkem času sicer ni bilo mogoče odstraniti, a so jih bodisi umaknili s poti, bodisi prežagali ali pač malce drugače speljali pot. Postavili so nove ograje, zarisali nove markacije. »Sami smo se organizirali, če bi čakali na koga drugega, še vedno ne bi bilo nič,« še pristavi Štefi.
Akcija, ki so jo izvedli na Šmarni gori, je tako čudovit primer medsebojnega sodelovanja in pomoči. Ledinekovi, ki gostilno pogosto posodijo gasilcem za gasilske veselice, planincem pa za organizacijo denimo občnih zborov, so tokrat sami potrebovali pomoč – in tako gasilci kot planinci so se nemudoma odzvali. Poklical jih je Miha Ledinek, ki je že nekaj let v pokoju, a mu, kot sam pravi, hči, sicer aktualna šefica, Ana Češnovar še dovoli delati na gori. »V torek so tacenski gasilci začeli čistiti vozno pot, planinci so pomagali očistiti Pot čez korenine in Romarsko pot, mi »domači« pa smo v red spravili Partizansko – s tem mislim nas zaposlene, naše sorodnike in prijatelje.«
Žledoloma se spominja z grozo. Na severni strani je podrtih, polomljenih in izpuljenih 70 odstotkov dreves, pravi, preostalih 30 je treba posekati. »Šmarne, takšne, kot jo imamo v spominu, vsaj pol stoletja ne bo več. Človeku se srce trga, še posebej nam, ki imamo Šmarno goro v krvi, v genih.« V gostilni imajo sedem zaposlenih in Miha iskreno pove, da so se zelo bali izpada prihodkov. Sam je bil gor ves čas, dan in noč, in gostilna je bila ves čas odprta. Še zaklepal nisem, doda. A prišel ni nihče. »Res je bilo smrtno nevarno. Ko sem hodil gor, sem videl, kako je padlo po pet bukev naenkrat. Popadali so stebri električnih daljnovodov. Tukaj smo 40 let in česa podobnega še nismo doživeli. Bil je sodni dan. V soboto in nedeljo so vsako minuto padla štiri drevesa.«
Razdrobljene parcele bi lahko ovirale sanacijo
Jaka Šilc iz prostovoljnega gasilskega društva Tacen je povedal, da so se čiščenja lotili z bagrom, pri čemer je bila prioriteta vozna pot. »Po eni strani zato, da bi lahko na vrh pripeljali agregat in ljudi, ki bi uredili osnovno infrastrukturo, po drugi pa smo prehodnost morali vzpostaviti tudi zaradi starejšega gospoda, ki ima na sedlu stalno prebivališče in je bil tistih nekaj dni pravzaprav ujet.«
Ogromno truda je bilo vloženega v to, da so zadeve za silo sanirali. Idealno ni, to je jasno, pravi Miha, a ljudje se počasi vračajo. Naslednji nujen korak bo čiščenje gozda, pri čemer pa bi se lahko zapletlo, saj so za to odgovorni lastniki zemljišč. »Parcele so izjemno razdrobljene. Marsikdo, ki je podedoval zemljišče, sploh ne ve, kje ga ima, kaj šele da bi se ukvarjal z njim. Mislim, da bo moral v to poseči Zavod za gozdove,« je prepričan Miha. Če lesa ne bodo pospravili, se lahko razširijo drevesne bolezni.
Šilc, ki je tudi gozdar, je nekoliko bolj optimističen. Če bi ljudje razumeli, da s čiščenjem gozda ne bodo imeli izgube, ampak kvečjemu dobiček, bi lažje in hitreje pristopili k temu. »Zato smo že začeli vzpostavljati seznam lastnikov zemljišč na Šmarni gori, ki jih bomo povabili na sestanek in jim pojasnili, kako vse skupaj poteka.« Sankcij za tiste, ki svojega dela gozda ne bodo uredili, sicer ni. Po Šilčevih besedah se odločbe izda samo v primeru iglastih gozdov, in sicer zaradi nevarnosti širjenja lubadarja, na Šmarni gori pa so večinoma padli listavci. Prisile tako ni. »V vsakem primeru je najpomembneje, da čim prej sprostimo gozdne poti in vleke. Trenutno jih je več kot 80 odstotkov neprehodnih, kar pomeni, da lesa ne moremo pospraviti. To je prvi korak, potem so šele na potezi lastniki gozdov.«
Obiskovalcem medtem polaga na srce, naj se držijo prehodnih poti in upoštevajo opozorilne table, ko se bosta začela sečnja in spravilo lesa. Obnova bo dolga, Šmarna gora pa še dolgo ne takšna, kakršne se zvesti obiskovalci spomnijo. A medtem ko so najbolj zagreti športniki predvsem nejevoljni nad ovirami, ki jim jih je ujma postavila na pot, se večina strinja z gospodom, ki smo ga srečali sredi kaosa. Tako kot ljudje delamo z naravo, tako nam ona vrača.
Barbara Smajila
Foto Bojan Velikonja, S. M.
Šmarne, takšne, kot jo imamo v spominu, vsaj pol stoletja ne bo več. Človeku se srce trga, še posebej nam, ki imamo Šmarno goro v krvi, v genih.