Potepin Tin: Zgodbica za otroke, odrasle otroke, otročje odrasle in za vse, ki so se odločili, da bodo še rasli (niso odrasli). O dogodkih, ki so se na gori odvijali sami od sebe. Trojici zato ni bilo treba nikamor hoditi.
Ta skrivnostna gora Snežnik
Vsega štirje dnevi so minili, odkar so se vrnili s Snežnika. anTon ga ponovno predlaga za cilj, zato Igor vanj poskuša zasejati dvom: »Ni mi jasno, kaj posebnega vidiš na tem Snežniku. Marsikateri planinec je bil nekoliko razočaran nad njim.« »Kaj pa ti, si bil nad njim kdaj razočaran tudi ti? Spomni se, kako si s Kamniških planin zrl na goro na robu obzorja in zdela se ti je nekoliko skrivnostna. Ne misli, da se le-te da razkriti med tekanjem gor in dol, posebej s Sviščakov. Vanjo se je treba vživeti.«
Igor se je spotoma želel ustaviti pri izviru Velikega Obrha, potem pa je priganjal, ko je anTon dolgo postajal na betonski pregradi, čez katero je tekla izvirska voda. »Gremo naprej. Te od mrzle vode ne bolijo noge?« »Si jih bom že pogrel s hojo. Rad bi začutil, da je tudi ta izvir skrivnosten kraj.« Sčasoma se odpeljejo do izhodišča pod goro. Vsak s svojimi misli pridejo do koče na vrhu. Oblaki, ki se prelivajo čez Mali Snežnik, se jim zdijo skrivnostni. Nekaj jih zanese tik mimo njih, ko sedijo pred kočo na vrhu in opazujejo obrise zahajajočega sonca.
V prostoru skorajda brez dnevne svetlobe sladko prespijo jutro. »Nič nismo zamudili,« ugotovi Igor, ko se gora začenja odpirati soncu; prej je tičala v megli. anTon pogleda na uro: »Zaostaja mi točno za 24 ur.« Tin se čudi: »Kako je to mogoče?« Igor malo pomisli in pojasni: »Kazalca dni nima pravilno nastavljenega. Ker je april imel samo 30 dni, mora en dan prevrteti na roke.« »Kaj bomo pa počeli na vrhu?« je radoveden Tin. »Sledili svojim občutkom. Danes so bodo dogodki odvijali sami po sebi, brez našega napora. Prihajali bodo in odhajali, skupaj z ljudmi. Ne bo nam treba hoditi okoli,« je anTonov načrt.
Pride prva četverica s psom in Igor se jim pohvali: »Vi pa niste prvi danes.« Gospa ga je spregledala. Videla je, da ima na nogah copate. Gospod pripenja psa. Boji se, da bi jo kam zbrisal. »Daleč naokrog je samo borovje in drevje, gorovje je ogromno. Kam pa naj bi ušel? Saj ni neumen!« vzklikne Tin. Naslednja pride na vroč čaj skupina hitrih deklet, da se kar kadi iz skodelic. Novi štirje gosti so iz Logatca: dva sta brat in sestra, dva imata isto taščo, po dva sta si v svatovstvu in vsi štirje so vesele narave. Tudi oni so s seboj pripeljali in za ograjo privezali psico, kličejo jo Kalo. Naslednji gost je gospod Božo iz Savelj. S premislekom in z žlico zajema v krožnik vroče jote. Tin prinese v kočo svežo novico: »Prihaja en kolesar!« Igor ugotavlja, da je kolo brez vzmetenja: »Za nositi ga gor in dol fant amortizerjev niti ne potrebuje.« anTon ve, da se znajo dobri kolesarji tudi z vrha odpeljati v dolino. »Vendar je vprašanje, koliko imajo še stika z naravo, v vsej tisti zaščitni opremi. « Tin se skuša igrati s Tobijem, Topčetom, malim pasjim bojčetom. Naslednji gost pove nekaj zanimivih anekdot o Snežniku in trojica mu z zanimanjem prisluhne.
Takole začne starejši in uglajen gospod svojo pripoved: »V začetku osemdesetih let je vojska hotela zasesti vrh Snežnika. Bil sem imenovan v tričlansko komisijo, ki je odločala o tem. Nikakor nismo hoteli dati vojski še četrti slovenski vrh po vrsti. Pritisk je bil vseskozi velik. Na zadnjo sejo naše komisije so se iz Beograda s posebnim letalom pripeljali generali in polkovniki, vendar je bila odločitev komisije določena. Imeli smo namreč podporo pri Marjanu, predsedniku skupščine.«
Njegova naslednja anekdota je državniška: »Lovsko kočo tik onstran meje je imel v najemu Filipovič. Ta bosanski Hrvat, ki je s tremi konji prišel v snežniške gozdove in potem delal tudi drugod po Sloveniji, je pri nas obogatel in je sedaj eden najbogatejših Hrvatov. V tisto kočo se je večkrat umaknil hrvaški državnik. Enkrat je omenjeni gospod stopil nekoliko dlje od lovske koče, da bi opravil malo potrebo, pa ga je varnostnik opozoril: gospod predsednik, lahko pride do mednarodnega spora, stojite namreč na slovenskem ozemlju. Takrat je Franjo ukazal, naj mejo pomaknejo severneje.«
Potem pove eno policajsko: »Peljal sem se po obmejni cesti tam spodaj doli, ko na enem od ovinkov opazim dva policaja na konju. Sodelavka me je opozorila, da naju bosta vprašala, ali sva se izgubila. In res se je tako zgodilo. Ker pa sem nedaleč stran sodelavki razlagal in z roko kazal po pokrajini, sta se policaja opogumila in povedala, da sta se izgubila onadva. Takrat so menjali pristojnost policijskih uprav, ta del je bil po novem dodeljen Cerknici. Bila sta novinca v teh krajih.«
Tudi naslednji dve sta o policajih: »Enkrat mi je policaj na mejnem prehodu v Ratečah pravil, da je priletel meteorit, da je bil še ves vroč in da ga je shranil. Kasneje sem od graničarjev izvedel, da so dol na policaje metali kamenje, če niso imeli drugega za početi.« Boštjan zajame sapo in nadaljuje: »Enkrat sem vstopil v knjižnico na Grbi, a ni bilo notri nobenega. Ko sem šel ven, sem sprožil alarm. Počakal sem na policaje, ti so me popisali, vmes je prišla knjižničarka. Ta je dobila nalogo, da ugotovi, ali kaj manjka. Na koncu mi je policaj šepnil: ker ste bili zadnji opaženi v knjižnici, bi vas v primeru manjka obtožili tatvine.« anTon komentira: »Policaji iščejo krivce, ne resnice.«
»Na včerajšnji dan je umrl tastar, na današnjega pa je bila ustanovljena prva slovenska vlada,« spotoma omeni Slavc. »Kako si se spomnil na Tita?« se čudi Igor. »Ker sem moral za tri tedne preložiti poroko.« Igorju postaja dolgčas, zato anTon iniciativo prepusti Tinu: »Naj gre raziskovat bližnjo okolico, midva pa pojdiva z njim in samo opazujva. Boš videl, koliko novih stvari boš zagledal.« In res, ko gredo v tretji uri tretjič na vrh, Tin zavrta pogled v trave na dnu Velike Kolobarnice.
Vsi so takoj za. Še posebej, ker je teren zahtevnejši. Spuščajo se po strmih travah in skozi položnejše borovje. Da se prehodi preveč ne zarastejo, skrbi divjad. Na dnu mrazišča najdejo manjšo jamo. »Igor, spusti se vanjo in naju s Tinom slikaj iz nje.« Igor ne gre: »Nimam dobrega občutka.« anTon se čudi: »V gorah si brez derez hodil po strmejšem, tršem, celo izpostavljenem.« Igor se brani: »Tu ne vidim, kam lahko padem!« »Dobro, grem pa sam. Le da vaju ne bom slikal.«
Prijetno utrujeni se vrnejo v kočo, a tudi tam še ni konec z dogajanji. Pozno popoldan pride v vetru in mrazu belih nog in rdečih lic družba kratkohlačnikov. Prišli so iz Izole, tam je bilo sončno in vroče. Igor jih intervjuja: »Matej, zakaj si punce pripeljal na Snežnik?« »Peljal sem jih že na Slavnik in Nanos. Sedaj sem jih peljal sem – povsod jih peljemo.« »Čigava je bila ideja?« »Mogoče je bila moja.« Katero od teh punc si 'pripeljal'?« »Vse tri, ker sem jaz vozil.«
Marta iz Poljske študira balkansko filologijo, srbščino in albanščino. »Kaj vam je pri Slovencih najbolj všeč?« »Ljudje so aktivni, tečejo, kolesarijo, po cele družine. Lepo je, ker sem v eni uri v Alpah ali na morju.« »Iz tega razloga sem se jaz rodil v Ljubljani,« se pohvali Igor. Katarina je Martina gostja. Prebiva v regiji Orava. Kot pravi, je to eno najlepših na Slovaškem. Tudi ona je volonterka, v Makedoniji je preživela osem mesecev. Z Martino sta se srečali v Sarajevu. Živa je prava Slovenka, iz Spodnjega Dupleka pri Mariboru, študira pa v Kopru. Za Borisovo pripoved jim zmanjka časa, mladina mora v dolino.
Za večerjo Janja postreže z dobro pašto s solato in Slavko z zanimivo novico: »Luna bo najbližje Zemlji, na razdalji samo 364.000 km. 14 % je večja od povprečja in kar 30 % svetlejša. Vendar to ni rekord. Lani je bila 400 km bližje.« anTon pripomne: »Mi ji bomo kak kilometer bližje, le da tega zaradi oblačnosti ne bomo opazili.«
Zjutraj se zbudijo v deževno nedeljo. Dogodki ne prihajajo več v kočo, ljudi enostavno ni. Zato gredo do slončka, ki ga v dežju in megli še niso doživeli. Tin je zvedav: »Oči, zakaj so vse fotografije v planinskih vodnikih in tudi na koledarjih vedno posnete v lepem vremenu?« Igor razloži fantu: »V slabem vremenu je težko prikazati lepote narave.« anTon doda: »Ali pa se nihče dovolj ne potrudi.«
Kljub slabemu vremenu se vračajo šele pozno popoldan. anTon dolgo ne spregovori besede, zato ga Tin vpraša: »Dedi, zakaj si tako tiho?« Iz premišljevanja se predrami tudi Igor: »Ali je kaj narobe?« »Igor, triinpetdeset let imaš. Mislim, da sva te s Tinom naučila, kako v gore hoditi z odprtimi očmi. Ne samo s pomočjo opisov iz planinskih vodnikov in na podlagi pričevanj s spletnih forumov. To je naš zadnji tovrstni izlet. Če mi boš dovolil, bi tvojega sina rad peljal še kam drugam, ne samo v gore. Rad bi mu pokazal prelepa jezera, spoznaval bi ga z rekami in z živóstjo gozdov.«
Iztok Snoj