Slovenske novice, Dan v Novicah - Boštjan Fon: Pregledali smo pot in razmere, prenočitvene zmogljivosti in druge obrobne dejavnike ter spoznali,
... da je za naš pohod Sto žensk na Triglav vse do podrobnosti pripravljeno, kot se za najbolj bran slovenski dnevnik seveda spodobi — Mojstrančan Franjo Potočnik s sedmimi križi je bil na vrhu že 888-krat — Protest proti odstranitvi stolpa z imenitno zasedbo pristopnikov, le vprašanje je, ali jih bo kdo vzel zares — Če greste v gore, se prej doma navadite »doberdanati« v domačih in tujih izpeljankah, kajti gneči na triglavskih poteh se ne boste izognili
Triglav, 9. avgusta: Preden je okljuka zavila okoli podora pod Toscem, smo se že naveličano spopadali z vljudnostno hribovskim dober dan nasproti stopajočim, ko smo se v petek popoldne zapodili v pregled poti za naš pohod Sto žensk na Triglav. Pa ne samo to, umno smo združili prijetno s precej koristnimi rečmi. Ne le da smo na kraju samem z Ireno Klinar pogledali prenočitvene zmogljivosti doma Planika in pokukali v njihove lonce, tudi Franju Potočniku iz Mojstrane, ki je naslednji dan na Triglav prišel osemstooseminosemdesetič (s številko: 888!), smo za ta podvig pošteno stresli dlan. Pri triglavskem mojstru 
Tomažu Novaku, ki vse, kar proda, 
na lastnem hrbtu znosi iz doline do Aljaževega stolpa, smo pomodrovali o razmerah na vrhu, pa še na protestu smo bili, ki so ga organizirali tisti, ki jim ni všeč ideja, da bi stolp, ki je tam od leta 1895, odžagali in ga porinili v muzej planinstva v Mojstrani. Tam so bili društveni Prijatelji Triglava z Igorjem Zlodejem na čelu, in da je stolp v izvrstni kondiciji, je povedal še prvak SDS Janez Janša, ki je takisto prišel s svojimi na vrh. Še najbolj luštno, pa naj se sliši še tako čudno navadnemu človeku, pa je bilo poslušanje mrmranja očaka, ko smo v noči z njega pogledovali polno luno, ki se je razbohotila nad našo deželico.
Gorniška sezona je v polnem razmahu in oskrbnica v koči Planika, kjer bo prve dni septembra prenočila tudi naša odprava, je imela v petek proti večeru polne roke dela. No, kot je v navadi, nihče ni ostal zunaj postojanke, le da postelj za vse ni bilo dosti in so se romantične prigode popotnikov v gorski svet dogajale tudi po klopeh v jedilnici.
Zjutraj so jo prvi proti vrhu mahnili še v trdi temi, nekaj pred osmo zjutraj pa je bil sobotni Triglav prepoln gornikov. Smeri, od koder se da povzpeti nanj, so bile dobro vidne, saj so bile polne ljudi. Večina gor, nekaj jih je šlo že dol, pa naprej po začrtani poti v tri doline Kot, Krmo ali Vrata, drugi proti Sedmerim jezerom, tretji proti Primorski. Pogled na pisano odeto ljudstvo z nahrbtniki je povedal, da čeprav je navaden dan, je to pravzaprav praznik, ki si ga vsak sam lahko odredi s tem, da gre peš na goro in se varno vrne z nje.
»Zmanjkalo mi je priznanj za prvi dostop na vrh,« je skomignil z rameni triglavski mojster Tomaž Novak, ki že sedmo leto do vrha na svojih ramenih tovori pijačo, lične majice, štampiljko in tista priznanja, ki jih nameni večinoma otročičem, ki se pogumno spopadejo s strmino. »Doma jih imam, na Koroški Beli, in se bo treba nekaj spomniti, da mi jih nekdo dostavi do Kredarice, na vrh pa jih odnesem sam. Saj ni daleč.« Seveda, za fanta, ki gre vsakodnevno gor in dol po triglavskem grebenu tako, da je še gamse sram, to res ni težava.
Se pa je težava začela plesti okoli pravega Aljaževega stolpa, ki ga umne glave kanijo prenesti v planinski muzej, na vrh pa postaviti kopijo. Ideja je razhudila nacijo, še najbolj pa tiste pravoverne gornike, ki jim je pohajanje po vrhovih način življenja. Protestirali so prav to soboto, ko smo bili zaradi naše stotinje na vrhu, in kot je povedal Igor Zlodej iz društva Prijatelji Triglava, ne kanijo odnehati, dokler ne dokažejo nasprotni strani, da je stolp pravzaprav edinstven samo in izključno na tistem delčku slovenske grude, kamor ga je dal postaviti domoljub Jakob Aljaž leta 1895. Tudi nekdanji premier Janez Janša, ki se je ta dan z ženo in prijatelji podal s Kredarice do vrha, je stopil Zlodeju ob bok in povedal, da je stolp v boljši kondiciji kot tisti, ki vodijo Planinsko zvezo Slovenije. Preden se je na vrhu začelo parlamentirati o problemu, ki ga pravzaprav ne bi smelo biti, smo šli nazaj proti dolini in srečevali mnoštvo novih pristopnikov na vrh. Spet smo začeli doberdanati nasproti sopihajočim, pa je včasih naš pozdrav zavilo v tuje jezike, od češčine in madžarščine do nemščine, angleščine in celo finščine. Na Rudnem polju smo se ozrli proti takrat že v megleno kopreno zaviti Triglav in vedeli: za naš pohod je vse pripravljeno in urejeno tako, kot mora biti in se za najbolj bran slovenski dnevnik tudi spodobi. Zadnjič vam ponujamo kupon za prijavo na naš pohod, ki ga bodo pod vodstvom Roberta Kralja vodili pripadniki gorske policijske enote.
Boštjan Fon