Delo - Janez Mihovec: Visoke Tatre – pravljični svet Slovaške
Objavljeno: Delo, sreda, 12.09.2007 - TRIP
Visoke Tatre – pravljični svet Slovaške
Na zašiljene vrhove samo z vodnikom
Narodni park Visoke Tatre si delita Poljska in Slovaška, a sprehajanje v njem med eno in drugo ni dovoljeno V visoke gore z vodnikom, na lažje ture tudi sami – Urejene poti, planinske koče, prijazni ljudje
Tatre so podaljšek Karpatov, ki se na Slovaško in Češko navezujejo iz Romunije. Najlepšo podobo pokažejo v osrednji in severni Slovaški v narodnem parku Visoke Tatre. Te so v marsičem drugačne od nam dobro poznanih Alp. So iz rdečkastega granita, z rumenkastimi lišaji in skoraj brez kakršnega koli predhribovja kipe naravnost v višino. Delita si jih Poljska in Slovaška. Čeprav sta sosedi, si polovic iste celote ne moreš ogledati s preprostim prehodom iz ene države v drugo, ampak se je treba zapeljati z avtomobilom daleč naokoli.
Menda je v Slovencih tista praželja, ko vidimo vrhove: splezati nanje, da z vrha vidimo, kaj je spodaj. V Tatrah je nekoliko drugače, predvsem pa teže. Vrhovi drve navpično v višino in v nasprotju z našimi Alpami je tukaj malo označenih poti. Moto slovaškega planinstva je, da naj tisti, ki bi se rad vzpenjal na najvišje vrhove Slovaške (z 2655 metri je najvišji Gerlahovski štit), najame planinskega vodnika. Ti vrhovi namreč niso lahko delo in moto lahko razumemo. Vzponi so tako strokovno vodeni in reševalci bistveno manj delajo in tvegajo pri delu.
Kljub temu se marsikaj najde tudi za običajne turiste in planince. Na drugi najvišji vrh Lomnicki štit (2634 metrov) tako, recimo, pelje vrtoglava vzpenjača. Poleg tega je precej markiranih poti po ledeniških dolinah in mimo jezer do sekundarnih vrhov in gorskih prehodov.
Ledeniškim jezerom pravijo Slovaki pleso in jih je zelo veliko. Največja in najbolj znana so lahko dostopna. Ob nekaterih so naredili turistična in športna središča, kot sta Štrbski pleso, kjer so znamenite skakalnice, in poljski Zakopane. Druga so daleč sredi gorovja in jih dosežemo šele po večurni hoji. Nekatere od teh poti lahko podaljšamo in vodijo iz ene gorske doline v drugo. Slovenci in Slovaki imamo radi planinske koče. Slovaki jih imenujejo hata, posejane so po vsem narodnem parku in planincu ponujajo dragoceno pomoč pri potepanju po gorski divjini.
V Tatrah so tudi večji slapovi – drugačni kot pri nas; kot vse drugo. Gore imajo izredno strma pobočja. Po njih pridrve velike količine vode in slapovi so predvsem strme drče, po katerih pridrvijo reke. Prav tako vode ne izginejo v kraške globine, ampak se zadržujejo na površini. Tako so slapovi, ko padajo prek granitnih polic, vsem na očeh in kažejo svojo moč.
Verjetno najlepša tatrska dolina je Velka studena dolina – med najvišjima vrhovoma. V njej so Tatre v malem; visoki vrhovi na levi in desni. Slapovi, ki se vrste eden za drugim, planinske koče, ledeniška jezera, za povrh pa še visoko gorsko sedlo Prietom z več kot 2000 metrov nadmorske višine, ki nas iz Studene doline popelje v dolino Belih vod.
Tako je v Visokih Tatrah za vsakogar nekaj. O neurejenosti in umazaniji ni sledu. Vse je urejeno, opremljeno – kot se »šika«. Morda je bila Slovaška nekoč res v Vzhodni Evropi, vendar sta odtlej minili že dve desetletji. Sploh so bili narodni parki urejeni že prej. Ljudje so prijazni .... Tako je obisk Visokih Tatr samo eno: prijetna izkušnja, ki jo je brez dvoma lepo doživeti. Janez Mihovec