Peter Podgornik: Po dveh letih sva s Slavico spet obiskala tamkajšnje stene ...
Srečanje s starimi plezalskimi kolegi novogoriškega AO / Morje je še dovolj toplo
... in v petih dneh lepega vremena uživala v topli skali visoko nad morjem, od koder pogled seže čez Pelješac, Korčulo, Hvar, Brač …
Pod steno Vrisove glavice smo se srečali s starimi plezalskimi kolegi novogoriškega AO (Mirjam in Milan Velikonja, Tjaša Jug in Vladimir Slamič - Ajo). Poleg plezanja smo pozno v noč ob dobro obloženi mizi obujali spomine na skupna doživetja. (Meni in Ajotu so se začela že pred več kot pol stoletja med otroškimi igrami v domači vasi sredi vipavske doline.) Vreme je bilo ves čas dobro, včasih še pretoplo. Morje je še vedno dovolj toplo, primerno za kratka namakanja utrujenih in prepotenih udov.
Prvi dan (24. 10.) sva se privajala na dalmatinsko skalo v steni Vrisove glavice, kjer je speljano okrog dvajset smeri, midva sva splezala dve: Madre-Padre (6a, 150 m) in Mirto selvagio (6a+, 130 m).
Sledil je premik pod južno steno Malega Borovca, tam sva naslednji dan splezala smer Tommy (6b, 300 m). Poteka po strmih ploščah v levem delu dokaj gladke in kompaktne stene. Najtežjemu raztežaju sledi še pet zaporednih dolžin z oceno do 6a.
Dan zatem sva obiskala steno Ercegove gradine, plezala sva smer 1001 noč (6a+, 200 m). Vije se po zaobljenem stebru med JZ in JV steno, kjer ne manjka do tristo metrov dolgih, večinoma zahtevnih smeri.
Stare kosti sva naslednji dan pretegovala v steni nad vasjo Bast, do katere sva prišla po poldrugi uri hoje. Smer Dugi put sunca (6b/6a, mesto A0, 350 m) sledi razčlembi v desnem delu kompaktne stene, neopazne iz doline. Desno od nje poteka pristop iz Basta na vrh Sv. Ilija, Motiko, Sv. Juraj …
Zadnji dan (28. 10.) sva v levem delu stene Ilinac za Omišem ponovila smer Pazite poskok (6a+, 230 m). Odlično kamenino pogosto prekinejo kosmati predeli, ki ob curkih veličastnega vodnega slapu (ostanki močnega deževja izpred dveh tednov) spominjajo na plezanje v eksotičnih stenah okrog ekvatorja.
Plezalno potepanje sva tako končala nad reko Cetino, ta si je v davnini poiskala pot do morja med grebeni in stenami na območju nekoč gusarskega Omiša.
Letom primerno utrujena toda plezalno potešena sva se še isti dan ob nekoč naši obali odpeljala proti domu, dež naju je ujel nekje sredi poti …