Gorniška potepanja: Nekaj metrov pod z možicem označenim vrhom sta dva pomola, kjer je treba biti zelo previden. Prepad je silovit! Korak naprej ni pod nogami res ničesar drugega kot zrak, zatorej previdno!
Sredi divjine nad Kolpo
Najina srečanja z obsežnimi kočevskimi gozdovi, ki se na južni strani končujejo z dolino reke Kolpe, so se pričela že v prejšnjem desetletju, ko smo zapis tekočega leta še začenjali z najslabšo oceno v šolski redovalnici. V tem levem delu prednje noge slovenske kokoši sva vsako leto poiskala kakšno zanimivost. Ponavadi so bili to popoldanski sprehodi v dolgih pomladnih in poletnih dneh, ko so nama službene obveznosti dovoljevale pobegniti od (pre)hitrega tempa našega vsakdana.
Spomin seže v prostranstva Kočevskega Roga, z najvišjim Velikim Rogom na čelu, na zapuščene vasi Kočevarjev, na Kraljico Roga in druga mogočna drevesa, na Bazo 20, na partizanske bolnice, na brezna žalosti, na Ledeno jamo pri Kunču in na obisk Mirne Gore. Stojna naju je vabila s Fridrihštajnom, Ledeno in Eleonorino jamo ter 
Mestnim vrhom, pod katerim sva našla še eno jamo z zelo znanim imenom – Biserka. Čisto na pragu civilizacije so zanimive Željnske jame. Na Veliki gori sva se povzpela na Turn in Rezinski vrh, dosegla rob Bele stene nad Okamenelimi svati ter obiskala Ogenjco in Jelenov žleb. Na nasprotni strani Ribniške doline naju je čakala Mala gora s sveto Ano in Stenami nad njo. Potem je tu Goteniška gora s svojim Snežnikom in prepadno Taborsko steno. Prispeli smo do Borovške gore, ki s pečinami Firstovega repa, Loške stene, Krempe in Krokarja strmo pada proti Kolpi. Na prvih treh sva bila že pred leti, »ptičji vrh« pa je prišel na vrsto junija letos. Verjetno bi se na najinih potepih po deželi rjavega medveda našlo še kaj. Zanimivosti je res veliko in verjetno sem v tem suhoparnem naštevanju pozabil marsikaj, kjer naju je že vodila pot, a našteti kraji so nama zares ostali v lepem spominu.
Morda samo še ideja za kolesarski izlet. Iz Kočevja do Osilnice, nato pa vseskozi po naši strani ob mejni reki do Radencev pod Starim Trgom ob 
Kolpi. Z vrnitvijo skozi Predgrad in Mozelj je naneslo kar lepo število kilometrov po prijetni in malo prometni cesti. Ob poti je veliko zanimivosti: cerkev svetega Egidija v Ribjeku pri Osilnici, sveta Ana na pomolu nad Kolpo pri Srobotniku, podoba Petra Klepca, grad Kostel, kraški izvir Bilpa in še marsikaj drugega, predvsem pa reka in vse okoli nje, vključno s pogledi na stene vrhov o katerih sem pisal prej. Na pedale sva ponavadi »skočila« maja in junija, ko so se gore otresale še zadnjih snegov in sva si po dolgi zimski visokogorski sezoni zaželela pomladi. In če čisto potiho dodam, da se nama do polovice hriba ni ljubilo nositi zimske opreme, mi boste tudi verjeli, kajne?
Začnimo z najinim zadnjim pohajkovanjem po gozdovih Borovške gore, od katerega še ni minilo mesec dni. Iz vasi Borovec pri Kočevski Reki sva se 
povzpela na sedlo med Krempo na vzhodni strani in Krokarjem na zahodni. Tod v mesecu maju cvetijo narcise, ki sva jih seveda zamudila, a nič zato, saj sva se pogleda nanje letos dodobra naužila pod Golico. Hodila sva po Borovški naravoslovni poti, ki je označena s posebno markacijo – narciso. Pod Krokarjem »cvetoča« pot preči njegova severna pobočja, po in ob grebenu pa se nadaljuje prijetna, v ključih dvigajoča se neoznačena stezica, ki pripelje do izvrstnega razgledišča na Loško steno in vrh nad nami. Uhojene bližnjice med okljuki so popolnoma nepotrebne in jih ni zaželeno uporabljati. Če se nam že narava ne smili, naj se nam vsaj lastna kolena. Mislim, da se nikomur na izletu ne mudi toliko, da ne bi imel časa hoditi po stezi. Žalostno je gledati prijetno pot, ki jo na vsakih nekaj metrov prereže, s pomočjo dežja poglobljena bližnjica, katero nato uporabljajo skoraj vsi. Pravi 
stezi je potem velikokrat težko slediti. Zelo podobno je v spodnjem delu poti na Visoki Mavrinc, kjer sva le s težavo sledila lovski poti, posredi katere je popolnoma brez potrebe zarezana globoka rana. In da ne bomo vedno iskali izgovorov pri drugih, moramo tokrat pomesti pred svojim pragom. Za bližnjice niso krivi ne lovci, ki so večino teh udobnih poti naredili, ne gozdarji, ne turni kolesarji, ne ne vem kdo še vse, ampak samo in izključno izletniki, planinci in gorniki. Morda še gorski tekači, a močno dvomim, da bi bili na tej poti redni obiskovalci. Naj še bolj počistim pred svojim pragom ... Tudi midva sva na začetku obiskovanja gorá v mladostni, pravzaprav otroški zagnanosti iskala najbližje poti v dolino in s tem pripomogla k hitrejšemu uveljavljanju bližnjic, a sva se kmalu spametovala in jih že dolgo ne uporabljava več. Še eno vprašanje se mi postavlja ob tem. 
Koliko in kaj objavljati? Ali ni zaradi (tudi mojega) pisanja o teh poteh obiskovalcev ter s tem bližnjic in degradacij gorskega okolja še več? Srčno upam, da sem dovolj jasno napisal, kakšno je moje mnenje o tem, in verjamem (morda naivno?) v zrelost vseh, ki se gibljejo v gorskem svetu. Še enkrat sem prebral Andrejevo razmišljanje na to temo v Planinskem vestniku in vse komentarje ob dejanju objestneža, ki je tako nemarno oskrunil lovsko pot na Kalško goro. Seveda to dejanje obsojam tudi jaz, toda zdi se mi nepotrebno, da bi se zaradi popolnoma nesprejemljivih dejanj posameznikov zaprl vase in sebično skrival prehojene poti? Ne, ne bom. To sem sklenil že na začetku, ko me je uredništvo povabilo k sodelovanju. Še enkrat se zahvaljujem vsem piscem vodnikov, ker nam pomagajo širiti obzorja, in se ne strinjam s tistimi, ki se čutijo posvečene, da bi odločali o tem, kdo kam sme in kdo ne. S takšnim načinom razmišljanja ne bomo prišli daleč. Bom pa tudi v prihodnje opozarjal na to, kako in na kakšen način se mi zdi primerno, da se vedemo in obnašamo v občutljivem naravnem okolju.
Pot z vzhodne strani ne doseže vrha, temveč se malo pod njim mimo zanimivega balvana nadaljuje čez severna pobočja in se s sedla na zahodni 
strani povzpne na Krokar. Nekaj metrov pod z možicem označenim vrhom sta dva izvrstna razgledna pomola, kjer je treba biti zelo previden. Prepad je silovit! Korak naprej ni pod nogami res ničesar drugega kot zrak, zatorej previdno! Tudi na vzhodni strani možica vas čaka nekaj podobnega, a vseeno manj presunljivega. Če boste dovolj korajžni in z očmi na pecljih, se vam bodo iz prepadnih pečin nasmehnile prikupne zvončice ...
Prijetna pot se vije naprej proti zahodu skozi pravcate nasade čemaža in mimo številnih razgledišč v smeri Firstovega repa, a že pred njim ugasne med 
veličastnimi in mogočnimi drevesi pragozda Krokar. Povzpela sva se še na zadnjo pečino pred Firstovim repom, ki mu dela družbo nižje ležeči, a zato nič manj prepadni pomol Loške stene. Še bomo prišli h Kolpi in v skrivnostne gozdove nad njo. Prijetnih poti je dovolj. Za kratko sva se vrnila nazaj ter s pomočjo višinomera in kompasa pociljala na Cerk (1192 m), ki velja za najvišji vrh Borovške gore. Z njega sva sestopila po označeni poti, ki si težko zasluži to ime, saj večinoma poteka po gozdnih cestah in vlakah do Lovskega doma Ravne in zaselka z enakim imenom.
Razmišljanje ob sestopu je bilo približno takšno. Najlepši del poti vodi skozi pragozd, kjer je gibanje, po tabli Zavoda za gozdove sodeč, prepovedano. Toda malo naprej je izkoriščen skoraj vsak meter gozda, ki je prepleten s 
številnimi cestami in vlakami, po katerih je seveda dovoljeno (tudi) hoditi, saj so označene kot »planinske poti«. Vsega tega ne razumem najbolj, a več kot očitno je, da se človek v naravi ni sposoben vesti tako, kot se spodobi, in mora zato samemu sebi zapirati nekatera področja, ki jih malo naprej veselo izkorišča s pomočjo vsega, kar je razvil in skonstruiral v moderni dobi svojega obstoja. Ko se ob tem zaveš, da s svojim načinom življenja tudi sam spadaš med »napredne« ljudi, ker se pod goro pripelješ s stvorom, ki onesnažuje okolje, in vsem drugim brez česar se dandanes »ne da« živeti, a ti včasih vendarle uspe videti kakšen del sveta, ki je ušel »razvoju«, se ne počutiš najbolje.
Do Borovca naju je čakal še kratek sprehod po cesti. Dan sva končala z obiskom Briške doline, kjer nekdanji kočevarski vasi Gornja in Dolnja Briga 
ljudje pridno obnavljajo. Še pred nekaj leti ni bilo videti tako. Na začetku druge svetovne vojne so se od tod izselili ljudje, ki so govorili staro nemško narečje. Kmalu zatem so Italijani vasi požgali, da partizani ne bi imeli zatočišč. Kasneje je to postalo zaprto območje za prevzgojo resničnih in namišljenih sovražnikov ljudstva. Ti časi so k sreči minili, ostali pa so kamniti zidovi, stopnišča sredi gozda in drevesa sredi ostankov hiš.
Nekatera ugasla ognjišča so se zopet prižgala. Da bi gorela še dolgo. V miru!