Revija Lovec - Štefan Kutoš: »Preprimi, za gojzer me zagrabi!« je Cvetko zasikal skozi zobe, skremžen od napora, vtem ko so Ludvikovi prsti onemoglo drseli navzdol po njegovi hlačnici. Ludvik, na pol hrom od strahu, v obraz čisto znojen in višnjevo zaripel od poskusov, da bi se zakobalil navzgor, nazaj čez rob previsa, je za trenutek obmiroval.

Težnost ga je s silovito močjo vlekla navzdol, v praznino. Nato se je v mešanici groze in preživitvenega nagona stresel in premaknil. Izpustil je Cvetkove hlače, ki so bile preveč drseče za dober oprijem, za trenutek je prosto bingljal na robu previsne strmine. Zdaj je preprijel, zagrabil je za gor-nji rob prijateljevega škornja in prste zarinil v notranjost obuvala. Cvetko je zdaj še z drugo roko poprijel za brinov grmiček, tam bolj pri koreninah. Ob tem je s prosto desno nogo zanihal na stran in nehote frcnil po Ludvikovi karabinki, ki je dotlej ležala tik ob obeh možeh. Prevagala se je čez rob in v širokem loku poletela navzdol, proti melišču. Pristala je v grušču, sto metrov niže, kak seženj desno od gamsa, ki je strmoglavil tja dol pred pol ure, po Ludvikovem strelu.
Cvetko se je zdaj z obema rokama povlekel po strmali navzgor, za sabo je vlekel tudi Ludvikovih osemdeset kilogramov. Brinov grm - nenavadno, da je sploh rasel na tej višini - je pod njegovo silo pokljal, korenine so druga za drugo popuščale in sprožale nenavadne zvoke - kot kitarske strune. »Sliši se kot tedaj, ko trebiš drob iz trebuha živali,« se je v teh norih drobcih časa pojavila v Cvetkovi zavesti nenavadna misel.
»Naj le zdrži ta brin, še malo!« je druga misel odrinila prejšnjo. In brin, ta žilavi samorastnik, je zdržal. Cvetko je z levico zdaj že dosegel skalnato poč med šopi trave nad grmičem, oba je potegnil še malo navzgor po gladki gorski travni preprogi. Zdaj so zatipale oporo tudi Ludvikove noge: najprej desna, nato je skrčil še levo in se sam odrinil navkreber, stran od zevajoče strmoglave globine. Rešila sta se.

Kakšno minuto sta še lovila sapo na izdajalskem travnatem pobočju, brez besed. Nato je Cvetko, s še vedno zadušenim grlenim glasom izdavil: »Čisto malo je manjkalo, pa bi oba zletela za njim.«
Ludvik je zgolj pokimal. Nato se je s tresočimi se rokami samogibno pretipal po trupu. V prsnem žepu je začutil škatlico in si, strasten kadilec, kot je bil, prižgal cigareto. Pogled mu je skoraj sovražno blodil po zahrbtnem pobočju, po šopih trave, ki so bili videti tako nedolžni, a so bili v resnici prav zavratno drsljivi. »Nekakšen planinski šaš ali kaj za vraga je to,« je zamrmral skozi zobe.
njegovih nižinskih revirjih takih trav in zeli, kot rastejo tu zgoraj, ni bilo.
Pogled se mu je zdaj spustil, objel je široko kotlino spodaj pod goro, oplazil je vasi ob obeh straneh avtoceste. Ravno tedaj je iz zvonika v Veliki Fari priplulo do njiju bitje ure. Šele deseto je udarila. Komaj tri ure je minilo od jutra, ko sta se peljala s terencem tam mimo cerkve, a zdaj se mu je zdelo, da je bilo to nekega drugega davnega dne.
Tako nedolžno se je zdelo vse skupaj še pred pol ure. Kazalo je na lep, niti ne preveč naporen lovski izlet z lepim lovskim blagrom na koncu. Iz ravnice je pripotoval sinoči, Cvetko ga je počakal na postaji, kot sta bila dogo-vorjena. Zvečer sta se malce zasedela v Cvetkovi lovski sobi, popila dva ali tri šilca domačega - »z rožcami«, kot je rekel gostitelj. Cvetko je bil pravi izvedenec za tisoč reči - spoznal se je na vse, ne le na divjad; nabiral je gobe, pretaknil je vsako gmajno in grapo, iz gozda je nosil domov divjake za ce-pljenje sadnega drevja, nabiral je zelišča - »štirideset različnih korenik je v tej flaški«, je rekel sinoči. Že pred polnočjo sta legla, ob zori tega jasnega sep-tembrskega jutra sta odrinila. Najprej čez kotlino, nato sta se po gozdnih ce-stah s terencem povzpela na dobrih tisoč dvesto metrov. Vozilo sta pustila ob gozdni vlaki, streljaj naprej od lovske koče. Od tam sta se skozi gozd prebila do roba masiva, kjer se zravnana gozdnata planota prevesi; najprej v strma travnata pobočja in nato, nekoliko v niže, v prepade ali tudi previse. Vsa gorska gmota je v tem delu pokrajine oblikovana kot velikansko starogrško gledališče; amfiteaterski lok v širnem polkrogu objema poseljeno kotlino. Teren spodaj se ponekod začne izravnavati že po petdesetih metrih prepada in se nato položneje spušča proti kotlini. Drugod pada navpično ali tudi previsno sto metrov in več, skoraj do prve vasi - Straže, ki leži najbliže gori, prislonjena ob njeno vzhodno pobočje.
In zdaj sta bila tu, prav nad Stražo, prepadena in pretresena zaradi minule groze.
Treba se bo dvigniti proti Krivi bukvi in nazaj do gozdnega roba, priti do avta in se po ovinkih spustiti v dolino, se nato s spodnje strani skozi trnje in rušje prebiti na melišče ter pobrati gamsa in puško, v kakršnem koli stanju sta že.
Da, tako lepo je bilo videti zjutraj: prekrasno pozno poletno jutro se še ni prevesilo v dopoldan, ko sta že »pasla« gamse. Ludvik ni bil prvič tukaj, poznal je že razglede in revir. Že pred tremi leti mu je Cvetko ponudil in od-stopil »svojega« gamsa, do katerega je imel pravico po notranjih pravilih svoje družine. Minuli dve jeseni nista bila uspešna. Kar precej živali sta sicer opazovala med pohajkovanji po gori, a noben kozel ni bil pravi, tisti iz »razreda srednji«, kot so rekli.

Tokrat je trop devetih glav izstopil že kmalu potem, ko sta se namestila v zaklon ob Krivi bukvi. Cvetko je dolgo motril s svojo Meopto:
»Tistega drugega, ki zdaj stoji najniže, si oglej, malce bolj rjavkast je po bokih kot ostali. Ta bo pravi zate. A počakaj še, saj se bodo menda »primulili« bliže.«
Pa se niso. Mirno so se pasli na mestu, se vrteli bolj ali manj na isti zaplati, čeprav je travnati pas, ponekod ožji, drugje širok za dva lučaja, segal vse do njiju. Do tropa pa je bilo debelih dvesto ali kar dvesto petdeset metrov razdalje. Sonce je že začelo pripekati v prisojnem pobočju. Cvetko se je čez čas vznemirjeno zganil. Malce ga je zaskrbelo, da se bo trop pred nenavadno septembrsko gorkoto umaknil nazaj v gozd, v senco.
»Zalesti jih ne moreva; ni govora, da bi se jim lahko približala z drugega konca. Bi poskusil od tukaj? Lepo nasloni na tistole rogovilo, poglej, da izbereš ta pravega in mirno pomeri. Se nič ne mudi.«

Ludvika je za hip malo stisnilo; hudičevo daleč je bilo za nižinskega lovca, kjer je že strel na sto petdeset metrov spoštljiva razdalja. A to jutro bil je samozavesten in sploh zadnje čase - vse, kar je uplenil zadnja leta, je padlo v ognju, starejši lovci so rekli: »Za desetke zadevaš divjad.« Tudi na pristrelitvah orožja so zadetki padali v črno.
Pokimal je torej ob Cvetkovem vprašanju, prislonil puško, odpel varovalko, se skozi daljnogled dvakrat sprehodil po celotnem tropu, da ja ne bi pomeril na napačnega, nato napel naprožilo, pripeljal križ natanko za pleče, zadržal dih in preudarno sprožil. Vse šolsko pravilno. In še kakšen hip zatem je bilo videti vse brezhibno: kozel, očitno dobro zadet, se je malce vzpel, se stresel in na mestu omahnil.

Ludvik je obrnil žareč pogled k Cvetku, a ta je še vedno opazoval dogajanje na nastrelu - in prav v tistem hipu se mu je obraz zategnil. Ludvik je pogle-dal nazaj h kozlu: v smrtnem krču, v zadnjih trzajih mišičja se je očitno pre-maknil, telo je začelo drseti po travnati preprogi proti previsu. Za trenutek je bilo videti, da se bo ob robu zataknil, a je prav počasi spolzel čez. Po kakšni sekundi ali dveh je bilo od spodaj slišati top udarec in nato ropot kotalečega se grušča.
»Na tako smolo pa nisem pomislil,« se je pridušal Cvetko, »ni se mi zdelo tako strmo tam čez. Pa tudi, roko na srce, nisva imela izbire. Če ga ne bi da-nes, je vprašanje, ali bi letos še utegnil priti. Nič, zdaj pa imava tam doli zmečkano žival in najbrž kakšen odlomljen rogelj. No ja, trofejo za na deš-čico bomo že zlepili skupaj ...«
»Kaj zdaj, kako bova prišla do njega?« je bil Ludvik še vedno vznemirjeno zmeden.
»Nič, greva ob robu pogledat, morda se na onem pobočju, tam kjer se začne trava, spušča navzdol kakšna položnejša steza, kakšen kamin morda. Puško bom odložil kar tu ob bukvi, ti vzemi svojo, če hočeš, čeprav ni potrebe.«
Začela sta prečiti vzporedno z robom. Cvetko je zabijal gojzerje v travnate šope in nad osamljene grmiče rušja in brinja. Nič ni bilo videti nevarno. Ludvik je stopal nekoliko više, vzporedno s Cvetkom. Še vedno je bil razburjen: »Moj prvi gams je padel, ga bova že zvlekla do avta, lepo deščico bom odrezal, bomo že pokrpali roglje, če je kaj odletelo,« so mu drvele misli po glavi.
Nekajkrat mu je noga nalahno zdrsnila na travnatem šopu, a ob adrenalinu v telesu ni zaznal opozorila. Tudi Cvetko tega ni opazil, ker je ves čas pogledoval dol, proti gamsu. Ravno ko sta prišla do nastrela, kjer je teren visel za spoznanje bolj kot drugje in ravno ko je Cvetko zagodrnjal: »Nič ne bo, ne bo se dalo spustiti, od spodaj bova morala ponj,« se je zgodilo.

Ludvika je v trenutku spodneslo, najprej mu je vzelo zgornjo nogo, nato še spodnjo, izgubil je ravnotežje, puška mu je zletela iz rok. Začel je drseti k robu, butnil je v Cvetka in se samogibno oprijel za njegovo hlačnico. Tudi Cvetkovi gojzerji niso zdržali; omahnil in zdrsnil je tudi on, ob tem je refleksno zagrabil za brinov grmiček. Uspel je z nagonsko, samoohranitveno silo zadržati oba. Ludvik je s spodnjim delom telesa obvisel čez rob.

Za hip sta oba obmirovala; možgani so potrebovali nekaj časa, da so obdela-li nove informacije in dejstva. V njuno zavest so poslali strašljivo podobo položaja, v katerem sta se znašla.
Rešila sta ju Cvetkova spretnost in telesna moč. Ludvik je vse skupaj doživljal kot moraste obrise iz zlih sanj. Zavest se mu je od strahu nekako zožila, nobene jasne misli ni bilo v možganih; le podoba grozljivega prepada, ki ga vleče vase, v gotovo smrt, mu je povzročala skoraj fizično bolečino v glavi. Še potem, ko ju je Cvetko uspel potegniti navzgor, na varno, ni bil sposoben normalnega odzivanja; v paniki bi skoraj začel teči naravnost navzgor, v zavetje gozdnega roba. Ko se je nekoliko umiril, sta ga preplavili prava telesna slabost in bolečina, v drobu in v prsih ga je stiskalo in peklo, trgalo ga je v sencih, skoraj bi bruhnil. Nato so se mu začele tresti noge in zatem vse telo. Neskončno utrujenega, izčrpanega in nemočnega se je počutil.

Vkolenih je čutil izdajalsko mehkobo in negotovost še pozneje, tja v popoldne, ko sta se že spustila v dolino in se prebila do melišča.
Levi kozlov rogelj je bil res odkrhnjen, a sta ga našla in pobrala. Puška, robustna Zastavina risanica, je bila sicer obtolčena, a je zdržala brez bistvene škode, daljnogled, vzhodnonemški Zeiss, tisti, s katerim je pobral že toliko srnjadi pri sebi doma, pa ni bil nikoli več za rabo. Še isto jesen je kupil in dal namontirati novega. Trofejo štiriletnega kozla so tudi spravili skupaj, pravzaprav je za vse skupaj poskrbel Cvetko. Roglje, že pritrjene na deščico, je prinesel na novembrski nižinski lov v Ludvikovo lovišče.

* * *

Ludvik je odpotoval domov še isti večer. Po vrnitvi sta pri Cvetku doma še nekaj malega prigriznila, oba sta bila bolj redkih besed, hrana se jima je zatikala v grlu. Cvetkovi ženi, ki ju je čakala z južino, sploh nista ničesar omenila. Ludvik še vedno ni povsem dojel, da je lahko gora tako zahrbtna in da se ti lahko maščuje že za drobno nepazljivost. Počasi mu je prihajalo v zavest, da je bil kar sam kriv za vse preveč lagodno je stopal tam zgoraj, neprevidno je postavljal korak, zaneslo ga je vzhičenje ob uplenitvi, zapeljal ga je opoj lovskega uspeha. Tudi njegovi čevlji za treking, sicer prijetni za hojo po položnem terenu, niso bili najprimernejši za gorski svet. Polglasno je zamrmral, vmes med molkom: »Sploh si nisem mislil, da je kaj nevarno.« Cvetko ga je pogledal: »Nikoli ne podcenjuj sveta tam zgoraj, to ni isto kot ravnica. Zaradi trenutne nemarnosti si lahko v hudih škripcih.«

Ludvik je imel na jeziku, pa ni mogel izreči, ne tedaj ne pozneje: »Cvetko, oba si naju rešil in jaz bi kmalu oba spravil v grob. Hvala ti!« Vedel je, da tudi Cvetko to ve in zdelo se mu je, da izgovorjena beseda nekako ne bi bila na mestu, da bi bilo slišati plehko.
Ju je pa ta dogodek še tesneje povezal; vedela sta, kako blizu je dahnila smrt svojo sapo. Tisti brinov grmiček, Cvetkovi refleksi in njegove močne roke, le to ju je ohranilo v tostranstvu.
Dobra lovska tovariša sta bila sicer že kakih deset let. Njuno prijateljstvo se je začelo slučajno, tako kot je slučajnega veliko na svetu. Tako kot je slučajno rasel tisti brin ravno tam, kjer sta drsela. Spoznala sta se na skupnih lovih njunih družin, ki sta se pobratili že dolgo tega. Njuna tedanja starešina sta se spoznala na nekem lovskem seminarju v Ljubljani. Oba sta bila za tiste čase odprtega duha, beseda je dala besedo in začeli so se vabiti na skupne love, po enkrat vsako leto. Cvetkovi so odhajali tja dol k Muri na fazane in zajce, Ludvikovi pa v čisto drug, njim ravnincem nenavaden svet kraških vrtač, sredogorskih gozdov in gamsov na gori. Nekateri, ki so se bolj spoprijateljili, so si sčasoma začeli med seboj odstopati gamse oziroma srnjake.

To je bilo doživljajev, prijateljstev in smeha skozi vsa leta! Cvetkovi so bil bolj ali manj nevešči lova s šibrami. Potem ko je šel prenekateri strel gostov v prazno, je znala pasti kakšna robata pripomba: »No, ja, kako pa streljate, saj ni čudno, da so bili Italijani toliko časa pri vas.« A se je jezični domačin hitro popravil, ko je prav Cvetko snel zajca na skrajnem dometu šiber: »Jemljem nazaj, zdaj vidim, zakaj so fašisti dvignili belo zastavo že leta 43.«
No, tudi z druge strani niso ostajali dolžni, zlasti glede kondicije ravnincev je padla kakšna pikra. »Vas moramo na skupnih lovih nositi na stojišča gor v pobočje. A gamse naj bi vam pa pri koči privezali ali pa kar dol v dolino pritisnili.« Res je kdaj kateri od nižincev zgubljal sapo ob hitrem koraku do stojišč: Za lov na gamsa so se pa tudi odločili le redki, čeprav je bil pri Cvetkovih vsako sezono kakšen na voljo.

V letih druženja sta se Ludvik in Cvetko zbližala čisto spontano, velikokrat sta se usedla skupaj na zadnjem pogonu in se pogovarjala; Cvetko je Ludvika večkrat obiskal pri njem doma, ko je z družino prišel v bližnje toplice. Čeprav sta bila različnih generacij in različne izobrazbe, sta ju družila podobna življenjska naravnanost in podoben pogled na lovstvo in naravo. Cvetko je bil zdaj tršat možak blizu petdesetih, delal je kot orodjar v bližnjih delavnicah, doma je obdeloval srednjo kmetijo. Ludvik, sredi tridesetih let in tudi poročen, je bil v mladosti vsestranski športnik, povohal je nekaj več šol, zaposlen je bil kot vodja izvoza v konfekcijski tovarni v domačem mestu. Obema je bilo skupno, da sta vsak prosti trenutek prebila zunaj, v naravi, oba sta bila lovca od mladosti. Narava je v svojem bistvu enaka v ravnici ali hribih, neskončno lepa je in nikoli povsem spoznana, tako sta čutila oba in to ju je družilo. Vsakokrat, ko sta se srečala, sta si imela povedati kaj o novih prigodah, o novih izkušnjah. Pravzaprav pa nista nikoli govorila veliko in gostobesedno in nista marala izgovarjati velikih besed. Preprosto, razumela sta se.

* * *

Tudi k tistemu septembrskemu gamsjemu lovu se z besedami ne vračata, a oba ga imata zapisanega v spominu, v zbirki izkušenj. Cvetko je minulo pomlad pri Ludviku uplenil lepega srnjaka, na jesen pa še srnjega mladiča.
Ludvikovi lovski sobici je trofeja gamsa obešena na osrednjem mestu. Ludvik se za nov pohod v goro za zdaj ni odločil, a kdo ve - morda se bo to ali prihodnjo jesen.

Štefan Kutoš