V njej so Jelinčičeva izbrana besedila posvečena znamenitemu alpinistu in filozofu ter prijatelju dr. Klementu Jugu, goram, krasu in kraškim jamam, vsakršnemu delovanju primorskih Slovencev pod fašizmom, takratnim kulturnim vprašanjem na Tržaškem in Goriškem, razstavam slovenskih slikarjev v Trstu in okolici in primorskim domoznanskim temam, ki jim je avtor namenil veliko strani. Skoraj petino knjige zavzemajo Rovščkovi komentarji in pojasnila, ki s tega področja manj razgledanega bralca iz matične domovine Slovenije natančneje seznanijo z razmerami, v kakršnih so predvsem med obema svetovnima vojnama in še leta po zadnji vojni živeli primorski Slovenci, s katerimi je Zorko Jelinčič delil usodo.
V Logu pod Mangartom rojeni Jelinčič (1900) je po končani osnovni šoli v domačem kraju obiskoval gimnazijo v Idriji, bil po maturi vpoklican v avstro-ogrsko vojsko, leta 1919, ko je Italija že zasedla Primorsko, pa se je vpisal na filozofsko fakulteto ljubljanske univerze. Tam je spoznal dve leti starejšega Klementa Juga, ga prvič peljal v gore, na Triglav, in ga tako navdušil za hribe, da je Jug odtlej živel le še za gore in filozofijo. Istega leta 1924, ko je Jelinčič s somišljeniki kot protiutež razpuščene Soške podružnice Slovenskega planinskega društva, ki so jo Italijani enako kot vse druge slovenske organizacije prepovedali, na vrhu Porezna ustanovil ilegalni Planinski klub Krpelj, se je v severni steni Triglava smrtno ponesrečil prijatelj Jug, česar Jelinčič ni prebolel. Tri leta pozneje je bil 27-letni Zorko na Nanosu med ustanovitelji ilegalne protifašistične organizacije TIGR, še tri leta pozneje pa se je začela njegova skoraj desetletna kalvarija v zloglasnem rimskem zaporu Regina coeli in potem še v internaciji v Iserniji na jugu Italije, ki se je končala šele s kapitulacijo Italije, ko se je prebil do partizanske baze v Bariju, od koder je po koncu vojne odšel na svojo Primorsko.
Dokumenti in spomini
»Po dolgoletnem zatiranju slovenske javne besede na Primorskem in po jetniški kalvariji je Zorko Jelinčič kmalu po osvoboditvi vstal kot feniks in si v številnih člankih v takratni periodiki ali domoznanski literaturi dobesedno dal duška,« piše v uvodu knjige Živim v besedi Žarko Rovšček, po poklicu doktor veterine, po duši pa neumorni iskalec skoraj pozabljenih drobcev primorske zgodovine in strasten zaljubljenec v gore.
Ko je leta 2000 uredil zbornik Nad prezrtjem in mitom, zbirko referatov s posvetovanja Zorko Jelinčič v slovenski preteklosti, ki so ga Tolminci pripravili ob stoletnici rojstva tega slovenskega rodoljuba, voditelja ilegalne primorske odporniške organizacije TIGR (ki politično ni bila pogodu niti povojnim slovenskim oblastem), kulturnoprosvetnega delavca in publicista, in ko sta bili objavljeni knjigi Jelinčičeve jetniške korespondence s svojci, prijatelji in znanci Pod rdečim svinčnikom in njegovih spominov Pod svinčenim nebom, se je Rovšček lotil zbiranja Jelinčičevih člankov in razprav, objavljenih v slovenski in zamejski periodiki. Pomemben del tega je zbranega v izbranih delih Živim v besedi.
Kogar koli bo kakor koli zanimalo delovanje Slovencev na Goriškem in Tržaškem v Italiji med obema vojnama, vključno z organiziranjem podtalnega gibanja in boja, mu bodo Jelinčičevi prispevki nadvse koristno branje. Kdor se bo hotel vživeti v način časopisnega pisanja na Slovenskem v prvih letih po koncu druge svetovne vojne in v življenje v takratnih razmerah pri nas in v italijanskem zamejstvu, mu bodo Jelinčičevi članki bodisi nostalgični spomini bodisi zgodovinski dokument tistih časov.
V teh člankih iz prve roke izvemo, kako so bili v tistih časih povezani s slovenstvom, slovensko kulturo in med seboj slovenski književniki Alojz Gradnik, France Bevk, Damir Feigel, Srečko Kosovel, Vladimir Bartol in Ciril Kosmač, pa slikar Lojze Spacal, pravnik in vsestranski gornik dr. Henrik Tuma, poznejši dolgoletni urednik revije Proteus Lavo Čermelj in znameniti alpinist dr. Klement Jug.
Za vrnitev slovenskih ledinskih imen
Žarko Rovšček piše, da so živi le še redki Jelinčičevi sodobniki, »ki bi nam o njegovem življenju in delu lahko razkrili kaj več. Današnji rodovi ga poznajo le iz pripovedi, ki med primorskimi rojaki mejijo na legende, in iz literature, ki se, zahvaljujoč naraščajočemu zanimanju za polpreteklo zgodovino in organizacijo TIGR, vse bolj bogati.« Za povojni čas njegovega življenja je značilno, »da je pisal veliko, velikokrat v naglici in o zelo različnih temah. Čeprav ni bil strokovnjak za vse stvari, ki jih je obravnaval, so njegovi zapisi pogosto, vsaj pri nekaterih temah, na zavidljivem strokovnem nivoju.« Pri tem je Rovšček najverjetneje mislil predvsem na Jelinčičeve predstavitve in ocene takratnih razstav slovenskih slikarjev na Tržaškem, na razstave zdravnika in slikarja dr. Roberta Hlavatyja, Lojzeta Spacala, Jožeta Cesarja, Avgusta Černigoja, Franceta Pavlovca, Božidarja Jakca, Rika Debenjaka, Toneta Gorjupa, Mihe Maleša, Franceta Miheliča, Vena Pilona, Nika Pirnata, Maksima Sedeja, Josipa Tominca in še koga.
Z velikanskim žarom in marsikje s skoraj znanstveno natančnostjo se je Jelinčič loteval razprav o slovenskih ledinskih imenih na Tržaškem – skoraj do smrti je pripravljal zemljevid s krajevnimi in ledinskimi imeni Tržaško ozemlje, ki je izšel po smrti. Neumorno je zagovarjal prepričanje, da se morajo na Tržaško vrniti krajevna imena, slovenska kajpada, saj drugačnih spočetka tam ni bilo, kakršna so bila tam od nekdaj. »Tržaški jamar sam še ni nikdar odkril nobene jame,« piše Jelinčič v enem od člankov o krasu in jamarstvu. »Le naš človek kosi, pase, drvari, kamenari dan za dnem po tej bridki, toda prelepi kraški zemlji, le on pozna vsako razpoko, vsako luknjico, vsak kamen. Zato pozivam vse naše ljudi, ki kaj vedo o tem še nepoznanem podzemlju, da za nobeno ceno o njem nikdar ne zinejo tujcu – Italijanu. Če so ostale vse te jame tisočletja nedotaknjene, naj ohranijo tudi zdaj še svojo skrivnost zase toliko časa, da mine ta umazana naplavina, ki buta ob kraške skale gori od morja.«
Več kot štiristo naslovov zajema pisni opus Zorka Jelinčiča. »Loteval se je najrazličnejših področij politike, znanosti in kulture, vsega, kar je utemeljevalo dolgoletni obstoj Slovencev na Tržaškem in drugje v zamejstvu,« piše Žarko Rovšček. Pomemben del tega pisanja je zbran v knjigi Živim v besedi.