Dobro jutro - Rok Kušlan: Geološko je Šmarna gora osameli ostanek pregrade, ki je nastala po ugrezanju Ljubljanske kotline. Z ostalimi osamelci deli kotlino na njen gorenjski in ljubljanski del ...
Zelo mogočno se Šmarna gora dviga nad veduto Ljubljane in je s svojo markantno obliko prepoznavna z vseh strani. Geološko je Šmarna gora osameli ostanek pregrade, ki je nastala po ugrezanju Ljubljanske kotline. Z ostalimi osamelci deli kotlino na njen gorenjski in ljubljanski del. Vršna gmota, ki je s sedlom na višini 541 metrov razdeljena na 676 metrov visoko Grmado in 669 metrov visoko Goro, je sestavljena iz apnenčevih in dolomitnih skladov, ki jih obdajajo skrilavi glinavci in peščenjaki, ugreznjene dele okrog njih pa so zasule prodne naplavine. Prav lega Šmarne gore sredi naplavinskih polj je nekaj posebnega, saj v Sloveniji ni veliko vzpetin, ki bi se tako osamele dvigale tako visoko.
Legende in viri o nastanku
Njena dominantnost je od nekdaj burila domišljijo ljudi in o njenem nastanku med ljudstvom kroži kar nekaj legend. Tako naj bi bila v davnih časih na mestu Šmarne gore velika ravnina, ki jo je ustrahoval velikan Hrust. Nadenj se je odločil spraviti nek pogumni mladenič. Zalezel je velikana, ko je ta spal na drugi strani Save. Še preden pa je prišlo do boja, je velikan kihnil in mladeniča je odneslo na drugi breg. Togotni Hrust je za njim začel metati skale. Lučal jih je čez Savo ves dan, nato pa je z enim samim korakom stopil preko reke in nametane skale zložil na kup, da je nastala visoka gora. Pred večerom je stopili na njen vrh in se razgledal z njega, nato pa se je pogreznil v notranjost gore. Na tistem mestu je še danes sedlo, ki deli Šmarno goro na Grmado in Goro. Po drugem izročilu je Šmarno goro nagrmadila ajdovska deklica. Ko je zajemala vodo v Savi je z eno nogo stala na Šmarjetni in z drugo na Šmarni gori. Tam, kjer je stala na Šmarni gori njena noga, se je vdalo sedlo.
Šmarno goro so zaradi izjemne lege osvajali že od pamtiveka. Zaradi najdbe rimske ogrlice je moč domnevati, da so bili na njej Rimljani. Glede na odkritja gradišč na okoliških vzpetinah je možno, da je to obstajalo tudi na Gori. Zgodovinski viri Šmarno goro prvič omenjajo v 13. in 14. stoletju. Po njih bi bilo moč sklepati, da je na Gori takrat stal grad. Omenjena sta namreč dva graščaka Marienberška z gore Cholmberg oziroma Kkahlenberg. Ime gore izhaja iz starega ljudskega imena Holm, ki pa je utonilo v pozabo. Mariji posvečena kapela se omenja v viru iz leta 1314, ko je oglejski patriarh Otobon potrdil odpustke za romarje, kar kaže na to da je še starejša. Zaradi odpustkov je bila znana daleč naokoli. Postala je premajhna za množice romarjev, ki so jo obiskovali, zato so na njenem mestu leta 1432 zgradili večjo gotsko cerkev.
Obdobje turških vpadov
V 15. stoletju se je začelo obdobje turških vpadov in takrat je Šmarna gora odigrala pomembno obrambno vlogo. Na zahodnem vrhu je, kakor že ime pove, stala vselej pripravljena grmada, katere naloga je bila opozarjanje na turško nevarnost. Kmečko prebivalstvo je bilo za razliko od meščanov in plemičev, ki so bili dokaj varni za obzidji mest in gradov, povsem nezaščiteno. Obramba dežele je bila spričo počasnega organiziranja ob hitrem turškem napredovanju povsem neučinkovita, zato so kmetje za svojo zaščito začeli okoli cerkva na hribih graditi obzidane tabore. Taborsko obzidje na Šmarni gori je še danes zelo dobro ohranjeno.
To so bili za naše kraje zelo težki časi. Deželni stanovi so leta 1508 ocenili, da je bilo pobitih in v sužnost odvlečenih kar 200.000 ljudi, kar je tedaj znašalo 2/5 prebivalstva na Slovenskem. Zato ni čudno, da se je med ljudstvom na temo turških vpadov spletlo toliko legend. Nekatere med njimi so povezane tudi s Šmarno goro. Po eni naj bi Turki neko soboto oblegali šmarnogorski tabor. Ko je že vse kazalo, da bo obramba padla, se je pred Turki pojavil v belo odet mož z ognjenim mečem v roki in jih pregnal. Bil je to menda sam sveti Ahac, ki ga je šmarnogorska Marija poslala na pomoč branilcem. V zahvalo so kmetje pozneje na mestu, kjer se je to zgodilo, postavili kapelico Svete sobote. Ker pa se je to zgodilo ob pol poldan, na Gori še danes zvonijo poldan ob pol dvanajstih. Tudi kapelica Turško kopito je, kot ime pove, povezana s Turki. Na tem mestu naj bi se Turkom nasproti postavil puščavnik, ki je živel v skalni votlini. Osman Aga naj bi mu med krohotom odsekal glavo, takrat pa je v notranjosti gore nastalo strašansko grmenje, ki je splašilo osmanovega konja, ki je s kopitom udaril v skalo, na kateri se še danes pozna odtis podkve in so na njej kasneje zgradili omenjeno kapelico.
Od romarske do izletniške točke
Šmarna gora je ohranila svoj romarski značaj tudi po obdobju turških vpadov. Leta 1711 so začeli pod vodstvom Gregorja Mačka, pod čigar taktirko je bila zgrajena tudi ljubljanska stolnica, na mestu stare zidati sedanjo cerkev. Pod streho je bila že naslednje leto, potem pa so se dela upočasnila, tako da je bila posvečena šele leta 1729. Z novo cerkvijo je Šmarna gora dobila tudi stalnega duhovnika. Eden od njih je bil tudi Jakob Prešeren, stric našega najslavnejšega poeta. Prešeren je pogosto zahajal na Goro na obisk k stricu, pa tudi na povabilo vodiškega župnika Jerneja Arka, ki je upravljal tudi šmarnogorsko cerkev. Njemu je posvetil tudi pesem Šmarna gora, satiro na janzeniste, ki so nasprotovali romanju na Šmarno goro. Verjetno mu je on tudi priporočil Matevža Langusa za poslikavo notranjosti cerkve. Umetnik se je z njo ukvarjal dve leti. Slika v kupoli predstavlja Marijino vnebovzetje in je njegovo največje stensko delo.
V 19. stoletju so začeli poleg romarjev na Goro zahajati tudi obiskovalci, katerih motiv ni bilo božjepotništvo, pač pa občudovanje narave. Mednje spada še en pomemben Slovenec, to je Jakob Aljaž, »triglavski župnik«, ki je, preden je »zadolžil« župnijo Dovje, maševal tudi na Šmarni gori. Aljaž je bil skladatelj in vnet zbiralec slovenskih ljudskih pesmi, zaradi česar je Glasbena matica v njegov spomin vzidala spominsko ploščo v zvonik cerkve na Gori. Poleg tega pa je bil Aljaž eden najbolj vnetih začetnikov planinstva v naših gorah in pobudnik gradnje slovenskih planinskih postojank. V mežnariji, ki je med tem postala gostišče se je zbirala tudi bratovščina Piparjev poznejših pobudnikov ustanovitve Slovenskega planinskega društva. Leta 1895 so njegovi člani odprli spominsko knjigo v katero se je že do konca leta vpisalo 1425 obiskovalcev. Zanimiv je spomin Vilka Mazija, ljubitelja in kronista Šmarne gore, na njegova dijaška osvajanja Gore v tistih časih: »Izlet na Šmarno goro v mojih dijaških letih in revščini, s kakršno sem se boril, ni mogel biti igrača. Denarja za vlak ni bilo, lahko sem le gledal, kako so se drugi vozili in se mi škodoželjno režali, ko sem jo peš pobiral ob železniški progi proti Vižmarjem, da mi ni bilo treba požirati prahu na cesarski cesti. Na tacenskem mostu je bilo treba plačati smledniškemu baronu en krajcar mostnine. Zanj bi na Gori dobil čeden kos domačega kruha. Baronu bi to morda dopovedal, mostninarju, ki služi procente, pa najbrž ne, tako sem mu že na obrazu bral. Torej ga je veljalo prelisičiti. Največkrat mi je uspelo, da sem se mu izmuznil za kakim vozom. Za povratek me je vselej čakala dolga pot čez Gameljne in Ježico.«
Po prvi vojni so na pomenu začele pridobivati na veljavi vikrške skale v vznožju Grmade. Z razvojem alpinizma so jih začeli naskakovati ljubljanski visokošolci in si v njih uredili alpinistični vrtec. Nadeli so jim tudi ime Turnc, ki se je lepo prijelo.
Rekreativci izpodrivajo izletnike
Vilko Mazi je v Besedi o Šmarni gori ugotavljal, da je na Gori do prve svetovne vojne izletniški značaj nad romarskim že docela prevladal. Pa vendar je gora najbolj množično obiskana ob verskih praznikih. Ledinekovi, ki so že skoraj 35 let oskrbniki nekdanje Mežnarije, vedo povedati, da je na Gori največ ljudi na veliki ponedeljek, kadar je lepo vreme. Po številu popitega čaja ocenjujejo, da takrat Šmarno goro obišče okrog 5000 ljudi. No, sam sem glede načina ocenjevanja nekoliko sumničav, saj le redko spijem zgolj eno skodelico. Tako dobrega čaja namreč kje drugje zlepa ni najti. Od jedače obiskovalci menda najraje posegajo po zelju in žgancih, zelo v čislih pa je tudi kislo mleko.
V tem času se je po njihovih besedah precej spremenila tudi struktura obiskovalcev. Pred osamosvojitvijo so prevladovale v glavnem družine, medtem ko so posamezniki, ki so redno obiskovali Goro za trening, v očeh »normalnih« obiskovalcev veljali za čudake. V zadnjem desetletju, ko je skrb za telesno kondicijo postala ena največjih vrednot, pa so tovrstni obiskovalci v veliki večini, tako da bi lahko rekli, da je rekreativni značaj prevladal nad izletniškim. Kljub omenjenim vzgibom pa je motivov za obisk najbrž toliko, kot je obiskovalcev.
Verjetno je bila Šmarna gora že v devetnajstem stoletju najbolj obiskana gora na Slovenskem. Ta primat je poleg božjepotništva zagotovo zasluga bližina največjega slovenskega mesta, ki sedaj sega do njenega vznožja, meja mestne občine pa poteka celo onkraj obeh vrhov. Zato ni čudno, da sta tako Grmada kot Gora na gosto prepredena s označenimi potmi. Na zemljevidu polhograjskega hribovja in Šmarne gore 1 : 25.000 jih je označenih kar 17. Vse so opisane na spletni strani: http://www.smarnagora.com, kjer s sicer nahaja še cel kup uporabnih informacij. Tistim, ki v roke raje primejo knjigo, pa priporočam vodnik Izleti po ljubljanski okolici, ki je izšel za založbo Sidarta, kjer je potem na Šmarno goro posvečeno celo poglavje
Rok Kušlan