Bohinjske novice - Mojca Polajnar Peternelj: Pogovor z Janezom Rozmanom, načelnikom GRS Bohinj
Janez Rozman, načelnik GRS Bohinj, je po poklicu metalurški tehnik, zaposlen v jeseniškem Acroniju. Poleg tega na Naravoslovno-tehnični fakulteti v Ljubljani študira ob delu. Je oče dveh hčera. Od nekdaj je povezan s hribi. Za gorsko reševanje se je odločil pred 15 leti po reševalni akciji, katere srečni rešenec je bil leta 1995 sam.
Ob vzponu na Grosswenediger sem sam doživel nesrečo. S prijatelji smo imeli namen osvojiti ta vrh in z njega smučati v dolino. Ob vzponu na vrh sem padel v le- deniško razpoko. Iz nje so me potegnili prijatelji, avstrijski gorski reševalci pa so me s helikopterjem odpeljali v bolnišnico. Ko sem se po tej izkušnji spravil k sebi, tudi psihično, sem se odločil, da se bom pridružil gorski reševalni službi, kar sem si želel že pred tem.
V petnajstih letih gorskega reševanja ste najbrž doživeli marsikaj.
Res je. Najbolj tragične dogodke, ko se srečaš s smrtjo, tiste s srečnim koncem ali pa včasih tudi že prav banalne. Od vseh mi je v spominu najbolj ostala reševalna akcija na Lepem špičju leta 1997. Reševali smo ponesrečenega otroka, ki je kljub našemu posredovanju, žal umrl. To reševanje se je za vedno vtisnilo vame. Klasično reševanje. Helikopter nam je prišel na pomoč, zaradi vremenskih razmer pa je moral zasilno pristati na Planini Jezero, kjer je ostal tudi do naslednjega dne. Otroka smo sicer pripeljali v dolino, ampak je bilo zanj žal prepozno. Reševanj s srečnim koncem je pa spet toliko, da se težko spomniš kakšnega posebnega. Navajam simpatičen primer. Dve Avstralki sta bili nastanjeni v Ribčevem Lazu. Z gondolo sta šli na Vogel, tam pa sta se odločili, da se v dolino vrneta peš. Klic na pomoč sem dobil okrog polnoči: ena od njiju je prišla v dolino, druga pa ne. Teren od jezera do Vogla smo temeljito pregledali, sredi noči vpili, klicali. O pogrešani pa ne duha ne sluha. Potem jo je pa le naš reševalec našel; punco, ki je sedela pri eni od pastirskih hiš na planini, vsa preplašena. Ko smo jo vprašali, zakaj se ni oglasila, je rekla: "Sem mislila, da so divje zveri!"
Letos je do sedaj pod plazovi umrlo že 6 ljudi.* Večinoma so bili dobro telesno pripravljeni, tudi opremljeni, na možnost plazov pa še vedno premalo pripravljeni. Je pametno, da se v času, ko je nevarnost plazov velika, sploh odpravimo v gore? In če že, kaj je nujno ob tem upoštevati?
Fizično dobro pripravljeni so bili preminuli zagotovo. Ne pa osveščeni o tem, kaj se lahko v visokogorju dogaja čez zimo. Ni težava le v novozapadlem snegu. Velik problem v hiribih je veter; sneg s privetrnih strani zanaša na zavetrne, v grape, tam pa se kopiči. Sneg ima v grapah popolnoma drugačno strukturo, saj ni sprijet s podlago, zato pri raznih obremenitvah pride do proženja plazov. Tak plaz je kložast in zelo nevaren. Primer takega plazu je bil nedavni plaz na Voglu, ki je zahteval smrtno žrtev. Reševalna akcija na na Voglu pa je tudi pokazala, kar nas je reševalce kar malo presenetilo, koliko prostovoljcev, koliko smučarjev je bilo pripravljenih pomagati pri iskanju nesrečnega smučarja. In kako dobro so bili opremljeni za pomoč pri reševanju in iskanju v plazu. Očitno je osveščenost o varnostnih pripomočkih - žolna, lopata, sonda - le vedno večja. Mislim, da je znanje o vremenskih spremembah pogoj za obiskovanje visokogorja. Potrebno je, če hočeš varno hoditi v gore. O tem učijo v planinskih šolah, veliko tovrstnih informacij je v dnevnem časopisju, na spletu. Možnosti za osveščanje je dovolj. Brez tega znanja pa obiskov visokogorja pozimi ne priporočam.
Kaj je pri reševanju ponesrečencev izpod plazu najpomembneje?
Pri zasutju s plazom seje treba zavedati, da po petnajstih, dvajsetih minutah krivulja možnosti preživetja začne padati. Zato je pri reševanju izpod plazov, poleg obvezne opremljenosti z varnostnimi pripomočki, najpomembnejša tovariška pomoč. Ta je najhitrejša. Tisti, kije najbližji nesreči, tisti ti lahko največ pomaga.
Kaj nam v spomladanskem času, ki je pred nami, priporočate, da bodo naši obiski gora varni?
Pri zahajanju v hribe je vedno najbolj pomembno načrtovanje ture: tura, primerna našim zmožnostim, čimveč informacij o načrtovani poti, časovni okviri naše poti. Spomladi so v visokogorju zelo nevarna snežišča, kjer je zaradi neprimerne opreme pohodnikov veliko zdrsov. Oprema mora biti tako zimska kot letna. V spomladanskem času za obiske visokogorja absolutno priporočamo, da ima pohodnik s seboj dereze in cepin ter zna to tudi uporabljati. Poleg tega pa ne sme na pot brez mobitela s polno baterijo. Pomembo je tudi, da doma povemo, kam gremo in kdaj se vrnemo. V primeru težav pa je potrebno takoj poklicati 112. Brez odlašanja, saj se situacija lahko samo še poslabša. Enako ravnamo, če vidimo, da je v težavah kdo drug. Najprej ga, če je to mogoče, zavarujemo, mu nudimu prvo pomoč, naslednji korak pa je klic na 112. Tako je veliko narejenega.
Mojca Polajnar Peternelj
* Na dan najinega razgovora (10. 3. 2010) je plaz na pobočju Dovške Babe zahteval še sedmo letošnjo žrtev.