Planinski vestnik: Nacionalni boj ter nekaj dejstev o "prokletih grabljah" in "ljubljanskih srajcah"

Karel Dežman (1821 - 1889)

V slovenski zgodovini je zelo malo tako kontroverznih osebnosti, kakor je bil Karel Dežman. Po eni strani je bil to izjemen človek, ki nam je veliko doprinesel na mnogih področjih, po drugi pa praktično ne moremo najti nikogar, ki bi ga Slovenci za življenja in še dolgo za tem, tako hudo črnili in se ga sramovali.

Rodil se je 3. januarja 1821 v Idriji kot Dragotin Dežman. Kasneje se je preselil v Ljubljano in na Dunaju doštudiral pravo. Finančnih skrbi ni imel, ker je stric, premožni ljubljanski trgovec brez naslednika, njegovi družini zapustil veliko premoženje. Zato si je lahko fant z veliko pridnostjo in nadarjenostjo v miru pridobil zelo raznovrstna znanja. Skoraj je ni bilo reči, s katero se ni ukvarjal. Poleg pravnika je postal še pesnik, pisatelj in časnikar, pomagal je med drugim Bleiweisu urejati Novice ter se mimogrede ukvarjal z glasbo. Na znanstvenem področju je ljubil botaniko, astronomijo, geologijo, bil je arheolog, konzervator, meteorolog, biolog in etnograf, pa še marsikaj drugega, tudi strokovnjak v kmetijstvu ...

Po odhodu znanega kustosa Henrika Freyerja, je nastopil njegovo mesto v kranjskem deželnem muzeju. To je bila služba, ki jo je opravljal vse do svoje smrti.
Sodobniki so ga tedaj izredno spoštovali, ne samo zaradi znanja in pridnosti - tudi zaradi goreče narodne zavednosti. Karel Dežman, kakor se je začel podpisovati, ko je že postal muzejski kustos, je bil namreč leta 1848 med 44 dunajskimi Slovenci, podpisniki adrese, s katero so pri cesarju protestirali proti germanizaciji in zahtevali zavarovanje slovenske narodnosti na Kranjskem, Primorskem in ostalih okrajih s slovensko populacijo ter uvedbo slovenščine v tamkajšnjih šolah.

Tiste proklete grablje!

Dežman se je z leti vedno intenzivneje vključeval tudi v politično delo. Leta 1855 je v Bleiweisovem koledarčku objavil satirično pesem z naslovom Proklete grablje. Z njo se je ponorčeval iz vseh tistih, ki so s šolanjem in pridobljenim znanjem nemščine postali prevzetni in nato zaradi oportunizma ali celo zaradi sramovanja lastnega porekla, zatajili materni jezik. Pesmica sicer temelji na stari koroški pripovedki, Dežman pa je v njej opisal kmečkega fanta iz Rovt, ki je v Ljubljani končal gimnazijo in po končani maturi na lepem ni več znal in razumel slovensko. Ko pa se je vrnil na domačo kmetijo, je po kratkem sprenevedanju pred domačimi nehote stopil na grablje, ki so ga močno lopnile po ustih. Tedaj je hipoma izpuhtelo vse znanje nemščine in glasno je zaklel: "Proklete grablje!" In prav te simbolične grablje, so čez nekaj let postale Dežmanova dosmrtna travma.

Leta 1861 je bil Karel v rodni Idriji izvoljen za poslanca v kranjski deželni zbor, ta pa ga je poslal v dunajski deželni zbor. Slovenci so nanj polagali svoje velike upe po priznanju, a tu se je zalomilo. Dežman je namreč kmalu prišel navzkriž z ostalimi slovenskimi poslanci, ki so zagovarjali uvedbo slovenščine na višjih stopnjah. Premislil si je in trdil, da se nikakor ne bi smeli odreči nemščini in nemški omiki, ki je v zgodovini našim ljudem prinesla največji napredek tako v gospodarskem kot duhovnem smislu. Zelo ga je namreč motilo vedno glasnejše zagovarjanje "panslovanstva" s Čehi in Hrvati, ker je verjel, da bi s to povezavo Slovence in slovenščino le utopili v nekem drugem, še slabšem jezikovnem kotlu. Trdil je, da je Čehom le do tega, da cesarjev prestol prestavijo v Prago, za manjšine pa jim kasneje ne bo nič mar, kar je dokazoval predvsem na primeru Sudetskih Nemcev na Češkem in v tem primeru Slovencem napovedoval kar najhujši absolutizem. Dežman je odkrito spregovoril tudi proti vmešavanju cerkve v politiko, kar je šlo zelo v nos domačim klerikalcem.

Dežman postane Deschmann

Spor se je ob neprizanesljivem pisanju slovenskih časnikov tako razplamtel, da se je Dežman odločil prestopiti v nemški družbeni, kulturni in politični prostor, kateremu je ostal zvest do konca. Ob tem je spremenil tudi svoje ime in se uradno podpisoval kot Karl Deschmann. S tem je nedvoumno pokazal, da bo poslej nemški Kranjec. Do leta 1848 je bilo namreč tako, da ni bilo strogega deljenja na Nemce in Slovence. Na Kranjskem so živeli Kranjci, ki so govorili večinsko domačo kranjščino in kranjska manjšina, ki je govorila nemško. Slovenci in njihova slovenščina sta bila sicer znana izraza, a šele po revolucionarnem letu in narodnem prebujanju (dvigu narodne zavesti), se je pričelo na Kranjskem resnejše deljenje na večinske Slovence in nemško manjšino, ter jezik večine kot slovenščino.

Karl Deschmann je po letu 1861 postal voditelj ljubljanskih Nemcev. Bil je glasnik nemške kulture in s tem velik nasprotnik slovenskega naroda. V tistem trenutku je nekdanji zagovornik slovenstva v očeh Slovencev postal prototip najhujšega nemškutarja in narodnega odpadnika, kar jih je bilo. Praktično noben časopisni članek ga ni omenil, brez da bi mu pod nos vrgel tiste "proklete grablje", ki so poslej postale njegov zaščitni znak, s katerim se je pojavljal tudi na mnogih karikaturah, zbadljivo časopisje pa ga je imenovalo kar "oča Grabljan" ...

Zaradi politike ob vse priznanje

Ne glede na popoln politični zasuk in narodno odpadništvo, je treba Dežmanu priznati tudi marsikatero zaslugo. Tudi v svojem kasnejšem " nemškem obdobju", se je še vedno ves čas zelo trudil na vseh svojih strokovnih področjih. Deželni muzej je že v prvih letih njegovega službovanja na novo oživel. Dežman je vpeljal arheološka izkopavanja in imel pri tem veliko uspeha. Na ljubljanskem barju je odkril ostanke koliščarskih naselbin, prav tako je z izkopavanji odkril najdišča iz rimskega obdobja. Leta 1871 je postal ljubljanski župan in zavzel se je za novo muzejsko stavbo, ki so jo tudi zgradili. V njej še danes delujeta Narodni in Prirodoslovni muzej. Napisal je mnoge naravoslovne članke; kot botanik je na primer odkril drugo rastišče Blagajevega volčina na Jetrbenku, za katerega so desetletja domnevali, da raste le na Polhograjski gori. Precej novega je dognal tudi o bogati flori ljubljanskega barja. Pred pozabo je rešil znano pripovedko o Zlatorogu, ki jo je zapisal in tudi objavil.

Skratka, Karel Dežman je bil vsestranski človek, ki je v našem prostoru pustil zelo vidno sled tako v planinstvu kot naravoslovju in tudi v času narodnostnega boja Slovencev. Žal ni najbolje razumel usodnega trenutka in svojih ljudi, ki so tedaj krenili v drugo smer kot on. Danes bi bil lahko brez dvoma človek, ki bi stal ob boku zgodovinsko najzaslužnejših Slovencev, če ... ne bi bilo na koncu tega "če", najbolj zlorabljenega veznika v človeškem jeziku.

Ob odprtju nove muzejske stavbe, le leto dni pred smrtjo, je imel slavnostni nagovor. Prebral ga je tako v nemškem kot slovenskem jeziku. Je šlo za poskus sprave s svojim narodom? Odgovor na to vprašanje je odnesel v grob, 11. marca 1889. Kljub vsem zdraham, pa je mogoče njegov grob najti na ljubljanskem Navju - med slavnimi Slovenci.

Viri: 
Dragotin Lončar: Dragotin Dežman in slovenstvo: boj za slovenski
narodno-politični program (1930).
Dr. Nada Praprotnik: Karel Dežman is not forgotten, Acta carsologica (2006).
Damir Globočnik: Prvi stereotipi v slovenski karikaturi

Zapuščino nacionalnega boja lahko opazimo še danes

Ljubljanske srajce na Šmarni gori

Ko govorimo o času narodnostnega boja ne moremo niti mimo znamenitih "ljubljanskih srajc", čeprav je tako kot Dežmanove "proklete grablje" tudi te na svet spravil takratni tisk, tako nemški kot slovenski, ki je pisal na zelo nizkem nivoju (celo za današnje pojme!).
V drugi polovici 19. stol. je bilo na naših tleh večkrat vroče, ker so se domači fantje ob raznih množičnih dogodkih, ki so že sami po sebi delovali provokativno, zravsali z nemško opredeljenimi.
En težjih ekscesov se je zgodil leta 1868, ko je Ljubljansko telovadno društvo Laibacher Turnverein z velikim pompom priredilo izlet v Mengeš. Na Ježici so jih ob vrnitvi počakali domačini in jih temeljito pretepli. Leto kasneje je bilo še huje. "Turnarji" so priredili izlet na Janče, tokrat nalašč še z zastavami in bobni, zato so bili nazaj grede v Vevčah še krepkeje tepeni, pa tudi brez zastave so ostali. Posredovati so morali orožniki in ubit je bil en slovenski fant, okoli 60 pa so vklenjenih odpeljali v Ljubljano. Devetnajst so jih po sojenju tudi zaprli v grajsko ječo. Po tem so se strasti na obeh straneh nekoliko umirile in naslednje desetletje je minilo brez večjega direndaja.
18. julija 1880 so člani pevskega društva Laibacher Liedertafel, ki so bili večinoma ljubljanski Nemci, organizirali in reklamirali izlet na Šmarno goro. Tam so zapeli nekaj pesmi in preživeli lep dan. Na povratku so šli peš proti Medvodam, kjer so imeli železniško povezavo za Ljubljano. V bližnji gostilni so po načrtu večerjali in se nato že v temi, vmes se je izlila v noč tudi poletna nevihta, odpravili proti železniški postaji. In tedaj se je zgodilo. Vsi tisti, ki so šli posamič preko mostu čez Soro, so iz teme prejeli dobro odmerjeno klofuto, nihče pa ni mogel videti, od kje oziroma od koga je priletela.
Ko so se zbrali na medvoški postaji, so lahko le še ugotovili, da je šest "liedertaflerjev" nekoliko prestrašenih in pretresenih, hujšega pa ni bilo. Incident so prijavili in se s prvim vlakom odpeljali domov.
Nadaljevanje, ki je sledilo, je bilo delo pisanih medijev. Nemški so trdili, da je slovenska politika naščuvala preproste slovenske kmete na uboge nemške pevce, ki so se vsi krvavi komaj privlekli do postaje, kjer jih ni hotel nihče zaščititi. Prestrašene ženske z otroci, ki so se tedaj naključno znašle na postaji, pa so "po izjavah preverjenih prič" kar po vrsti omedlevale v grozi.
Krivdo so nemški časopisi zvalili tudi na medvoške orožnike in zahtevali najstrožjo preiskavo. Medijski spopad je potekal v glavnem med nemškima Laibacher Zeitung-om in Laibacher Tagblatt-om na eni in Slovenskim narodom in Slovencem, na drugi strani. Povzemali pa so jih tudi drugi časniki vse do Dunaja.
Slovenski časniki so nasprotno obtoževali pevce, da so s skrajno neprimernim vedenjem izzivali in pohujševali naše preproste kmete. To pa tako, da so si na Šmarni gori v bližini cerkve slekli prepotene srajce in jih razobesili po grmovju, da so se sušile. Okoli cerkve in v gostilno pa so, kakor so pravile ogorčene priče, hodili kar do pasu goli (resda z ogrnjenimi suknjiči). 
Sledila je časopisna vojna, ki je trajala cele mesece in tiste sušeče srajce so bile v člankih še tolikokrat omenjene, da so postale zaščitni znak ljubljanskih Nemcev. Bile so tudi odmev na pričanja pred sodiščem, naj navedemo le eno in  ob tem upamo, da se boste uspešno spoprijeli z arhaično slovenščino: "Najodličneje govori gosp. Škrbinec, čevljar z Ljubljane. On je bil tisto nedeljo na gori s svojo rodovino, med katerimi ste bili dve hčeri po 16 in 14 let. Ko so stopili v gostilnico, je sedel za mizo ‘liedertafler’ brez srajce, da je spod suknje kazal nagoto. Na to so se vsi nevoljni obrnili v stran.Ravno take ‘zulukafre’ je bilo videti okoli cerkve, srajce pa so se po grmovji sušile. Zato se je on zopet s svojo rodovino obrnil in šel v gostilnico nazaj, ko je bila prazna teh divjakov. On sklene, da tako nespodobno obnašajočih se omikanih ljudi še nikdar videl ni. "
Žal je medijski linč zahteval tudi resnične žrtve. Načelnik medvoških orožnikov si je zaradi časopisnega pogroma in groženj s preiskavo, sam vzel življenje. Za krivega napada je bil na enoletno ječo obsojen 18-letni domači fant, ki naj bi ga v gostilni slišati izjaviti, da "bodo Nemci danes še plavali".
"Ljubljanska srajca" je bila torej žaljivka, namenjena zgolj ljubljanskim Nemcem. Po koncu prve svetovne vojne, ko teh ni bilo več, pa so jih nekoliko podedovali kar kasnejši prebivalci prestolnice.

Vir: Jurij Šilc. Zgodovina za vse, letn. 17, št. 2 (2010)