Večer, priloga Zima - Zvezdana Bercko: Z alpinističnim smučarjem Davom Karničarjem o lepotah in nevarnostih smučanja zunaj urejenih prog
Najlepše doživetje je varno se vrniti domov
Z alpinističnim smučarjem Davom Karničarjem o lepotah in nevarnostih smučanja zunaj urejenih prog
Smučanje zunaj urejenih smučišč postaja zadnja leta vse bolj priljubljeno, modno celo. A ljudje, ki v zasneženih gorah iščejo pristnejši stik z naravo, kot ga lahko doživijo v vrstah pred žičnicami, se marsikdaj ne zavedajo dovolj, v kaj se podajajo. Kajti gore so - pa ne samo pozimi - lahko prav tako nevarne, kot so lepe.
Kdo bi to vedel bolje kot Davo Karničar, alpinist, alpinistični smučar, ki je smučal z Everesta in najvišjih vrhov vseh drugih kontinentov, presmučal je velike stene in najtežje alpinistične smeri v domačih in tujih gorah. Zdaj vodi svoj gorniški center na domačem Jezerskem, vmes pa po tiho razmišlja tudi o smučanju s še kakšnega osemtisočaka.
A v tokratnem pogovoru smo ostali pri tistih oblikah smučanja zunaj urejenih prog, ki so dosegljive v naših hribih, in najprej skušali razjasniti zmedo s pojmi. Kaj je turno in kaj alpinistično smučanje, kaj je tako imenovani freeride, prosto smučanje oziroma smučanje prostega sloga, kaj je in kaj ni esktremno?
"Te pojme si lahko razlaga vsak po svoje," odgovarja Davo Karničar. "Sam jih definiram z nakloni: turno smučanje je do 25 stopinj naklona, največ 30. Alpinistično smučanje je nadgradnja turnega, ko je bolj strmo, bolj zahtevno, ko moramo alpinistično opremo uporabiti že med pristopom. Freeride je lepa dejavnost, ki pa je marketinško narobe predstavljena, namreč zgolj kot uživanje v spustu po novozapadlem snegu. Samo po sebi to ni nič napačnega, le vedenje o tem, kako se je treba za take spuste pripraviti, je marsikdaj površno. Zato je prav med freeriderji največ zasutih v plazovih. Ekstremna pa je lahko vsaka stvar, odvisno od posameznika. Kar je za nekoga na meji njegovih sposobnosti, znanja, opreme, je zanj pač ekstremno."
Potovanje po zasneženi pokrajini
Karničar pri vseh načinih smučanja zunaj smučišč zagovarja vzpon z lastnimi močmi, na smučeh, in če je le mogoče, v smeri načrtovanega spusta. "Tako spoznaš razmere, manj je neznank, manj greš na slepo. Sploh pa je osnovno poslanstvo turnega smučanja potovanje po zasneženi pokrajini z lastnimi močmi, ne gre le za iskanje lepih zavojev v pršiču."
Vzrokov za naraščanje priljubljenosti turnega smučanja in drugih oblik smučanja zunaj urejenih smučišč je več, meni Karničar. "Prostega časa je vse manj in vsak bi ga rad čim bolj kvalitetno izrabil. In tako slej ko prej spoznaš, da je smučanje na smučiščih precej pasivno preživljanje prostega časa. Premalo doživiš, rad bi imel od dneva več. Drugo skupino navdušencev sestavljajo ljudje, ki v vseh letnih časih radi hodijo v hribe in jim smuči omogočijo gibanje po zasneženi pokrajini, konec koncev so bile prav za to tudi izumljene."
S tem ko te oblike smučanja postajajo modne in množične, pa postajajo tudi potencialno nevarne. "Ljudje premalo vedo o nevarnostih v gorah pozimi," pravi Davo Karničar, tudi sam gorski reševalec. "Včasih je prav strah zbujajoče, ko gledam, kam in v kakšnih razmerah gredo. Dogajajo se tudi takšne nerodnosti, kot so obvestila v medijih, da je velika nevarnost plazov v Julijskih Alpah. To lahko razumeš tudi tako, kot da je v Kamniško-Savinjskih ali Karavankah ni!"
Vožnja po tirnici ni za hribe
Kakšne napake so najpogostejše: gre za nezadostno pripravljenost, neznanje, slabo opremo? "Oprema je danes tako izpopolnjena, da kaj dosti zgrešiti ni mogoče. Tudi tehnika vzpona na turnih smučeh - diagonalni korak, vzpenjanje, obrati pri vzponu - ni tak problem kot tisto, česar se tudi sam najbolj bojim: plazovi. Ljudje smo 'tropna vrsta živali'. Ko vidimo druge, da gredo, smo korajžni tudi sami, čeprav je nevarno. Ali pa marsikdaj slepo zaupamo v srečo. Drugi problem se pojavi pri smučanju navzdol, tudi tam so ljudje preveč pogumni. Ne glede na to, kako dobro obvladamo smučanje na smučiščih z urejeno podlago, je pri turnem smučanju drugače. Razmere so spremenljive, podlaga ni urejena, tudi način smučanja mora zato biti drugačen. Seveda je čudovito, če naletimo na razmere, ko se lahko sproščeno in lepo peljemo navzdol, ampak pri turnem smučanju je to prej izjema kot pravilo. Ko dosti smučaš turno, ugotoviš, da je glavni užitek potovanje po zimski pokrajini, smučanje navzdol je le sestop na lažji, hitrejši način. Ampak tudi za to je treba imeti nekaj znanja."
Kako dobro pa moramo obvladati alpsko smučanje, preden se lahko lotimo smučanja zunaj smučišč? "V taki meri, da nismo le produkt novega obdobja oziroma karving tehnike," odgovarja Davo Karničar. "Karving tehnika namreč zanemarja razbremenjevanje, osredotoča se samo na vodenje smučke iz zavoja v zavoj. Kdor obvlada le to, bo imel pri turnem smučanju strašno veliko problemov. Tu se smučka ugreza v sneg, marsikdaj je prestrmo, da bi lahko izpeljali dolg zavoj, treba ga je narediti hitro, to pa je mogoče samo, če zares obvladamo nihanje na smučeh, kakršnega smo se nekoč vsi učili. Tudi turne smuči so zasnovane drugače kot sodobne alpske, bolj po tistem starem konceptu, da lažje z repom 'pometemo', ko gremo čez vpadnico, da hitro pridemo do položaja, ko lahko zaviramo, če je potrebno. Vožnja po tirnici za v hribe ni!"
Tudi potrebna telesna pripravljenost je drugačna, bolj kot moč v nogah je pomembna osnovna vzdržljivost, sposobnost prenašati dolgotrajne obremenitve, česar pa so ljudje, ki hodijo v hribe, običajno že vajeni. In potem je to šport, primeren za ljudi vseh starosti, seveda z ustrezno mero samokritičnosti pri presoji lastnih sposobnosti.
Glavni užitek pri turnem smučanju je potovanje po zimski pokrajini, smučanje navzdol je le sestop na lažji, hitrejši način. Ampak tudi za to je treba imeti nekaj znanja. (Osebni arhiv Dava Karničarja)
Plazovni trojček je nuja
Plazovna oprema je pri smučanju zunaj urejenih smučišč nujno potrebna. "Plazovno žolno, sondo in lopato mora imeti turni smučar vedno v nahrbtniku. Pa ne samo imeti, treba se je opremo naučiti tudi uporabljati in potem znanje redno obnavljati. Ker ko gre zares, ko nekoga res zasuje, nastane panika, za preživetje v plazu pa so odločilne minute," opozarja Karničar, ki je skeptičen do novejše opreme, tako imenovanih air bag nahrbtnikov, iz katerih se v primeru zasutja sproži napihljiv zračni meh. "Meni se zdi air bag nahrbtnik umesten zgolj, če grem kot reševalec v razmere, za katere vem, da so nevarne, reševat nekoga zasutega in bi rad poskrbel za lastno varnost. Sicer pa se mi zdi zgolj slepilo, ki daje lažen občutek varnosti. Ne bom rekel, da ga odsvetujem, a sam ga ne uporabljam."
Velika prednost je tudi, če pobočja, na katera so odpravljamo na turno smuko, poznamo s poletnih pohodov. "Tako imamo osnovno orientacijo, vemo, kako daleč je neki cilj, znamo oceniti strmino, vemo, kje je rušje, kje so skale, in če poznamo konfiguracijo terena, tudi lažje ocenimo, kje se bodo prožili plazovi."
Zimsko popotovanje po Pohorju
Tisti, ki pozimi ne hodijo veliko v hribe oziroma niso doma iz goratih predelov, velikokrat mislijo, da se plazovi prožijo le v visokih gorah, v navpičnih stenah. Pa to še zdaleč ne drži, v določenih razmerah so lahko nevarna tudi pobočja, ki so videti povsem nedolžna. Zato je za varnost poleg tega, da znamo narediti prerez snežne odeje in oceniti razmere, potrebna tudi zdrava mera strahu oziroma spoštovanja do hribov. "Ljudje, ki pridejo v hribe brez dovolj izkušenj, se nevarnosti ne zavedajo, ker jih enostavno ne poznajo. Mi, ki živimo pod hribi, se pod vtisom vsega, kar vidimo, tudi nesreč, bolj bojimo. Mogoče moraš biti tudi nekoliko starejši, da ugotoviš, da je največje doživetje, da prideš varno domov."
In to pač moramo imeti vedno v glavi. "Posvetujmo se z nekom, ki ima več izkušenj, ki stvari bolj pozna, ki je v območju, kamor se odpravljamo, več prisoten ... Obstajajo tudi tečaji, vodnikov in druge pisne literature je dovolj, sprotne razmere je mogoče preveriti na forumih. Vedno pravim, izbirajte cilje, ki so varni, uživajte na turi, v višje hribe pa se odpravite takrat, ko so razmere optimalne. To pa je za turno smučanje predvsem spomladi, sredi zime je snežna odeja malokdaj tako stabilna, da je varno."
In v takih - pa ne samo takih - razmerah je za turno smučanje idealno sredogorje. Kajti za užitke na snegu, tudi pri spustu, nikakor niso nujno potrebni dvatisočaki in strme stene. "Pohorje je čudovito, več dni lahko potujemo po njem," pravi Davo Karničar. "Obraslo je z gozdom, torej varno pred plazovi, hkrati pa je gozd redek, tako da lahko tudi med drevesi najdemo pot za vzpon in za smučanje navzdol."
Zvezdana Bercko