Večer, V soboto - Boris Strmšek: Maja Lobnik – alpinistka leta - Intervju
“Najbližje so mi bile odročne stene, kjer je mir”.
Nekateri bi jo poimenovali hiperaktivna serijska alpinistka.
Vedno je v akciji, vselej na poti v gore ali pa z gora. reostale dneve, ki so bolj redki, pa izkoristi za trening. Stene so je polne, prav tako zasnežena pobočja, v zadnjih tednih zaledeneli slapovi. Njena hiperaktivnost in število alpinističnih tur v lanskem letu sta ji prinesla naziv alpinistke leta. Pravzaprav je obenem verjetno tudi alpinistična smučarka leta. In čeprav so jo nekoč nekateri, celo na njenem alpinističnem odseku, zasmehljivo klicali “smučarka“, ji v zadnjem času še zdaleč niso tuje skalne stene, tako v slovenskih Alpah kakor tudi v Dolomitih. Za njo je vrsta vzponov, ki bi si jih v svoj seznam z veseljem vpisal vsak alpinist. In večina potrebuje dolga leta, da opravi takšno serijo vzponov. Niti sama ne ve, koliko jih je že zbrala, verjetno gre število nekam proti 1000. Opravila jih je tudi po 250 na leto, za kar povsem običajni alpinisti potrebujejo tudi deset let. A samo s številom vzponov se ne postane alpinistka leta, potrebna je tudi kvaliteta. V lanskem letuje opravila takšno serijo vzponov, da bi ji marsikateri vrhunski alpinist zavidal – v slovenskih Alpah, še posebno pa v Dolomitih. Tam je opravila nekaj zavidljivih vzponov tako v Treh Cinah,Tofanidi Roses, južni steni Marmolade in še marsikje, obenem pa je presmuča la nekaj zahtevnih smeri – velja omeniti Pallavicinijev ozebnik v Grossglocknerju, še posebno pa je omembe vreden Marinellijev ozebnik v vzhodni steni Monte Rose, ki z okoli 2500 metri velja za eno najvišjih sten v Alpah. Vmes smo v hribih dostojno proslavili tudi njen trideseti rojstni dan.
Začela je dokaj pozno
Mariborčanka Maja Lobnik je dokaj pozno zašla v alpinistične vode. V alpinistično šolo,ki jo je organiziral Alpinistični odsek TAM Maribor, se je vpisala jeseni 2003. Spomladi bi lahko opravila prve alpinistične vzpone, a je prišlo nekaj vmes. Šele na pomlad leta 2005 se je srečala s pravim plezanjem v strmih skalnih stenah. 5. Junij 2004 ji je nekoliko prekrižal načrte. Mangart, smučanje z vrha, padec, plaz, reševanje ... Čakalo jo je dolgo okrevanje. A o tem kasneje. Pravzaprav na začetku niti ni bila kakšna perspektivna alpinistka.“ V alpinistični šoli so nas enkrat peljali v plezališče Kotečnik. Takrat sem v eni najlažjih smeri komaj splezala do polovice in me je tako ‘navilo‘ v roke, da sem prosila, naj me spustijo dol. V bistvu sem takrat celo zimo smučala v hribih, kar za samo plezanje ni kdove kakšen trening. In potem se mi je zgodila tista nesreča v Mangartu ...“
V gorah si smučala, še preden si prišla v alpinistično šolo. Kako pa si se sploh spoznala s turnim smučanjem?
“Z očetovimi prijatelji sem že prej hodila na turna smučanja. Sicer pa sem hodila v gore že od mladih nog. Dedek, mamin oče, je delal na planinskih kočah in smo ga včasih obiskali na poti na morje. Bil je nekak posebnež, nosil je dolge lase in so ga klicali Indijanec. Bil je oskrbnik na Kredarici, Špički, Rjavčevi koči in na Krvavcu.“
Spričo tvoje predanosti športu si se verjetno že prej ukvarjala s kakšnim športom.
“Dolgo sem trenirala odbojko pri takratni Palomi Braniku. V šoli, obiskovala sem Drugo gimnazijo, sem bila tudi v športnem razredu. Na žalost za odbojko nisem bila perspektivna zaradi višine. Kljub180 cm sem bila prenizka in ko potem več sediš na klopi kot igraš, ni več motivacije. Nato sem pričela kolesariti. Na kolesu sem preživela dve leti, dokler nisem prišla do alpinizma.“
Nesreča v Mangartu?
“S soplezalcem sva se odločila, da smučava z vrha po neki smeri, vendar se nama je že med vzponom zdela prelahka in sva se odločila, da greva kar čez steno. Nekje v območju med Italijansko in Slovensko potjo na Mangart. Kolega je v enem bolj strmih delov odnesel večino snega, ki je prekrival skale. Ko sem smučala za njim, se mi je smučka zataknila na skali, ki jo je prekrivala le tanka plast pršiča, in me je spodneslo. Padla sem navzdol čez skale na snežišče, kjer se je sprožil plaz in me je odneslo dobrih 400 metrov. Ustavila sem se skoraj pri cesti na Mangartsko sedlo. Oblačila je skoraj povsem potrgalo z mene, vsa sem bila popraskana. Zlomila sem si roko v komolcu, dobila sem nekaj vijakov, imela sem nekaj težav z živci v prstih ...
Takrat so me reševali Italijani,kar je potem sprožilo čudne odzive pri naših gorskih reševalcih. Kakšnega velikega vala navdušenja pri naši gorski reševalni službi (GRS) nad italijanskim reševanjem ni bilo,ampak to je njihova stvar. Jaz sem bila ponesrečenka, niti nisem sama klicala reševalcev.
Leta 2006 sem nato presmučala to smer. Najprej sem imela kar velik cmok v grlu zaradi spominov, potem pa je bilo v redu. Nisem bila sicer čisto sproščena, vendar je kar šlo. V drugo brez reševalcev, tako naših kakor tudi italijanskih.“
Marsikdo bi obupal. Ampak potem si kar hitro osvajala steno za steno ...
“Ja, res, po okrevanju sem opravila veliko vzponov. Na prvopravo plezanje spomladi leta 2005 v Paklenico (Nacionalni park pod Velebitom, op. a.) sem se odpravila naravnost s smučanja na Grintavcu. V Paklenici me je soplezalec takoj peljal v Velebitsko smer v Aniča kuku (smer je 350 m visoka, njena težavnost je 6a+, kar je primerno za dobre plezalce, op. a.). To je bil v bistvu moj boj za preživetje, kakor še tudi marsikatera smer kaneje. Sem bila pač smučarka. Tako so me mnogi tudi klicali, je pa bilo v bolj posmehljivem smislu. Tudi na mojem odseku. Tam so me ponesreči v Mangartu hoteli izključiti. Zanimivi časi.“
Število tvojih alpinističnih vzponov in spustov je res veliko, vendar pa med njimi ni alpinističnih odprav, ki so cilj večine alpinistov. Spoznati gore na drugih celinah ...
“Že večkrat sem skoraj bila. Skoraj, pa potem ni šlo. Pravzaprav sem bila najbližje odhodu na odpravo pred tisto nesrečo v Mangartu. Že prej sem spoznala v hribih nekaj naših alpinističnih smučarjev. Andreja Terčelja, Boruta Črnivca in druge, večkrat sem bila z njimi na turah. Kondicijsko sem bila dobro pripravljena in dobro sem smučala. Povabili so me na smučarsko odpravo na sedemtisočak Pik Lenin v Pamirju. Tri tedne pred odhodom v Kirgizijo se mi je zgodila nesreča. Sicer je bila ideja, da grem zraven kar z mavcem na roki. No, potem nisem šla. So me pa moji smučarski kolegi jemali zraven v Alpe. Z mavcem sem bila na Monte Rosi in še kje. Med fizioterapijami sem plezala lažje smeri po hribih. Sicer pa mi je velika želja plezanje v Patagoniji.
Samo prave soplezalce je še treba najti. In seveda denar. Res je, da imam relativno veliko število vzponov za svoj alpinistični staž. Zdaj jih sicer zberem nekaj čez sto, sem jih pa dvakrat toliko in več. Na začetku plezaš veliko lažjih smerizaradi nabiranja izkušenj. Vedno težje se motiviram za kakšne lažje vzpone,v alpinističnem žargonu bi rekli skrotje oziroma šoder
ali kaj podobnega. Zdaj grem raje v kakšno plezališče.“
Katere stene ali območja pa so ti najbližji po lepoti?
“Po lanski sezoni bi rekla, da so mi najbolj všeč Dolomiti. Zaradi naklonine sten, konstantnih težav, kvalitete skale, števila raznovrstnih ciljev ... Pri nas pa Mali Koritniški Mangart, tudi Vršac, predvsem pa bolj odročne stene, kjer je mir. Gneča v stenah me odvrača. Mogoče edino v Paklenici ni toliko moteča. Tam srečaš veliko ljudi, gre tudi za druženje, saj je družabni del alpinizma tudi potreben.“
Kakšne prijetne in neprijetne izkušnje v gorah?
“Če je tega toliko ... Hm, verjetno je bila zelo pozitivna izkušnja smer Čebelica v Frdamanih policah. Pričakovala sem krušljivo in neprijetno smer, plezanje pa je bilo nato proti pričakovanjem lepo in prijetno. Sicer pa je bilo prijetnih dogodivščin na srečo zelo dosti. Se pa najdejo na žalost tudi neprijetne. Zaradi smeri, soplezalcev, razmer, vremena ... Ena takih je smer K2 special pokojnega alpinista Pavla Kozjeka, ki je v severni steni Malega Koritniškega Mangarta in še ni imela ponovitve. Gre za dolgo in orientacijsko zahtevno smer. S soplezalcem sva imela slabe informacije, pa še navdušen ni bil, ker nisva našla najtežjega raztežaja, zato ni bilo nič z odmevno prosto ponovitvijo, izstopila pa sva po neki drugi smeri. To je bil eden od vzponov, ko kar težko čakaš, da je konec plezalnega dneva.“
Imela si celo vrsto soplezalcev in soplezalk. Jih je težko najti?
“Pravzaprav je težko biti ženska v alpinizmu. Druženje in bližina pogosto povzročita nekoliko drugačne relacije. A mislim, da je najbolje plezati zaradi smeri, ne pa zaradi globljih odnosov. Še najtežje je plezati s svojim partnerjem, še posebej težke smeri. Je pa zdaj seveda precej lažje dobiti soplezalca kakor na začetku. Tukaj se moram predvsem zahvaliti tistim, ki so me prenašali in vodili na začetku mojega alpinizma. Verjetno jim ni bilo lahko.“
Boris Strmšek