SFINGA: To je bil fizično gledano verjetno najbolj naporen dan celotnega projekta.
SFINGA: Sfinga 2: Kje so meje?
Od skupno 22 ljudi, kolikor jih je na Sfingi stalo prejšnji dan, jih je za t. i. snemanje totalov - posnetkov od daleč, na vrhu tokrat ostalo 13. Že samo ta "pravljična" številka in povsem svetla noč s polno luno in jupitrom tik ob njej, so za zgodnje jutro obetali zanimivo odisejado, če kasnejšega celodnevnega ponavljanja najbolj znamenitih odsekov smeri Obraz (vstopne police, Giljotina, velika streha, izstopni del) niti ne omenjamo. Logistični plan premikanja štirih plezalcev in enega snemalca po smeri gor in dol, gor in dol, ter istočasno dveh drugih snemalcev po Plemenicah, Jugovem stebru in Amfiteatru gor in dol, gor in dol, je štel osemnajst strani ... Skoraj nihče si ni upal povsem verjeti, da bi bilo možno prav vse stvari s tega spiska opraviti brezhibno. Zelo nepričakovane težave so ekipo ves dan silile v hitre prilagoditve, k sreči pa so se tu in tam, kar same od sebe ponudile tudi izvrstne rešitve, ki jih vnaprej sploh ni bilo možno predvideti. Smetana je, po običajnem slaščičarskem postopku, na torto prišla čisto na koncu: Filmski padci z velikega zoba, v največji prepad pri nas - (po 600 m se kamen, ki ga tam odvržeš, šele prvič dotakne skale), so nelagodje v kosti nagnali tudi čvrsti varovalni ekipi. Krči v rokah so v poznem popoldnevu že presegli vsako zdravo mejo, a tudi ta "manever" se je kot vse ostalo, končal brez ene same poškodbe. Za nagrado in v pravem šoku, je ekipa končno ugledala in posnela tudi znamenito "senco" ki pa se je tokrat prikazala tam, kjer je nihče nikoli ni pričakoval. Sledilo je sortiranje in pospravljanje opreme, neverjeten sončni zahod in dolg nočni sestop, že bolj opotekanje, preko Doliča v Zadnjico. Zmagovalni, doma stehtani nahrbtniki so se približali 35 kilogramov. Opolnoči je ekipa popadala v kombi, ob 4h zjutraj pa se je tudi zadnji zavalil v domačo posteljo.
24.09.2010: Sfinga 2: Kje so meje?
Kje so meje potrpljenja, poguma, vzdržljivosti? Ti v prekrasni vremenski napovedi za tri dni naprej kakšna stvar sploh lahko prepreči, da ne bi odšel na Triglav in posnel tistega kar ti še manjka in na kar čakaš že dober mesec dni? Vsa Slovenija se kopa v soncu, na Brniku pa deset slojev megle! Na kamero čaka več zelo zahtevnih in dolgih sekvenc, vsa ekipa je že od ranega jutra v Vratih, ure tečejo in tečejo, helikopter pa ne more vzleteti. Šele ob 13h se je na vrhu Sfinge lahko začelo urejanje "scene." Toda sedaj so namesto celega dne, na voljo le še dobre štiri ure časa! Živčna vojna je seveda nemudoma izbruhnila v vsej svoji nepredvidljivosti! Pri filmanju je ponavadi tako: če se za določen del scenarija predvideva recimo tri ure dela, je ta čas na koncu skoraj zagotovo treba pomnožiti z dva. V našem primeru pa je bilo sistem potrebno obrniti na glavo in vsako triurno snemanje stisniti v eno uro, saj je bilo "določenih delov scenarija" pet. K sreči se je izkazalo staro pravilo izkušenih filmarjev, da kolikor večji je pritisk, toliko bolj efektivno so sposobni delati in različne poglede uskladiti v nekaj minutah. Opravili so skoraj neverjetno delo.
Edini spodrsljaj, če mu sploh lahko tako rečemo, se je zgodil za zaključek, ko se je povsem skulirani Pečnik odrinil z roba stene in na glavo odpikiral proti Vratom. Zaradi tona bi takrat seveda morala vladati popolna tišina, a se prav nikomur od dvajsetih prisotnih ni uspelo zadržati ... Najbolj odštekan filmski dan je postregel tudi z nekaj drugimi presežki, bil pa je predvsem čustveno izredno nabit. Mahkota in Ščetinin sta se po skoraj 45 letih znova rokovala na mestu, kjer sta 11. junija leta 1966 zaključila skoraj desetletno obleganje Sfinge in se z dokončanjem smeri preko njenega Obraza vpisala v zgodovino.