RadioDur – Dušan Škodič: Nad meglo 10.08.07, 41. oddaja
RadioDur, petek po 17. uri, ponovitev v ponedeljek po 15. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO 41.
Največji naravni kristal v Alpah
Marsikdo se je že vprašal, zakaj je v znaku Planinske zveze Slovenije podoba Jalovca, in ne Triglava. Jalovec se po višini komajda prebije na rep prve peterke, zato pa naredi vtis na vsakogar, ki ga uzre. Zato ker je tako drugačen od ostalih gora, ko se pokaže občudovalcem s svojimi pravilno rezanimi ploskvami. Verjetno kak šaljivec ne bi imel pretirano težkega dela, če bi hotel nevedno družbo v Tamarju prepričati, da gre za največji naravni kristal v Alpah. Prav zato smo si ga tudi izbrali za simbol. Jalovec je za nas tisto, kar je za Švicarje Matterhorn.
Prvi obiskovalci te 2643m visoke gore so bili trentski lovci, ki so našli prehode iz vzhodne strani. Na sledi gamsom, je bilo odkritih veliko naravnih prehodov na gore. To se je zgodilo tudi gonjaču iz Spodnjega Loga v Trenti, Mihu Črnuti, ki je med nekim pogonom odkril prehod iz Koritnice. Do prvega turistovskega vzpona je prišlo leta 1875, ko je isti Črnuta vodil na vrh navdušenca iz Beljaka. Nasploh je bil Jalovec v zgodnjem obdobju mnogo bolj obiskan od tujcev, kakor od domačih turistov. Naj na tem mestu omenim, da so nekoč z izrazom turist poimenovali obiskovalce gora, ki so se odpravljali na daljše pohode. Iz tega prihaja tudi splošno uporabljan pojem: tura.
Poti na Jalovec so dolge in zahtevne, nekatere pa tudi objektivno nevarne. Gora si je nadela sloves trdnjave, ki se brani z zapadnim kamenjem, o čemer je pisal že dr. Kugy, ki je zabeležen kot drugopristopnik. Z vodnikom Andrejem Komacem, sta odpravila prvi uradni vzpon iz Planice skozi markantni Jalovčev ozebnik. Po njem naj bi sicer po pripovedovanju domačinov nekoč že šel neki vojaški begunec, Kugy in Komac, pa sta se skozi ta, v bistvu najnaravnejši prehod, odpravila leta 1884. V spominih je doktor zapisal, da ga je vodnik opozoril na nevarnost, pred katero sta pobegnila pod stene. Nasproti se jima je privalila kot hiša velika skala, ki je s truščem odlomastila globoko v dolino. Ozebnik je kasneje nanizal še vrsto poškodb in tudi smrtnih primerov zaradi padajočega kamenja, zato velja za objektivno nevaren pristop. Zaradi ledu, ki postane v poznem poletju zelo trd, sta poleg obvezne čelade nujna tudi cepin in dereze.
Kugyjevi opisi tur na Jalovec, kar sami kličejo po primerjavi z Matterhornom. Prvi zimski vzpon je opravil ob božičnem času s še dvema turistoma in v spremstvu vodnikov Ojcingerja in silnega Jože Komaca. Vzpon so opravili srečno, prav tako kot znamenita odprava prvopristopnikov na Matterhorn pod Whymperjevim vodstvom. Takrat je enemu od sedmerice na povratku spodrsnilo in je potegnil navezo s seboj. Dva vodnika in Whymper, so se po pretrganju vrvi rešili, četverica pa je izginila v prepad. Pri Kugyjevem sestopu se je skoraj ponovila tragedija, ko je spodrsnilo članu naveze Bolaffiu, ki je potegnil za seboj še Kugyja. Prisebni Jože Komac je tedaj z odločnim posredovanjem preprečil katastrofo. Kot je znano, je s svojo močjo in spretnostjo vsaj dvakrat rešil doktorja. Drugič, prav tako v Ojcingerjevi družbi, je bilo to na Poliškem Špiku ali Montažu. A o tem dogodku kdaj drugič.
Ena najbolj estetskih smeri, ki poteka na ta slovenski Matterhorn, teče po severovzhodni steni. In če si dovolim še nekoliko besedne igre – prvi jo je samostojno in brez vodnika preplezal Gradčan s priimkom Horn. Danes je to priljubljena Hornova smer, ki jo je nekoliko zabelil skalni odlom. Kot vidimo, je ključ Jalovčeve kristalne metamorfoze prav v krušljivosti skale, zato se je priporočljivo držati tistih poti, ki ne potekajo po izpostavljenih predelih. Za vzpon na Jalovec bom priporočil pristop iz Tamarja čez Kotovo Sedlo, ki je varen pred kamenjem in verjetno tudi najlepši.
Izhodišče ture je v Tamarju, kamor prispemo iz Rateč in mimo planiških skakalnic. Najprej je potrebno doseči Kotovo Sedlo, za katerega dr. Tuma omenja, da ga Ložani imenujejo sedlo Punice, Gorenjci pa Čez Veliki Kot. Označena pot poteka sprva skozi gozd in mimo odcepa za Ponce. Pot postaja bolj strma in nam na naslednjem križišču ponudi dve možnosti. Desna varianta je nekoliko bolj nerodna, obe pa se združita na samem sedlu. Do sem pripelje tudi pot iz Koritnice, oznake se usmerijo na greben, nato pa v steno, kjer napredovanje omogočajo nameščena varovala. Malo pod vrhom se pridruži še pot od Zavetišča pod Špičkom, ki sicer velja za najlažji, a še vedno zahteven pristop. Gre za eno najlepših poti pri nas, seveda pa ji mora biti obiskovalec dorasel in primerno opremljen. Vsaka gora, tako tudi Jalovec, je dostopna po raznih smereh. Od nas je odvisno le, kaj nas žene nanjo. Pravi gornik bo pri tem iskal tudi estetsko plat in se bo, kolikor se pač da, izogibal obleganim magistralam.