AO Tržič: Dopust je bil pred vrati in z Nado sva si izbrala Kenijo, ker pa tri tedne poležavanja nikakor ne pride v poštev, ...
... sva si dopust razdelila na tri dele in prvi izmed njih je pripadel vzponu na Mount Kenya, drugi najvišji vrh na črni celini.
Sama gora je stratovulkan, ki ima več vrhov, najvišji Batian z višino 5199 metrov, pa je presegal najino znanje in izkušnje, zato sva se odločila osvojiti tretji najvišji vrh, ki sliši na ime Lenana in leži na višini 4985 metrov in nanj vodi menda najvišja ferata na svetu.
Sam pohod sva si razdelila na pet dni.
Prvi dan je bil fizično lahek, saj sva pol dneva potovala z matatujem iz glavnega mesta do najinega izhodišča, vstopa v nacionalni park Mount Kenya v mestecu Naro Moru, psihično pa dokaj zahteven, saj je bilo treba vse domačine prepričati, da na pot odhajava sama. Po plačilu vstopnine v park na višini 2400 metrov sva bila končno sama in navkljub težkim nahrbtnikom je bilo 600 višincev dokaj lahkih in kaj kmalu sva bila v prvem kampu pri meteorološki postaji, kjer sva si postavila šotor, skuhala večerjo in nato nekajkrat zavrela vodo za naslednji dan.
Po kratkem jutranjem prepiru z oskrbnikom kampa sva začela s hojo proti kampu imenovanem po gospodu MacKinderju, angleškemu geografu, ki je leta 1899 prvi osvojil vrh. Zopet sva prepešačila deset kilometrov, povzpela pa sva se s 3050 metrov na 4200. Tukaj sva občutila prvo utujenost, manjši glavobol, skratka prve znake višinske bolezni, kar pa sva tudi pričakovala.
Tretji dan sva preživela v kratkem aklimatizacijskem pohodu do višje ležečega jezera, pitju velikih količin vode in kartanju. Makaroni pa nama zaenkrat tudi še teknejo, tako da nama ni nič hudega.
Sledil je Dan D. Vstala sva ob enih zjutraj, pospravila zmrznjen šotor in počasi začela najino pot na vrh. Napredovala sva kar prehitro in prišla do Avstrijske koče (4800 m) uro prezgodaj, zato sva se odločila da tam še malce poleživa, a se je bilo nato kar težko zopet spraviti v pogon, kajti sončni vzhod ne zamuja.
Zadnjih 200 višincev je bilo rahlo sneženih, a ker je pot lahka, nama to ni bila ovira. Čisto proti vrhu pa je pot opremljena tudi z jeklenicami, a so tam le za boljši občutek.
Na vrh sva pripela točno za sončni vzhod, nekaj minut za skupino Izraelcev z vodniki.
Po fotkanju na vrhu sva se spustila po poti Chogoria v dolino. Vse težja nahrbtnika nama je lajšala izredno lepa dolina in po 13 urah in 17 kilometrih sva jih odvrgla in se še zadnjič kampirala.
Zadnji dan sva se le še sprehodila do vhoda v park, kjer sva si zagotovila kombiniran prevoz džip/moped do civilizacije.
Spisal: Tuši