Gorenjski glas, Planinski kotiček - Jelena Justin: Krasji vrh (1772 m) se zajeda v Sočo med Kobaridom in Bovcem.
Krasji vrh (1772 m) – Najvišji vrh grebena, ki se zajeda v Sočo med Kobaridom in Bovcem. Greben, kjer se srečamo z ostalinami vojnega nesmisla izpred stotih let.
Današnji izlet nas bo popeljal na najvišji vrh grebena Polovnika, zapostavljenega večkilometrskega grebena, ki se zajeda v Sočo med Kobaridom in Bovcem. Obiskali bomo Krasji vrh, kjer so še danes vidni ostanki vojne morije prve svetovne vojne, in po stopinjah izmučenih soldatov se bomo vzpenjali tudi mi.
Zapeljemo se v Kobarid, kjer na koncu Napoleonovega mostu zavijemo levo proti Drežnici. Vas, nad katero kraljuje mogočni Krn, je prava paša za fotografa. Nadaljujemo skozi Drežnico v Drežniške Ravne, od tam pa do vrha vasi, kjer lahko pri vodnem koritu parkiramo. Od tod do vrha Krasjega vrha je tri ure hoje, pot si pa lahko za eno uro skrajšamo, če se zapeljemo do Planine Zapleč, kjer je tudi tabla Triglavskega narodnega parka. Cesta je trenutno (november 2015) lepo urejena in vzdrževana.
S parkirišča nadaljujemo proti zahodu, po makadamski cesti, kjer nas smerokaz kmalu usmeri levo proti Planini Zaprikraj. Planino prečimo mimo planšarskih stavb, nato pa se pot povzpne do krajšega pasu gozda in zavije v desno. Hodimo po tipičnem kraškem svetu, saj je okoli nas ogromno apnenčastih skal v pretežno bukovem gozdu. Sledi krajši vzpon, ki nas pripelje do lovske koče. Od lovske koče sledimo markacijam skozi gozd in kmalu zavijemo levo in rahlo izgubimo na višini, saj se spustimo v manjšo uvalo. Na drugi strani se povzpnemo in pridemo na razpotje, kjer se nam z leve strani pridruži pot iz Drežniških Raven. Zložna pot nas vodi skozi bukov gozd; pravzaprav je mulatjera, ki so jo zgradili vojaki v prvi svetovni vojni. Ko sem hodila neko neverjetno toplo soboto, sem imela občutek, da me spremlja častna četa, saj so bukve na obeh straneh prijetne poti. Razvejane, skrivljene; če bi znale govoriti, sem si mislila, bi znale povedati marsikatero grozljivo zgodbo, ki se je dogajala na soški fronti. Mulatjera nas pripelje do višine 1450 m, kjer je razpotje; desno gre pot mimo snežne jame, levo pa mimo kolujev. Nadaljujemo desno v smeri snežne jame. Pot še vedno poteka skozi gozd, ki višje postaja vse redkejši. Na razpotju nadaljujemo naravnost, levo je 5 minut do snežne jame. Pot se strmo vzpne; zagledamo ostaline prve svetovne vojne. Pot preide na razgledni greben in nas v nekaj minutah pripelje na vrh. Lep vzpon, nič naporen, ki kljub razmeroma nizki nadmorski višini ponudi čudovit razgled na bližnjo in daljno okolico; Matajur, Breginjski Stol, Kanin, Rombon, Mangart, Jalovec, Svinjak do Bavškega Grintavca, Triglav in na dosegu roke Krn. Razglednik prvega razreda! Gora, z ostalinami krvave morije, spodaj pod nami pa krasna hči planini, kot je Sočo poimenoval pesnik Simon Gregorčič, rojen na bližnjem Vrsnem pri Kobaridu.
Sestopimo po strmem južnem, travnatem pobočju. Po nekaj minutah smo iz strmine in zagledamo smerokaz koluji, 10 minut. Koluji so vojaški, topniški betonski položaji. Pri smerokazu zavijemo levo in nadaljujemo s sestopom. Čaka nas dokaj položno prečenje do razpotja, kjer smo prej zavili desno proti snežni jami. Krn imamo ves čas pred seboj, ravno tako njegov zahodni greben s Krnčico, Skutnik, Lopatnik, Vrata, Vrh Ruš itd. Joj, koliko izjemnih vrhov nas še čaka. Od razpotja dalje sestopamo po poti vzpona, pozorni bodimo le na mesto, kjer zavijemo levo proti Planini Zaprikraj.
Nadmorska višina: 1772 m
Višinska razlika: 572 m
Trajanje: 3 ure in 30 minut
Zahtevnost: 2 / 5