Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Naključja 2

Boris Štupar: Iskanje vzrokov za naše poti po gorah se lahko raztegne, tako kot je število obiskovalcev v gorah večje in večje. Včasih pa ...


NAKLJUČJA

Obiskovanje gora in življenje z njimi mora imeti nekakšen smisel. Nekaj te navduši, pritegne, lahko te zvabi dobra družba ali pa enostavno greš zato, ker so pač tam. Iskanje vzrokov za naše poti po gorah se lahko raztegne, tako kot je število obiskovalcev v gorah večje in večje. Včasih pa se pojavijo tudi obiskovalci, za katere bomo težko našli in še težje razumeli namen njihovih popotovanj po gorah.

Ob pregledu zgodovine reševanj v gorah lahko večkrat najdeš vzročne elemente, ki se vrstijo in pripeljejo do neljubih dogodkov. Na snežišču je planinec omahnil in zdrsel navzdol. Med drsenjem se je težko poškodoval in obležal, zagozden z nogama v skalni poči. Okoliščine so hotele, da so ga pogrešili šele čez nekaj dni, potem ko ga je že zasnežil nov sneg. Našli so ga čez tri tedne, ko je skoraj na povsem istem kraju zdrsnil planinec, se oprijel za nogo sopotnika ter še njega potegnil v globino. Oba sta drsela do kopnega melišča, kjer sta se ustavila s poškodbami zapestja, medenice in splošnimi odrgninami. Malo kasneje istega dne je spet na tem kraju (kljub že postavljenem opozorilu) zdrsnil še tretji planinec. Ta se je ujel na dnu drsnine z nahrbtnikom za skalo in si prislužil krepak pretres možganov. Nahrbtnik je pripomogel, da je obvisel oziroma obtičal cel vrh globokega skoka (Pavle Šegula, Nevarnosti v gorah, PZS 1978).

Ob prehodu z južne na severno stran le-ta ni bila videti poledenela, vendar je skale pokrivala do tri milimetre debela prozorna plast ledu. Planinec se je za poskus podrsal po poledeneli poti na severno stran. Po nekaj korakih je stopil na zaledenelo skorjo, zdrsnil 450 metrov globoko in takoj podlegel poškodbam. Naslednji teden je na isto mesto prišel drug planinec pogledat, kje se je zgodila nezgoda. Na poledenelem pobočju je zdrsnil, padel 450 metrov globoko in se smrtno ponesrečil. Naslednji, ki si je prišel ogledat nesrečni kraj, pa se je že navezal na vrv in ustrezno zavaroval (France Malešič, Spomin in opomin gora, Kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah, Didakta 2005).

Takšni in podobni dogodki so zanimivi, zato lahko poiščemo tudi razlago za naključja. Morda nam bo že en sam dogodek zadosten razlog za načrtno ukrepanje in preprečevanje nadaljnjih nezgod.

Minulo leto so prisojne strani gora Kamniško-Savinjskih Alp zaznamovale nesreče v Repovem kotu. Zimska, za katero bi lahko našli vzroke. Dve poletni, na praktično istem mestu, pa sta nam lahko vzorec za tehten razmislek. Obširna razprava (Forum ljubiteljev živali: Nesreča - kako s psom v hribe; Gore-ljudje: Zlati prinašalec potegnil v smrt; GRZS: Anketa med obiskovalci gora v Repovem kotu...), ki jo je povzročila smrt mladega dekleta in psa, je krenila v povsem napačne razlage. Rumeni tisk in njemu podobne stvaritve bi morali poročevalci-reševalci obveščati z res točnimi in strokovno utemeljenimi podatki. Morda bi bilo včasih bolje, da bi si poročevalci vzeli nekaj časa, pretehtali vso zadevo, se posvetovali in šele nato s pravo mero obzirnosti do sorodnikov obvestili novinarje.

Tako pa smo bili čez mesec dni zopet priče nesreče na skoraj istem mestu. Kaj je prignalo nesrečneže v alpinistično smer, kako so prišli do tja, zakaj….Veliko vprašanj za različne planinske delavce, predsednike, načelnike, urejevalce poti, pisce vodnikov, spletne opisovalce brezpotij, zdravnike, policiste, alpiniste, reševalce, kinologe, lovce, novinarje, sorodnike….

Ključ v naključjih bo težko najti, vendar se je vredno potruditi. Znanja in izkušnje bo treba združevati v krovnih organizacijah, ne pa gledati predvsem na svoje interese.
Naključja so nepredvidljiv dogodek, kjer trčita dve ali več, druga od druge neodvisnih vzročnih verig. Naše poznavanje vzrokov je pomanjkljivo, zato ga je potrebno dopolnjevati. Sprožilni moment je na neopredeljenem področju. Naključne dogodke, ki se pojavljajo v večjem številu, je potrebno raziskovati, pri tem pa upoštevati žalost sorodnikov ob neljubih dogodkih.

Boris Štupar
fotografiji Genadij Štupar

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti v2

8 komentarjev na članku "Naključja 2"

Iztok Snoj,

Takrat sem si rekel in še danes mislim tako: dve nesreči na istem mestu nista naključje.

Sprva sem mislil, da je fant rinil tja, ker Evi pozna in je šel zato gledat, kje se je zgodila nesreča.

Potem pa me je sodelavka Maja (ni naključje, da prav ona, a ne bi razlagal zakaj ni) opozorila na slike z neta. Tako sem našel še članek od "Spleza"

Malo poglejmo časovni potek raznih dogodkov.

03.07.2006: Objava nesreča Eve in Evice: http://www.gore-ljudje.net/objave_view.php?pid=6724

09.07.2006: Dnevnik v forumu PZS : http://www.pzs.si/forum/viewtopic.php?t=2291

V njem je opisan izlet s povezava: http://www.moj-album.com/album/3998652/ kjer se po fotozgodbi da najti kraj. (Tudi slika "Usoda")

01.08.2006: Aleševa nesreča: http://www.gore-ljudje.net/objave_view.php?pid=7040

Po moje "Spleza" ni šel edini gledat, kje se je zgodila nesreča. Če pa je Aleš našel pravi kraj zaradi dobro dokumentirane fotozgodbe, pa ne bi vedel. Možno pa je. Ne verjamem, da je zlahka najti tisti kraj, če dobro ne poznaš Repatega kota.

Naključij ni. Le mi ne poznamo vseh vzrokov, dogodkov, elementov.


Iztok Snoj,

Boris, si prebral Naključje 3? Drugače povedano - zanimivo sovpadanje nekaterih dogodkov.

Tako se je zgodilo: v decembrski številki PV je Marjan Bradeško objavil dobro zgodbo o tem, kako je pozimi reševal psa iz Velike Dnine. Pozimi je bilo in poledenelo. Očitno je ena ovčarka iz Poljan za to izvedela (verjetno je bila zgodba všeč tudi njej) in je ponovila nekaj podobnega - pa so jo morali iti reševat pod vrh Krnice. Ali je torej vedela za Marjanovo zgodbo ali ne? Dejstvo je - obe zgodbi sta se pojavili ena za drugo. Prej pa nikoli nisem slišal za kaj takega. A ni zanimivo?

En kup vprašanj imam, na katera bi rad odgovore. Nekaj malega sem jih že dobil, nekatera še iščem, nekaj jih nikoli ne bom izvedel itd.

Zakaj se je Alešu pravzaprav zgodila nesreča na istem kraju (saj bi lahko bil tam, ne da bi kdorkoli vedel za to - ampak mi SMO izvedeli!)? V čem je Evina nesreča vznemirljiva, da nas potegne na tisti kraj, za Aleša pa damo besedico "ubog" med narekovaje? Je katera od punc, ki ga ni poznala, šla obiskat kraj Aleševe nesreče? Kakšna so sporočila obeh dogodkov, kaj se moramo "mi" naučiti iz njih? Koliko se zavedamo vpliva informacij, kako te vplivajo na naše odločitve? Kako se znamo v kritični situaciji pravilno odločiti, ko pa imamo informacij pravzaprav preveč in jih svet producira vse več in več? itd. itd.

Stanetu Škrjancu lahko napišem tole, kar sem pravzaprav čakal, da bo kdo napisal, a nisem dočakal: dobro napisano in lepe fotke!. Verjamem, da kdo to ZNA, a pokazal tega ni nihče. (Ko bom šel skozi Repov kot, mislim obiskati tisti kraj tudi sam, ker nameravam iti tja gor v družbi.)

Boris, še eno "naključje": čas pridružitve Jerneja Kurenta se ujema s časom njegove pripombe na pičlih 8 minut. (Da to vem, pa ni naključje).


Iztok Snoj,

Gospod Stane, kaj pravim na vse to? Krasna zgodba in tudi zelo lepo napisana. Ali rečete temu naključje, usoda ali sočasnost dogodkov, se mi ne zdi pomembno. Kako se to zgodi in komu naj odtlej vsake toliko rečete vsaj hvala, pa boste tudi znali ugotoviti, če ni bilo to zgolj retorično vprašanje. Lahko tudi rečete, da s tistim znate najti dober stik.

------

Za Aleševo zgodbo pa ne znam najti sočasnosti, ampak ponovitev. Gospod Matjaž navaja zelo pomembno ugotovitev: "Po pripovedovanju Aleševih prijateljev se je nesreča zgodila pri sestopu, ko se je Alešu pač enostavno mudilo po bližnjici dol, da bi bil čimprej v dolini, ker je imel popoldne še neke opravke."

Postavi se vprašanje, kako Aleševi prijatelji to vedo. Če bi bili zraven, bi oni klicali GRS in bi potem bi bil celoten opis reševalne akcije popolnoma neresničen. To, da so bili zraven in niso klicali GRS, ni mogoče (upam da se v tem strinjate). Ostaja samo še eno. Aleševi prijatelji so to razlago povzeli po pisanju SN. In tista omemba bližnjice ob sestopu s Srebrnega sedla... hmm. Pa smo prišli naokoli, do ključnega vprašanja - ali so bili ponesrečeni tudi "slučajno" bralci SN? Koliko SN tudi sam "producira" nesreče, ne samo in ko piše o njih?


Stane Škrjanec,

Ja, Boris... res so kdaj "nerazumljivi" razlogi za obisk gora, kajne...

Ko dušo s kostmi vred potegne, ko je ob klicu potrebno vzeti dopust, itd...

"Škodoželjnih" razlogov sam pač ne poznam.

Tisti dan (razvidno iz mojega prispevka), je bil eden takšnih. Mojo prvo izbranko se iz delavnice vidi kot pred oltarjem. In njene vabljive zelenice... nekajkrat so me že prijetne gostile z "vnetljivim" zanosom! Kakšen dan sem tokrat s ponovnim obiskom še uspel odlašat... a vnaprej sem vedel, kmalu!

Nesreča. Ja. Prevzelo me je, ob nenadnem ugledu tistega ubogega kuža ("zgrešiti" ga nikakor ne bi mogel - ležal je prav sredi "poti" prehoda), podzavestno "podoživljanje" nesreče me je močno prizadelo... tako mlado življenje...

A ne, spoštovani Iztok, na Planjavo prek zelenic nisem šel iz razloga, da bi videl usojeno mesto.

Srčno me je k sebi klicala ljubezen... "hitel" sem se ji odzvat.

In v prispevku sodelujoče foto gradivo... sem posnel iz nič kaj manj srčnih razlogov. Pomagati...

Ko bi vsaj uspel obrzdati še njun nedavna izgubljeni korak...

Ne čisto lahak a vsaj meni je v oceni celo lažji dostop iz Repovega na Planjavo prek trav, kot čez Srebrnega! Subjektivno podano, seveda.

Nesrečni fant (Aleš, praviš)?

Uh, hudo breme si mi (med vrsticami) oprtal!...

Na forumu PZS smo o tem že kar nekaj pisali (koliko, kdaj, o čem pisati, zakaj...)

Tema, dilema vedno vpijoča v širno nebo.

Prav vsi sodelujoči se lahko posujemo s pepelom...

Ah, pa saj... čedalje pogosteje v izogib posrednim posledicam resno razmišljam, da bo morda bolje, če za vedno usahne moje pero.

Pozdrav.

Stane


Stane Škrjanec,

Skoraj natanko tri mesece kasneje sem na drugi strani doline, na grebenu Zeleniških, v popolni divjini podoživljal nedavna prehojeno "pot". Med odločanjem za smer sestopa me je prehiteno prijazno vabila k obisku kiparsko izrasla mogočna "glava" ponosnega Dedca. Da se brezpotnež vabilu ne bi odzval, zaradi nekaj praskic med preprijemanjem s prijateljskim ruševjem?!

Proti razgledni temenski pleši sem (za razliko od prejšnjič - po izpostavljeni vzhodni gredini) pristopil umirjeno, po ravnem naokoli, ko... le nekaj metrov pod vrhom ugledam mladenko. Njen širen nasmeh ter umirjeni glasek sta me, kot večerno toplo ožarjeno sonce prenesla blaženo nežno na zasanjano gornjo planjavo...

Dober mesec kasneje...

Dogovor razvijamo o silvestrovanju, v Ljubljani naj bi se sešli s prijateljičino prijateljico kot četrto udeleženko.

Oh, ojoj, že na daleč... glej jo... ugledam njo!

Kaj pravite, g. Snoj? Naključje?... Usoda?

Bi vas poprosil le eno, ko zatrdno ugotovite, da mi sporočite... komu ali čemu naj odtlej vsake toliko rečem vsaj...hvala.

Njej namreč sedaj... draga.

Pozdrav.


Matjaž Novak,

Imate prav, g. Snoj, naključij ni. In če se takole človek vpraša, od kot vam motiv za vaše pleteničenje, je eden od možnih odgovorov tudi ta, ki ga omenja g. Jernej Kurent – literarna fovšija.

Po pripovedovanju Aleševih prijateljev se je nesreča zgodila pri sestopu, ko se je Alešu pač enostavno mudilo po bližnjici dol, da bi bil čimprej v dolini, ker je imel popoldne še neke opravke. Prevelika hitrost je bila očitno usodna zanj. Da si je šel ogledat kraj prejšnje nesreče in da je za to kriv Stane Škrjanc z opisom neke svoje poti proti Planbjavi, ki ga je objavil na PZS-jevem forumu, je očitno samo rezultat vaše zares bujne domišljije.

Pa če lahko to tukaj počno že prav vsi, bom še jaz malo insinuiral. Po zaslugi pravljičarjev, kakršen ste vi, g. Snoj, so dogodki v Repovem kotu dobili razsežnosti pravega misterija. Tistega konca je ljudi sedaj tako strah, da nekateri podirajo drevesna debla čez pot v R.K.


Matjaž Novak,

Imate prav, Gospod Iztok, pa smo prišli naokoli in smo pri rumenem tisku, bolje rečeno, pri rumenem forumu. Vaš prispevek ima vse lastnosti rumenega tiska:

1. Tema, ki ste jo izbrali – smrt v gorah je kot novica »božja mana« za polnjenje naslovnih strani rumenega tiska.

2. Govorite o stvareh, o katerih veste zelo malo ali skoraj nič.

3. Resnica ni pomembna, ker je predolgočasna, širokim ljudskim množicam je lažje prodati zgodbo nastalo v glavi.

4. Že od otroštva smo vajeni volkov in čarovnic, brez njih pravljice niso bile mogoče, pa tudi sedaj je za privlačno zgodbo obvezna negativna osebnost in tako ste le to sproducirali v obliki Staneta Škrjanca.

Gospod Iztok, moje skromno mnenje. Preden se tako zaplezate, da vas tudi GRS ne bo mogla več rešit, pokličite Aleševo ženo, ker od vseh ona najbolje ve, zakaj je bil Aleš tam, kjer je pač bil. Zagotovo bo vesela vašega, da ne rečem kakšnega brskanja po bolečih dogodkih preteklosti.

S tem se umikam iz te debate, ker si je ta forum vseeno ne zasluži.

Pa veliko lepih dogodkov v hribih.


Iztok Jug-Petač,

Naključje ali resnica, da je mrtvo telo mamljivo samo za mrhovinarje !

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 46168

Novosti