Matjaž Jeran iz Islamabada: Kako smo se imeli, kaj smo počeli ...
Sedaj potujemo še malo po deželi ... Slike pa boste imeli priložnost videti v CD, 6. decembra letos. Ne bo vam žal, imam 70 filmov!
Nameless Tower 2004 - Mladi in Pakistan
Urša Rebec, Matevž Kunšič in Matjaž Jeran
Islamabad, 10. septembra 2004 - Po precej lepi »razglednici« iz severnega Pakistana, pokrajine Baltistan, sem pristal tu, kjer sem po dveh mesecih z užitkom in zadovoljstvom lahko pil mrzlo pivo.
Pakistan je izjemna, lepa, drugačna in – zelo varna dežela. Gore Karakoruma so po mnenju mnogih izmed nas najboljše na svetu, vreme pa naj bi bilo po pričevanju stabilno po sistemu: deset dni sonca, nekaj dni padavin in zopet daljše obdobje sončnega vremena...
Ja, INSHALAH!
Po prihodu v Islamabad 18. julija smo zavili na dvodnevno vožnjo po KKH do Skarduja, sestavili tovore za nosače in krenili skozi vas Husche in čez ledenik Baltoro do ledenika Trango, kjer smo postavili bazni tabor na višini 4100 metrov.
Treking je bil mala šola azijske aklimatizacije!
Dan pred trekingom je zvilo mene, tako da sem celoten dan presral in prebruhal v kuharjevem skromnem a toplem domu. Nato smo krenili.
Drugi dan trekinga je zvilo Uršo, vsi ostali (pridruženi član je bil Bobby, model fotograf National Geographica, sicer pa Američan) pa smo jasno suvereno driskali. Urša je kljub večjim prebavnim motnjam z nami nadaljevala proti prelazu Gondogoro La (5650 m). Vrh katerega je ob utrujenem jutru kot smo ga imeli, moč videti nekaj lepotcev: K2, Broad Peak, G4, G1, G2 in še mnoge druge.
Vreme na trekingu je bilo izjemno, o užitkih razgleda pa nisem povsem prepričan. Vse kar smo čutili je bila namreč neizmerna ljubezen do prihajajočega baznega tabora. Vrh vsega sta Matevž in Urša poslala svojo transportno vrečo v napačno smer (oprema je potovala do baze po krajši poti skozi Askoli, mi po daljši in precej dražji za aklimatizacijo) torej prelaz sta pri ostrem minusu zmogla v mestnih oblačilih in teniskah. Večina nosačev tukaj natakne dereze!
Pohod smo nadaljevali mimo pošteno posranih večernih taborov, preštevali tisoče italijanskih trekerjev itd. Potem je Matevža četrti dan pri opoldanskem počitku na prijetnem visokogorskem soncu popeklo po rokah. Od zapestja do konic prstov je v naslednjih dveh dneh dobil ogromne mehurje. Resno sem bil v skrbeh za njegove prste, ob vizualizaciji zatikanja teh dlani in prstov v poke Eternal Flama (1000 m, 7a, A2, VI).
Ampak Gorjanci so več kot ljudje!
Po prihodu v bazo, 28. julija, z izgubljenimi petimi kilogrami, sem se počutil odlično, da bi takoj poletel v zlato orumeneli stolp Namelessa. Matevž je čutil podobno, prstov pa ni kaj dosti komentiral. Urša pa je precej razmišljala o odhodu domov. Pa se je trikrat dnevno premislila in - ostala bom še kak dan… Zjutraj: Joj pa kaj mi je tega treba!?, popoldne pa: Saj ni tako slabo, a ne?.
Po dnevu počitka (treking je dolg ok. 115 km in prehodi se ga v petih dneh in pol) smo ob prvih zaplatah modrine začeli s pripravami na pritrjevanje vrvi od T1 (5100 m) do T2 (5400 m). Znosili smo 300 metrov vrvi, 24 plinskih bombic in na desetine kilogramov hrane do T1. Pot od baznega tabora do T1 je en sam velik pohod po ozebniku z 1100 m višinske razlike in hojo po melišču. Kletvicam ni bilo konca in kmalu sva ugotovila da nikoli več ne bova fiksirala!
Style matters naju je kasneje podučil Tomaž. Torej potem sva fiksirala in žimarila po teh vrveh... kar nekaj nestabilnih dni.
Nato so prišli prijatelji in začelo se je prijetno druženje, po domače bazno pezdenje. Ob sedmih vstat, enourni zajtrk, počitek po zajtrku, kava ob enajstih, pogovori o vremenu, steni, pogojih plezanja, o Style Matters, o dekletih, Klemen je večkrat omenjal pivo, pa zopet kava … Nato se je prikazal Miha, nekaj minut pred kosilom. (Prebral je 12 knjig v 25 dneh!) Nato je Javed (njihov kuhar in J.... maker) prinesel predpredjed. Po kosili debata o čtivu in najkasnejši satelitski vremenski napovedi, ki je prihajala kot mesečno perilo 12-letnim dekletom, zaradi nje smo bili vseskozi v duševnem trenju.
Hvala Gregu Malenšku, ki jo je vestno posredoval od zvestih a rahlo pozabljivih meteorologov.
Kaj dogaja? P(i)ezdimo za nekih par tisoč zelencev. Že cel teden opazujem oblake, kak dan se celo pri čaju ob petih malce zjasni, a preden je škatle s piškoti konec je že zopet zabasano...
In tako do petka, 13. avgusta, ko je napovedna pet dnevna nebesna modrina. Hvala Alahu. Urša gre z nama v T2, po tesni noči pa se odloči, da gre dol, ker ni čisto ta prava, midva pa v steno.
V steno vzameva veliko vsega, za štiri dni + nekaj rezervice, vse zloživa v eno ogromno in eno malo prasico, pod obe pripneva sposojeni portaledge in jaz za začnem prvi raztezaj.
Ko kasneje vlečem kakih 60 kilogramsko prasico se povsem nova v domovini narejena vreča strga, točno v točki, kjer je pritrdilo za posteljo! Po tem, ko z trezno presojo spremljam kako se pelje 500 dolarjev v kanal 400 metrov nižje, se spomnim Matevževe nove prasice, ki jo imamo v bazi: Veste je plačal 200 dolarjev pa jo je res škoda za v steno, je predobra!
Nič, nadaljujeva. Topice štimam jaz, ker Matevžu cvetijo prsti. Na pogled splezam prvih pet raztežajev, ustavi pa me raztežaj z imenom Do zou fell the same (7b+). Priplezam do oporne poči, vpnem enega izmed štirih (v tem raztežaju) svedrovcev in nekaj metrov nad njim mi odnese nogo.
Deset metrov nižje ugotovim, da je od že osvojenega do naslednjega, vsaj deset metrov in vmes ni več kot ena možnost za naravno varovanje; spodaj pa neke vrste kotliček, zelo primeren za polomit gleženj.
Poskusim še enkrat in obrnem. Matevž ugotovi isto.
Nato mi uspe po črnogorsko, zapodim se v poč - gas do daske pa se nekako pritresem do svedrovca.
Ob 19. uri, ob mraku, sva na mini polički, za menoj je še en 35 m dolg poledenel raztežaj, kjer sem s prijateljevim frendom veselo razbijal led v počeh. Lepo se je iskrilo, hvala ti Komac!
Bivak je udoben. Spalke, Uršin stormy koher s katerim v štirih urah skuhava eno juhico in eno »triminutno pašto«, tobak, in jasna mrzla noč z razgledom na G4 ter ostale Superstars.
Mogoče sva rahlo dehidrirala, spila sva le poldrugi liter vode, pa juho zvečer.
Naslednji dan vodja predlaga novo strategijo: alpine style. (Veste, sem bral v knjigah in tudi nekaj fotografij sem videl.) Pa sva zadirkala: lahke dereze, dvoje treking čevljev, nekaj metuljev in nekaj jebic, pa dva ledna vijaka in dva cepina, en žimar in dve vrvi, pa malo pijačice in kak powerbar.
Še kar jaz delam topice. Mogoče prvič v življenju čutim pravo, resnično potrebo, da bi še kdo namesto mene plezal v vodstvu. A tako pač je!
Ob mraku se znajdeva deset metrov (nek kanalčič zalit z ledom in strjenim snegom) pod priključkom smeri Eternal Flam (po skici pa sva že 50 m nad koncem smeri!) v Slovensko (Knez, Šrot, Cankar). Do vrha naju loči še 80 – 100 m mešanega terena, le mestoma blizu 90 stopinj, sicer pa kanalčki in gredine.
Motl/Matevž reče: Kaj če bi šla dol, v tehle cotkah, ki jih imava jaz ne bi bil tukajle!? Pa mu rečem: Kaj, a pol neham?" On pa: Ja, greva, dost mava!. Pa sva šla!
Dve uri kasneje, 700 metrov nižje, v šotoru kuriva Eternal Flame in obema je žal za vrh, a želena sva se za resen bivak v švic perilu in schellarcah čez, pa flisku in anoraku... Kljub vsemu tobaku!
No naslednje, za plezanje primerno vreme, se prišlo 28. avgusta. No ja, jaz ocenim, da 58 % vlaga pomeni sonce in da greva: gas v Slovensko. Hočeva vrh!
Urša se nekak še vedno ne odloči za joint parrty v najini družbi, pa tko fejst sva oba!?
29. avgusta se še drugič zapodiva v steno, vmes so rahlo popravili napoved: da bo 84% vlažnost!
Pa zopet štimam topice, lep minus, lepe strgane Berghaus rokavice me izjemno branijo pred vetrom in snegom, ki naju zaliva, pa ploveva, s samo 30 kg opreme in nato snežni metež.
Matevž obuje svoje bohinjska Bela plezalnike, veste tiste za desetke plezat. Pa nato malce v vodstvu koplje po snegu, malce razbija led v pokah in se po dveh urah v enih scheller hlačkah in jaknci brez kape, rokavic in nogavic, v pet številk premajhnih plezalnikih trese in grem jaz v boj za vrh. Jebe se mi za slavo, vse desetke in devetke, iz metulja na metulja.
Že zdavnaj je tema. Sneži kot za lepega božiča pri nas na vasi in pojem si: Last Christmas, I gave her my hearth, BUT THE VERY LAST NIGHT i GIVE IT TO YOU. Mislim pa samo na toplo pivo in bivak za štiri osebe, ki je na skici dva raztežaja višje.
Tri ure kasneje po še treh raztežajih kopanja po pršiču in ledu in mega trenju, ko ne morem potegnit vrvi... Medtem pa Motl v rjavo oranžno pleska 200 metrov granita pod stojiščem.
Ob dvaindvajsetih se znajdeva v območju bivaka za »4 persone«. Zajeda in pod njo snežni stožec, zaledenel, in trije svedri. Kam pa daš štiri ljudi?
Eno uro kopljeva po ledu in si skopljeva poličko 1m x 1m in uro pred polnočjo pristaviva za juho. Potem pride na vrsto pasta potem pa razgrneva piknik odejo in se usedeva, v spalke in bivak vrečo.
Kakšne dve ure v miru sedim, na pet minut naju zasuje pršni plaz z 50 metrov višje ležečega snežišča… Ampak: Važn je, da je bivak za štiri! Šečerni po pakleniško tako še rečejo Matevžu, se kar zarije v bivak vrečo, neprodušno! Sneži že osem ur.
Sredi mirne noči se Motl zavit v bivak vrečo in z glavo v vreči, začne dreti: »Fuck… shit ...«. Kaj je, ne moreš dihat? »Ja, ne ja, ne ne, shit, o shit!« In se v sekundi zbaše iz obeh vreč, da na ledeni polički dol pas, pa hlače in izstreli curek driske, po bivak vreči na polički, po 200 metrih stene…
Zjutraj reče: Jaz bi šu dol, ker se počutm k en drek, ampak če ti hočeš lahko greva tud gor. Jasno jutro, svež gorski zrak, relativno toplo...«
Čez pet ur sva v dvojki. Motl je danes driskal že šest krat, večkrat bruhal … Zdaj pa se počuti bolje. Spokava celoten T2. Medtem divja vihar, veter v strašnih sunkih opominja na odlične kvalitete rokavice in odnaša spomin na zadnjo noč.
Fiksne vrvi bova pospravila drugič, danes je preveč noro vreme.
Mogoče le še podatek o opremi.
Motlu je na poti do T2, preden sva drugič vstopila v stolp, dol padla čelada, sredi stene so se mu iz nahrbtnika odpele dereze, na bivaku pa sva ob kopanju police izgubila njegovo čelko, ki jo je imel na glavi.
Napili se ga nismo, ker nismo imeli ničesar takega.
Povratek je bil resnično en sam velik užitek, začinjen z odličnimi poznanstvi in druženji z lokalci. So totalni carji, največji med njimi pa je kuhar Ali Khan iz Husch, izjemno zanesljiv, odličen kuhar, z izjemnim smislom za humor, in boljšim znanju o alpskem stili/ekspedicijskem stilu kot marsikateri alpinist v domači deželi.
Ja, to je moja NAJVEčJA IZKUšNJA DO SEDAJ!
Jutri dobim obisk, pride Alenka in skupaj bova še 40 dni raziskovala severni Pakistan.
Slike o stenah, gorah, deželah, ljudeh, njih običajih in vsem kar spada zraven, jasno s predstavitvijo odprave, pa boste imeli priložnost videti v Cankarjevem domu, 6. decembra letos.
Ne bo vam žal, imam 70 filmov!
Hvala vsem, predvsem pa Alenki, Gregu, domačim in pa AO Ljubljana-Matica, PZS, tako KA kot KOTG, in sponzorjem ter donatorjem: prof. dr. Nadi Zupan, Ivanu Pepelnjaku, Janezu Škerjancu, NIL, SmartCom, IBE, Novita, ProMontana, MOL, SOEF, K2 alpinist, City Wall, Žito.
Lep pozdrav v imenu odprave,
Matjaž
Urša in Matevž se vrneta domov 20. septembra, Matjaž (z Alenko) pa 18. oktobra.
Fotografije so arhivske, poslal nam jih je ob odhodu, potem ni bilo več takih pošiljk.