Delo, Panorama - Špela Ankele: Gorski reševalec Marjan Lavtižar: »Opreme skorajda nismo imeli. Vsak je imel deset, petnajst klinov, narejenih pri kovaču ali v jeseniški železarni.«
Kako so v starih časih, ko mobilni telefon še ni bil v vsakem žepu, iz gora poklicali na pomoč? In kako so nekdaj, brez pomoči avtomobilov in helikopterja, reševali iz slovenskih gora? O tem in še čem nam je razgibano pripovedoval Marjan Lavtižar, legenda (kranjsko)gorskega reševanja.
Zgodbo o svoji vpetosti v gorsko reševanje, ki traja že več kot 60 let, Marjan Lavtižar pripoveduje zbrano in s pretehtanimi besedami. Govori tako prijetno, da današnji reportažni zapis niti ne potrebuje spretnosti novinarskega peresa, temveč se raje odločim zgolj za prepis lepo tekočih sogovornikovih besed.
Nad gorskim reševanjem so Marjana Lavtižarja navdušili pogumni možje, ki jih je v mladosti srečeval vsak dan: »Gorski reševalci so bili moj stric Alojz Robič ter naša soseda Franc Mrak in Leon Knap. Zadnji je bil tudi dolgoletni in zelo uspešen jugoslovanski reprezentant v smučarskih tekih, celo na olimpijske igre je šel. Ti trije so bili takrat, ko sem bil še najstnik, vodilna sila kranjskogorskih gorskih reševalcev, ki so tedaj še spadali pod jeseniško centralo gorskih reševalcev.«
Smrkavec naj ostane doma
Ko so stric in sosedje odhajali na pomoč ponesrečenim, jih je Marjan Lavtižar z občudovanjem opazoval, a ne samo to: »Takrat, ko še ni bilo duha in sluha o mobilnih telefonih in ko so bili prava redkost tudi navadni telefoni, so klic ponesrečenca prejeli ponavadi tako, da so o nesreči iz gorske koče obvestili takratno postajo milice. Do koče pa je obvestilo o nesreči pogosto prišlo tako, da je tja prišel planinec, ki je slišal klic na pomoč. Vedno, ko sem videl strica in soseda, da se pripravljajo na pohod, sem se jim skušal pridružiti. A na začetku so me velikokrat spodili nazaj domov in mi rekli, da sem še presmrkav.«
A vztrajnost našega sogovornika ni in ni popustila. Nekega dne so gorski reševalci le popustili in uslišali prošnje nadebudnega mladeniča: »Moja prva akcija je bilo reševanje zagrebškega alpinista Ratka Čapka, ki se je 17. julija 1951 smrtno ponesrečil v Dibonovi smeri v Špiku. A v tej akciji sem sodeloval le kot opazovalec. Vseskozi sem bil pod budnim očesom tovariša Koreninija, starejšega gorskega reševalca z Jesenic. Iz sosednje stene sva opazovala, kako kolegi rešujejo. Verjetno so me tja poslali, da ne bi, mlad in neizkušen, naredil kakšne neumnosti ali zaletavosti.«
Kmalu za tem se je Marjan Lavtižar, ki je pred tem s kolegi osnoval kranjskogorski alpinistični odsek in v družbi ostalih mladeničev osvajal bližnje gore, priključil gorskim reševalcem. Že leto po tem, ko je iz sosednje stene spremljal prvo reševanje, je tudi sam sodeloval v odmevni akciji: »Maja 1952 se je, prav tako v Dibonovi smeri v severni steni Špika, skupini petih slovenjegraških alpinistov, trem bratom Uršič ter njihovima prijateljema Frančku Karnerju in Hinku Morausu, zgodila velika tragedija. Milan Uršič je preminil, obešen prav na klin, kjer se je le slabo leto pred tem ponesrečil alpinist iz Zagreba.« Pet mladih fantov so gorski reševalci prinesli z objema Špika, akcija gorskih reševalcev je trajala več dni, akcijo, ki jo ne bo nikoli pozabil, opiše naš sogovornik.
Marjan Lavtižar je bil tudi med gorskimi reševalci, ki so v petdesetih letih minulega stoletja, pod oknom v Prisanku, opravili eno najzahtevnejših reševanj tistega časa: »Tam se je smrtno ponesrečil načelnik AO Ljubljana - Železničar. Akcijo smo opravili štirje reševalci. Imeli smo slabo opremo, torej le konopljine vrvi. Spustiti ga je bilo treba prek 300-metrske previsne stene. Akcija je potekala maja. Bilo je mokro, sneg se je topil in ustvarjal male potočke. Vsak od reševalcev je dobil svoj del tistih malih slapov, ki so šli za vrat, pri čevljih ven, nato na naslednjega reševalca, po mrliču in do najstarejšega kolega Franca Mraka ter pri njegovih petah ven.« Ob sedmih zjutraj so v Prisanku našli ponesrečenega: »V žepu je imel uro, ki je delovala. Ko smo jo pogledali, smo videli, da je cela, da še deluje in kaže točno sedem.«
Iskanje prijatelja, ki je bil pri dekletu
Pa vendar - saj niso bile vse akcije tako žalostne? Marjanu Lavtižarju se zasvetijo oči: »Vesela akcija, vsaj začetek te, je bilo že to, da smo nahrbtnike lahko dali na Francov bicikel. To je dovoli le, če ni imel ravno očiščenega. Veselje je bilo že, da nam na Vršič ni bilo treba nositi naših nahrbtnikov, ampak jih je tja odpeljal kolega Franc Mrak. To, da jih je do Vršiča peljal s kolesom, je za reševanje tedanjega časa pomenilo takšen prihranek časa, kot ga danes predstavlja pomoč helikopterja.«
Nato sogovornik z nasmeškom, ki se razširi šele ob koncu zgodbe, opiše še eno akcijo: »Najdaljša akcija je bila, ko smo iskali pogrešanega prijatelja. Iskali smo ga vsi: prijatelji, sosedje in domači. Tri dni smo ga iskali po Karavankah. Na koncu smo bili vsi žalostni in celo objokani. Takrat pa se je vrnil domov. Ko smo ga napadli, kje za hudiča je hodil, je dejal: Ja, bil sem pri dekletu.«
Podobno skromna kot prevozna sredstva, ki so jih pred šestdesetimi leti uporabljali gorski reševalci, je bila njihova oprema: »Opreme skorajda nismo imeli. Vsak je imel deset, petnajst klinov, narejenih pri kovaču ali v jeseniški železarni. Imeli smo konopljine vrvi. Mularija na začetku niti tega ni imela, temveč smo se znašli tako, da smo z lojtrnikov pokradli vrvi, s katerimi smo kmetje povezovali seno. Za gojzarje, ki so bili kovani z žeblji, pa nam je bilo čisto vseeno, ali so bili težki ali ne. Če so bili težki, so bili pač bolj vzdržjivi. V nahrbtnikih smo imeli za ponesrečence par povojev. Kakšnih dezinfekcijskih sredstev, razen špirita, pa ni bilo.«
In če je danes akcija, ki traja več kot tri ure, že skorajda označena za zahtevno, so pred pol stoletja akcije gorskih reševalcev trajale najmanj en dan, ponavadi dva dneva, se spominja Marjan Lavtižar, ki je letos postal častni član Gorske reševalne zveze Slovenije. Vseh akcij, pri katerih je sodeloval Marjan Lavtižar, je bilo verjetno nekaj čez 300, a naš sogovornik jih ni nikoli preštel: »Pri gorski reševalni službi nisem zaradi statistike, temveč zato, da bi pomagal ponesrečenim v gorah.« To počne še danes. Resda že kakih deset let ne več v steni, temveč kot koordinator. Kljub sodobni tehnologiji in odlični opremi, ki je danes pri gorskem reševanju v neprecenljivo pomoč, da izkušeni Marjan Lavtižar novi generaciji reševalcev še dandanes kak koristen nasvet.
Špela Ankele