Poljaka Jakub Bujak in Janosz Klarner sta se na današnji dan, 2. julija 1939, kot prva povzpela na vzhodni vrh gore Nanda Devi (7430 m) ... Velik razmah poljske alpinistike (1818 - 1939)
Velik razmah poljske alpinistike
Slovenec (1939): Pred dnevi je prispela vest, da je v skupini Garhwalu v Himalaji plaz pokopal voditelja letošnje poljske ekspedicije, znanega odličnega alpinista inž. A. Karpinskega in še enega njegovega tovariša. Tragična smrt ju je zadela že kmalu potem, ko so se Poljaki kot prvi povzpeli na vzhodni vrh gore Nanda Devi (7430 m, dne 2. julija, inž. J. Bujak in inž. J. Klarner). Ta je bil hkrati tudi največji alpinistični uspeh v tekočem letu doslej.
Ne bo napak, če se pri tej priliki nekoliko ogledamo razvoj poljske alpinistike in njen razmah. Poljska tradicija v gorah obsega lepo dobo, več kakor sto let. Poljaki so pričeli v Tatrah, prvi njihov uspeh v inozemstvu pa je vzpon pesnika Antona Malczewskega, ki se je 4. avgusta leta 1818 povzpel na vrh Mont Blanca. Bil je to v celem šesti vzpon, Malczewski pa je bil osmi gornik, ki je prišel na vrh. Naslednjih dvajset let nato ni bilo zaznamovanega nobenega važnejšega vzpona v inozemstvu.
Šele v letih 1843—1845 je Ignacij Domejko pri svojih znanstveno-odkrivalnih potovanjih v čilskih Kordiljerah prehodil več prelazov v višinah okrog 4500 metrov. Dne 18. avgusta leta 1850 se je povzpel general Jožef Chodzko (Poljak v ruski službi) s petimi častniki in 60-imi vojaki na glavni vrh gore Ararata (5191 m). To je bil drugi vzpon sploh ter je Chodzku prineslo častno članstvo v francoskem alpinskem klubu. Od tega časa najprej je vladalo spet daljše zatišje, nato pa je v letih od 1885 do 1899 v gorah Centralne Azije delovala znanstveno-odkrivalna ekspedicija, ki jo je vodil general Bronislaw Grabczewski. General Grabczewski je prvi stopil na prelaz Hindu Taš (5515metrov). Nekoliko prej, leta 1883, pa je Štefan Scholtz — Rogozinski kot prvi prišel na vrh Mangoma Lobacha (4113 m), najvišje gore v Kamerunu, v Afriki.
V letih od 1880 do 1894, je delovala v Vzhodnih Alpah alpinistično odkrivalna odprava bratov Marjana in Tadeusza Smoluchowskih. Zabeležila je uspehe kakor prvi vzpon na teme Sas dal Laca, Piz Ciadaza, na Gabelspitze, Zehner in prvo prečenje celotne Fünffingerspitze.
Predvojno delo in razmah poljskega alpinizma pa je zaključil dne 13. marca 1910 dr. Anton Jakubski, profesor na univerzi v Poznanju. Prišel je do roba kraterja Kibo (5860 m) v Kilimandžaru. S tem je postavil predvojni poljski višinski rekord.
Spet je minilo dvajset let, ko v gorah ni kilo zaznamovanih važnejših poljskih alpinističnih uspehov. Tačas pa so se poljski alpinisti pod okriljem svojega alpinskega društva »Klub Wysokogorski P. T. T.« skrbno pripravljali in vežbali za nadaljnje svoje delo v domačih gorah, v Tatrah, kjer so napravili zapovrstjo več prav težavnih prvih vzponov po stenah in grebenih.
Julija in avgusta leta 1931 je delovala v Dauphinejih (v masivu Pelvouz) poljska odprava, ki jo je vodil J. K. Dorawski. Največji uspeh te odprave je bil vsekakor celotni in direktni vzpon (z novo vstopno varianto) po južni steni gore La Meije. V partiji, ki je ta vzpon izvedla, so bili W. Birkenmejer, J. K. Doravvski, J. Golcz in J. A. Szczepanski. Ta uspeh še zdaj velja za največji alpinistični uspeh, kar so ga Poljaki doslej dosegli v skali.
Leto nato se je v Sabaudske Alpe (v masivu Mont Blanca) odpravila druga ekspedicija pod vodstvom dr. K. Piotrowskega, pozneje dr. K. Narkiewieza — Jodka in inž. W. Wyszinskega. Največji uspeh je bilo prečenje Grand Petereta po J. Golezu, S. Gronskem in K. Narkiewiczu — Jodku.
Od novembra leta 1933 pa do maja 1934 je v Andih delovala prva poljska odprava pod vodstvom dr. K. Narkiewicza — Jodka. Ekspedicija je zavzela naslednje vrhove: Mercedario (6800 m) po Karpinskem, Ostrowskem, Daszynskem in Osieckem; Cerro Negro (5550 m) po Dorawskem, Karpinskem in Ostrowskem; Cerro de la Romada (6335 m) po Narkievviczu; Alma Negra (6140 m) po Dorawskem in Ostrowskem in Aconcagua (6970 metrov) po Daszynskem, Narkiewiczu, Osieckem in Ostrowskem. Bil je v celem osmi vzpon na Aconcaguo ter prvi pristop na ta vrh z vzhoda, iz doline Relinschos. Do leta 1939 je bil to poljski alpinistični višinski rekord.
V naslednjem letu (1934) od junija do avgusta je v Visokem Atlasu delovala odprava, ki jo je vodil dr. K Dorawski. Tej odpravi se je posrečilo prvič zavzeti nekaj vrhov in v prvo preplezati nekaj sten. Največji njen uspeh je bil vzpon po južni steni Djebel Tubkala. Istočasno pa je na Spitzbergih delovala druga poljska odprava, ki je prav tako raziskovala visokogorski masiv na Spitzbergih. Od julija do septembra leta 1935 se je na Kavkazu mudila poljska odprava, ki jo je vodil prof. dr. Marjan Sokolowski. Njeni najvažnejši uspehi so bili: tretji vzpon in prvo prečenje Burdžulija (4358 m), prvi vzpon na Nookan — Sansi Kaga (4030 m), peti vzpon na Szcharo (5184 metrov) in deseti vzpon na Dych Tau, drugi najvišji vrh v Kavkazu (5198 m).
Leto nato (1936) se je v juliju in v avgustu v avstrijskih Alpah pod vodstvom inž. A. Karpinskega mudila posebna poljska odprava, ki je opravila nekaj prav lepih vzponov, med katerimi sta bila prav gotovo največja uspeha vzpon po znameniti severozahodni steni gore Grosses Wiesbachhorn in vzpon po »Pallavicini-rinne« na Grossglockner.
V istem letu pa je v Andih že delovala druga poljska alpinistična odprava, ki je bila tam prav do maja leta 1937. Vodil jo je Justin Woisznis. Najvažnejša njena uspeha sta bila vzpona na Ojos del Salado (6880 m) in na Nevado Pissis (6780 m).
Leta 1937., julija in avgusta, je v Alpah delala že četrta poljska odprava; vodil jo je dr. T. Bernadzikiewicz. Mudila se je v masivu Mont Blanca in Matterhorna. Najvažnejši njeni uspehi: vzpon po severovzhodnem grebenu Mont Maudita (4468 metrov) ter dvanajsti vzpon po grebenu Innominate na Mont Blanc.
Tudi naslednje leto (1938) se je v Alpe odpravila poljska ekskurzija, peta po številu. Vodil jo je J. W Zulawski. Odprava je dosegla zelo lep uspeh, ker se ji je posrečilo izvesti vzpon po direktni vzhodni steni Mont Blanca, kar za zdaj predstavlja najtežji vzpon, kar so jih kdaj Poljaki dosegli v snegu in ledu.
Letos, 1939., pa je odšla posebna ekspedicija, ki jo je vodil inž. A. Karpinski, v Himalajo, in sicer v masiv Garhwal. Pri tej priliki je opravila prvi vzpon na vzhodni vrh gore Nanda Devi in postavila nov poljski alpinistični višinski rekord z znamko 7430 metrov.
Razen tega pa je Poljska postala deloma po privatni iniciativi, deloma pa po iniciativi posameznih institucij, nekaj prav dobro organiziranih, opremljenih in urejenih alpinistično-znanstvenih ekspedicij. Najvažnejše med njimi so naslednje: ekspedicije na Grenland in na Spitzberge, odprave v gore Severne Amerike (dr. Jarosz), na Korziko in prav lepo uspela ekspedicija na Ruvenzori v Afriki (leta 1939).
Iz navedenega vidimo, da je poljska alpinistika na zelo visoki stopnji in se lahko postavi že res s prav pomembnimi uspehi v inozemstvu. Poljska alpinistika ima za seboj lepo tradicijo, ki jo je ustvarilo vestno in natančno delo. Skrbne priprave v domačih gorah, v Tatrah, so jih usposobile za dosego uspehov v Alpah. Mikala pa so jih že od nekdaj tudi gorovja izven običajnega alpinskega »playgrounda«, Evrope. Marsikakšno čezmorsko deželo so obiskali in z uspeli na njenih gorah postavili poljsko, slovansko ime. Seveda pa so biti ti uspehi združeni tudi z velikim idealizmom in z velikim razumevanjem pri oblasteh ter privatnikih.
Slovenec, 5. avgust 1939