Večer: Osmi festival gorniškega filma / Na skrajni konec sveta / Bršljan / Ogrožena življenja, država pa prešteva cente
Osmi festival gorniškega filma
44 poslastic za ljubitelje gora
Prihodnji teden bo v Cankarjevem domu, Kinodvoru in Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani, mestnih kinih v Domžalah, Celju in na Ptuju potekal osmi mednarodni festival gorniškega filma.
Gledalci bodo lahko pet dni spremljali zgodbe karizmatičnih posameznikov, ki premikajo meje v plezanju in alpinizmu, spoznavali skrivnostne gorske kulture in ogrožene živalske vrste, občudovali veličastne podobe gora, zadrževali dih ob neverjetnih avanturah, k premisleku pa jih bodo vabila tudi močna naravovarstvena sporočila iz zakladnice gorskega sveta.
Prizor iz filma Michaela Kennedyja Iskanje ravnotežja
Organizator festivala - Društvo za gorsko kulturo Domžale, z direktorjem Silvom Karom na čelu, je pripravil raznolik in kakovosten program, saj bodo na ogled številni najboljši gorniški filmi, ki so nastali v zadnjih dveh letih in bili zmagovalci ter prejemniki nagrad na največjih tovrstnih festivalih po svetu (Banff, Gradec, Kendal, Bilbao, Torello ...). V petih festivalskih dneh se bo na filmskem platnu zvrstilo 44 filmov iz 25 držav.
V kategoriji alpinizem si boste lahko ogledali osem filmov, v kategoriji plezanje enajst, kategorija gore, šport in avantura jih bo prinesla osem, gorska narava in kultura pa sedemnajst.
Obiskovalci bodo spoznali, s kakšnimi izzivi in težavami se zaradi hitrih družbenih in okoljskih sprememb spopadajo inuitska plemena polarnega kroga, kaj zadnjega ekvadorskega trgovca z ledom žene, da se že petdeset let ukvarja s to nenavadno obrtjo, in se prepričali, da je tudi v odročne predele indijske Himalaje že prišla sodobna tehnologija. Z mladima pustolovcema se bodo odpravili na nenavadno deskarsko avanturo ob obali severne Norveške in z afriškim mladeničem prvič poleteli z jadralnim padalom.
Izvedeli bodo, zakaj se je ena največjih slovenskih alpinistk Mira Marko Debelak zapisala v zgodovino ne le slovenskega, temveč tudi svetovnega alpinizma, spoznavali svet, v katerem ljubezen do gora in volja do življenja premagata vse ovire, odkrivali, kako so prvi snemalci gora ponesli svoje kamere na vrhove sveta, in spoznali, da za preživetje v današnjem svetu ni dovolj le, da dobro plezaš.
Letošnji festival bo postregel tudi z nekaj izjemnimi celovečerni filmi, med katerimi velja izpostaviti film Jeklena volja o ekstremni športnici Karine Hollekim, ki se po padalski nesreči s smučmi poda na Haute Route od Chamonixa do Zermatta, in Vrh (Irska) s tragično zgodbo s K2, ko je umrlo enajst članov komercialne odprave.
Med naravovarstvenimi filmi si posebno pozornost zaslužijo filmi o ogroženih živalskih vrstah: Na sledi snežnemu leopardu (Švica), Iskanje perzijskega leoparda (Iran) in Vrnitev orlov (Irska).
Nepremagljiva zbiralka festivalskih odličij je filmska pustolovščina dvojice deskarjev Severno od sonca (Norveška), ljubitelji plezanja in alpinizma na velikem platnu pa ne bodo hoteli zamuditi najnovejšega filma večkrat nagrajenega režiserja Alastairja Leeja Zadnji veliki vzpon (Velika Britanija), gorniške pustolovščine britanskega avanturista Lea Houldinga na Antarktiki.
V festivalskem tekmovalnem programu bo videti tudi nekaj slovenskih projekcij, med njimi filme Mira Marko (2013), dokumentarni portret slovenske alpinistke Mire Marko Debelak, in Vdih drugega (2013), oba v režiji Žige Virca, ter Drugo življenje macesna (2014) Mojce Volkar Trobevšek in Boštjana Mašere.
V retrospektivi si bo mogoče ogledati nekaj starejših slovenskih kultnih filmov: Steber (1997) Matjaža Fistravca, Triglavske strmine (1932) Ferda Delaka in Vihar na Kočni (1932) Ivana Bolleta.
Osrednja slovenska kulturno-gorniška prireditev bo gostila Michaela Kennedyja, pionirja zimskega gorništva in tehničnega plezanja v ledu v Koloradu. Sonosilec Kunaverjevega vizionarstva slovenskega alpinizma Kazimir Drašlar - Mikec bo v besedi in fotografiji obudil pozabljeno zgodbo osvajanja skoraj osemtisočaka Anapurne II, Janez Dovžan bo predstavil premikanje mejnikov športnega plezanja prvih Slovencev v El Capitanu pred 41 leti, s pripovedjo o odpravi na sedemtisočak Gaurišankar pa bo v preteklost popeljala tudi odprava celjskega alpinističnega odseka. (boz)
Na skrajni konec sveta
Metka Pirc: Čeprav izjemnega alpinista Staneta Klemenca poznamo predvsem po polarnih odpravah, prizna, da mu po 40 letih neizprosnih odprav prijajo topli kraji in vrhovi v njih
Po desetletjih najrazličnejših odprav dosežki Staneta Klemenca osupnejo še danes. Seveda se severnega in južnega tečaja pa Grenlandije in drugih neverjetnih odprav ni lotil zato, da bi mu ploskal svet, vse to je prišlo iz nekakšne vsakdanjega življenja vajenemu posamezniku nekoliko čudne potrebe po tem, da premakne meje in preizkusi samega sebe. Smer, po kateri se je na Antarktiko odpravil pred 16 leti, je bila nova. Njegov je tudi prvi slovenski dostop na severni tečaj leto kasneje. Prišli so tudi trenutki, ko se je moral sprijazniti, da je treba obrniti, poizkus prečenja Antarktike je denimo prekinil po najtežjem delu vzpona preko gora na visoki arktični plato. "Polarne izkušnje so drugačne, vse hribe po svetu smo Slovenci obdelali, to pa je bila nekakšna bela lisa, zato sem se zapičil vanjo. Na južnem tečaju sem obrnil, to ostaja izziv za mlade," umirjeno in preudarno pripoveduje Stane Klemenc. Njegove izkušnje so neprecenljive, hribe je danes zamenjal povsem drug ekstrem, trenira namreč mladež za tekmovanja v kajaku na mirnih vodah. "Veste, to je bila dobra odločitev. Kajak na mirnih vodah je veliko bolj varen šport kot alpinizem. Vsako letos se je ponesrečil kakšen od prijateljev in po 40 letih to človeka kar malo načne," pojasni.
Skupaj preletiva okoli 350 fotografij, ki jih je posnel na Grenlandiji. Čeprav pravijo, da najlepših trenutkov ni mogoče ujeti na fotografijah, je Klemenc k sreči tudi fotograf. Z vsemi temi podobami navadnim smrtnikom omogoča, da podoživijo vsaj del njegovega adrenalina. Pred časom je Gorenjskemu muzeju podaril skoraj 300 fotografij slovenskih krajev in gora ter fotografij s svojih odprav. Pravi, da je skoraj vsako odpravo spremljala tudi tesnoba pred neznanim. Pred tistim, kar ga je čakalo, a ni vedel, kaj to bo. Tesnoba je bila vselej povezana tudi z veseljem, da gre, da bo izpolnil tisto, o čemer je sanjal že leta. Seveda se je zgodilo, da si je kdaj rekel, da v takšne ekstreme ne bo šel več. A to je bilo na prvih odpravah. "Kasneje, ko imaš več izkušenj, veš, da boš šel, ne glede na to, kaj boš rekel," se nasmeji. In tako je bilo tudi po najhujšem viharju, ki ga je s prijateljem doživel na Grenlandiji.
Z Bogdanom Kladnikom sta se odločila, da prečita Grenlandijo. Rezervne hrane je bilo za teden dni, v prvih 15 dneh pa sta imela kar devet dni slabega vremena, doživela sta vihar. 207 kilometrov na uro je izmeril instrument, nekaj časa sta še upala, da se bo poleglo, po dveh urah pa vendarle uvidela, da vihar le še narašča. V razmerah, v katerih bi pri nas polomilo vse drevje in odneslo vse strehe, sta se lotila postavljanja šotora. To je bila njuna edina rešitev, sicer ne bi preživela. "V takih trenutkih misliš le na preživetje. Naredil sem nekaj fotografij, a v slabih trenutkih je fotografij res malo," prizna.
Neverjetnih pet ur sta postavljala šotor, pazila, da jima ne raztrga platna ali odnese kakšnega dela. Ključno je bilo, da sta se znašla in iz snega zgradila zid, ki jima je ponudil vsaj malo zavetja. "Po petih urah sva se vrgla v šotor, sedela v njem in se trapasto gledala. Tri dni sva bila v šotoru in ga držala, da ga ni raztrgalo," se spominja. Ob neizprosnih trenutkih so tudi tisti drugi, lepi, ki mu bodo za vedno ostali v spominu. "Najbolj si bom zapolnil polarne večere, ko sonce za obzorje zaide le za nekaj ur in niti ni temno. Svetloba je lepa ob 23. uri. A takoj, ko se sonce umakne, temperatura pade za deset stopinj in v trenutku se znajdeš na minus 30 stopinjah Celzija," opisuje naš alpinist.
Metka Pirc
Ogrožena življenja, država pa prešteva cente
Tina Kodre: V državi trenutno ogroža hiše sedem večjih plazov, od tega jih je šest na severnem Primorskem
Okoljski minister Dejan Židan si je včeraj ogledal plaz Slano blato, ki ogroža vas Lokavec, in zagotovil za nujna dela 56.000 evrov. Vremenske ujme so vrečo z denarjem, ki jo ima na razpolago okoljsko ministrstvo za sanacijo škode po naravnih nesrečah, dodatno stisnile. Namesto 20 milijonov evrov, kolikor je minister želel zagotoviti svojemu resorju, je kapnilo 4,9 milijona evrov. Od tega je v državnem proračunu za sanacijo plazov letos namenjenih 200.000 evrov. "Takoj ko bo akutna kriza končana, v roku enega tedna ali dveh, bomo morali narediti nov popis škode, plazov in drugih nesreč na podlagi najbolj nujnih zadev, ki ogrožajo neposredno ljudi in kjer nastaja velika materialna škoda. Letos bomo skakali s požara na požar in skušali to po najboljših močeh reševati ob pomoči lokalnih skupnosti," je ob obisku povedal minister. Stoletni plaz Slano blato je dobil ime zato, ker je že avstro-ogrska cesarica Marija Terezija za njegovo sanacijo porabila veliko denarja, sol pa je bila v terezijanskem obdobju izredno draga. Dolga leta je plaz miroval. V tem času so pod njim zgradili stanovanjske hiše, leta 2000 pa se je ponovno začel premikati.
Minister Dejan Židan (tretji z leve) si je včeraj ogledal plaz, ki so ga začeli sanirati že v obdobju Marije Terezije.
Trenutno je po državi sedem večjih plazov, ki so potrebni sanacije. Vsi so na severnem Primorskem, razen plazu na Solčavi. Plazovi v Logu pod Mangartom, v Kobaridu in Podmarku pri Šempetru pri Gorici trenutno mirujejo. Plaz v Gradišču nad Prvačino zadnje dni ogroža pet naseljenih hiš, ki plazijo in so znotraj precej razpokane.
Odvodnjavanje bo uredila občina, plaz pa je v domeni reševanja države. Trenutno potrebujeta nujna vzdrževalna dela še plazova v Šmihelu pri Novi Gorici. Vendar 12 milijonov evrov, kolikor naj bi potrebovali za sanacijo, nikakor ni mogel obljubiti. Iz vreče, v kateri ima več kot za polovico manj denarja, bo država namenila za nujna vzdrževalna dela na plazu Slano blato 56.000 evrov. Nujno je treba vzpostaviti sistem odvajanja in zaščititi enajst vodnjakov, ki stabilizirajo plaz in odvajajo vodo.
Če bi se zgodilo, da vodnjake prekrije blato, ti ne bodo več delovali, kar bi najverjetneje pripomoglo k hitrejšemu plazenju terena. "To je treba zagotoviti, ker so v nevarnosti človeška življenja. To pa tudi pomeni, da bo nekomu treba odvzeti," je opozoril Židan. Med nujnimi ukrepi, ki so trenutno najbolj potrebni za pravilno sanacijo plazov, minister Židan vidi tudi ponovno ustanovitev skupine strokovnjakov, ki se je načrtno in strokovno ukvarjala s plazovi ter svetovala okoljskemu ministrstvu.
Država jo je leta 2007 ukinila in od takrat, po mnenju Židana, se zadeve okrog plazov ne urejajo več sistematično. Na katastrofe, ki so v zadnjem času prizadele Slovenijo, seveda nihče ni računal, zato bodo v ministrstvu načrt sanacijskih ukrepov, za katere je na voljo slabih pet milijonov evrov, spremenili. Na vprašanje, ali bo država prispevala denar tudi za intervencijska dela na plazu v Šmihelu in v Gradišču nad Prvačino, pa minister včeraj ni mogel odgovoriti.
Tekst in foto: Tina Kodre