Večer: 60 let APD Kozjak / Po širjavah Dleskovškove planote / Popotovanje po Tavčarjevi deželi

60 let APD Kozjak

Aleš Osrajnik: Iz obrtniškega društva v akademsko planinsko

Začetek zgodbe z naslovom Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor (APD Kozjak Maribor) sega v leto 1954. Takrat so mariborski obrtniki na pobudo kolegov iz Novega Sada ustanovili Planinsko društvo obrtnikov. Iniciativni odbor za ustanovitev društva, ki mu je predsedoval tapetniški mojster gospod Alojz De Corti, je društvo ustanovil na občnem zboru 21. 3. 1954 v Lovski sobi hotela Orel. Društvo je pričelo tudi gradnjo planinskega doma na Tojzlovem vrhu, pridobivalo nove člane in bilo vsestransko aktivno. Takšna aktivnost članov društva se je odražala v vedno večjem številu članov in v širitvi društva.

Društvo je v letu 1957 z ustanovitvijo Mladinskega odseka razširilo svojo dejavnost na delo z mladimi. Istega leta je bil ustanovljen tudi alpinistični odsek, ki je še danes gonilna sila društva. Do praznovanja desete obletnice je društvo preraslo združevanje v okviru obrtniškega stanu, zaradi česar se je preimenovalo v Planinsko društvo Kozjak. Pod tem imenom so člani društva spisali marsikatero stran društvene zgodovine.

Eden vidnejših uspehov tega obdobja je vzpon čez mistično severno steno Eigerja, ki je dolga leta predstavljala zadnji problem Alp, ki je bil rešen leta 1938. Leta 1969, natančneje 8. in 9. avgusta, je uspel tudi drugi Slovenski vzpon preko severne stene Eigerja, ki so ga opravili alpinisti PD Kozjak (Franci Gselman, Beno Reis in Milan Meden ter Ivan Šturm, takratni načelnik alpinističnega krožka Impol iz Slovenske Bistrice).

V letu 1995 se je društvo povezalo z univerzo in se preimenovalo v Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor. Upali smo, da bo povezovanje pripomoglo k primernejšim prostorom, ki bi omogočili obuditi nekatere dejavnosti. Žal Maribor ni imel posluha za alpinizem in plezanje. Lastna iznajdljivost nas je pripeljala v prostore KC Pekarna med kulturnike. Tam smo si s prostovoljnim delom zgradili prostore za druženje in plezalno steno za vadbo. Naši člani so se še naprej lotevali velikih izzivov, se udeleževali odprav in nekateri med njimi so svoje dosežke ovekovečili s prenekaterim zavidanja vrednim priznanjem.

Ime APD Kozjak Maribor ostaja, mi pa ga z osvajanjem novih vrhov, s prehojenimi novimi metri planinskih poti in s preplezanimi metri novih plezalnih smeri ponosno nosimo in nesemo novemu desetletju naproti.

Praznovanje obletnice
V APD Kozjak Maribor smo ob 60-letnici društva ugotovili, da je naše delo in delovanje bilo in je pravilno zastavljeno, saj brez tega takšnega jubileja ne bi bilo. Sadove našega delovanja želimo ob praznovanju rojstnega dne deliti tudi s svojimi someščani. Praznovanje smo zato zastavili kot niz petih predavanj in razstave. Februarja nam je Boris Lorenčič svoje alpinistične podvige prikazal v predavanju z naslovom Čez steno do samega sebe. Tanja in Andrej Grmovšek sta nas 21. marca ob rojstnem dnevu društva navdušila z drugim predavanjem Raziskovanje veličastnega planeta v najboljši družbi. Med obema predavanjema smo odprli razstavo Ko višina in lepota osupneta, ki bo v Univerzitetni knjižnici Maribor na ogledu do 10. aprila. Razstava je pripravljena v obliki dveh sklopov: fotografske razstave v pritličju in nekaterih pomembnih dosežkov društva v vitrinah prvega nadstropja Univerzitetne knjižnice Maribor. Čez poletje bomo s predavanji naredili premor in se posvetili obiskovanju hribov. V jeseni se bomo vrnili še s tremi predavanji. V septembru nas bo Mirko Renčelj popeljal čez Nepal po dolgem in počez, v oktobru nam bo Boris Strmšek približal in predstavil lepote Patagonije in za zaključek bo v novembru Dušan Rauter prikazal filmsko projekcijo Onkraj sanj, Cho Oyu 2006. Podrobnejše informacije so na razpolago na naši spletni strani http://www.kozjak.org.

Razvoj delovanja društva
Dejavnosti, s katerimi se v društvu ukvarjamo, na prijeten način prispevajo k razvoju mladih in jim omogočajo kakovosten način preživljanja prostega časa. Tudi odrasli lahko v plezanju in alpinizmu najdejo možnost sproščanja po napornih dneh, preživetih v svojem vsakdanjem delovnem okolju. Za izvajanje naših dejavnosti v dolini pa potrebujemo primerne prostore. V ta namen smo v društvu pred leti s prostovoljnim delom zgradili nizko plezalno steno v prostorih KC Pekarne, ki jo ljubkovalno imenujemo stenca. Danes zaradi vse večjega zanimanja za ta šport ugotavljamo, da so trenutni prostori neustrezni, predvsem za vadbo otrok. Pri iskanju rešitev smo ugotovili, da mesto Maribor nima ustreznega športnoplezalnega objekta. Kot najprimernejši objekt se je pokazala naša stenca, ki pa je postavljena v neprimernem okolju. Z različnimi vejami mariborskih inštitucij poskušamo navezati stike in iskati rešitve, vendar ustrezne rešitve za mariborsko in štajersko plezanje še nismo našli. Verjamemo, da bo Mestna občina Maribor spoznala koristi in prednosti plezanja za Mariborčane in bo aktivno pomagala pri iskanju rešitve, ki si jo v Akademskem planinskem društvu Kozjak Maribor prizadevamo najti.

Aleš Osrajnik

---

 

Po širjavah Dleskovškove planote

Janez Mihovec: Turni smučarski užitki v Kamniško-Savinjskih Alpah

Kamniško-Savinjske Alpe za turne smučarje niso prav vabljive. Vse preveč kipijo v nebo in le malo je vrhov s položnimi, enakomerno dvigajočimi se vrhovi. Takšnimi, ki za smučarja ne pomenijo prevelikega tveganja. Ena izmed redkih izjem je Dleskovška planota nad Podvolovljekom. S Štajerskega iz doline Savinje pri Lučah zavijemo proti Podvolovljeku, z Gorenjskega pa se v Podvolovljek spustimo preko prelaza Kranjski rak.

Dleskovška planota je do obiskovalcev resnično radodarna. Sredi doline Podvolovljek se v njene brežine usmeri cesta, po kateri se dvignemo skorajda šesto višinskih metrov mimo kmetije Planinšek in si prihranimo dobršen del napornega pešačenja. Južna pobočja planote skopnijo že zgodaj spomladi, a na planoti je druga zgodba. Vse je še na debelo zalito s snegom. V takšnih razmerah je na planoti treba biti pozoren na vreme. Če se spusti megla, je človek lahko prav hitro v resnih težavah. Dvakrat se obrneš naokoli in kar naenkrat ti ni nič več jasno.

S planote gleda nad valovit svet lepo število vrhov. Najbolj priljubljena in najlažje dostopna sta Deska in Tolsti vrh, a tokrat se povzpnimo na Veliki vrh in Dleskovec. Po gozdni poti pridemo do planine Podvežak in se nato premikamo proti severu. Prav kmalu za sabo pustimo najprej strnjen smrekov gozd, nato posamezne macesnove sestoje in še viharnike. Sledimo drogovom, ki so namenjeni za orientacijo turnim smučarjem. Svet okoli nas je prava idila. Vsi vrhovi v okolici so zgodaj spomladi bogato prekriti s snegom. Nad njimi pa v daljavi kraljuje mogočna Ojstrica.

Dolgotrajen vzpon se konča na sedlu Prag na višini 1870 metrov. Od tod se da priti ostro na desno na vrh Velikega vrha, lahko pa se naredi široka prečnica pod njegovimi južnimi pobočji do sedla Sedelce. Od tod se na vrh Velikega vrha, ki ima 2110 metrov višine, povzpemo po njegovih vzhodnih pobočjih. Vzpon je zahteven in je precej izpostavljen. Zato pa nas na zasneženem vrhu čaka nagrada: razgled daleč naokrog. Vsega lepega je enkrat konec in zdaj je z vrha treba odsmučati. Strmina je precejšnja in izpostavljenost prav tako. Človek se prav oddahne, ko je spet nazaj na sedlu. Ostane še vzpon na sosednji Dleskovec. Ta vrh deluje, kot da bi bil ustvarjen za turne smučarje: širna flanka se položno, a enakomerno dvigne do višine 1965 metrov. Na vrhu nas pričakata piramida kamenja in veter, ki očitno v teh krajih skorajda ne preneha pihati. Dosegli smo še drugi vrh našega samotnega potepanja po širjavah Dleskovške planote.

Ostane le še vrnitev. Ta je mogoča na več načinov. Običajna je preko planine Podvežak ali pa Vodole. To pomeni bolj ali manj v smeri pristopa. Da pa ne bi smučali po isti poti, z vrha Dleskovca odsmučamo na planino Ravne in nato po gozdni cesti do izhodišča, kjer nas čaka prevoz.

Potepanje po Dleskovški planoti je prava paša za oči posebno v času, ko so druga pobočja še nesplazena in nevarna. Po valovitem svetu planote se naše duše nahranijo lepote zimskega gorskega sveta.

Janez Mihovec

---

Popotovanje po Tavčarjevi deželi

Janez Mihovec: Sveta sobota na Bukovem vrhu

Dolga in vseh preizkušenj polna zima se je le končala. Visoko v gorah je še prava zima, a v dolinah je že prava pomlad. Vse se je odelo v cvetje in zelenje. To je čas, da se popeljemo po Poljanski dolini ter povzpnemo na vrhove nad njo. Takrat nam postane jasno, zakaj je Ivan Tavčar tako rad zahajal v te kraje in zakaj je o ljudeh te doline ustvaril nekaj svojih najboljših del.

Morda najlepši potep po dolini je s kolesom. Zapeljemo se torej skozi starodavno Škofjo Loko in se usmerimo navzgor po dolini Poljanske Sore. Ena za drugo se po dolini vrste starodavne vasi, na slemenih vrhov nad dolino pa se svetijo starodavne cerkvice. V Poljanah zavijemo ostro na levo, prečkamo reko in se vrnemo ob toku navzdol do vasi Hotovlja. Skozi vas teče grapi podobna dolina Retoveljščice. Na robu vasi potok prečkamo in se začnemo strmo vzpenjati.

Prve pol ure hoda grizemo kolena, saj se pot strmo vzpenja. V trenutku pa, ko prispemo na greben, strmina popusti. Sedaj se pokrajina spremeni. Iz gostega gozda stopimo v kulturno krajino. Gozda je še kar nekaj, a vmes so sadovnjaki, polja in samotne kmetije. Tu prvič pridemo do razgleda. Na drugi strani doline je točno pred nami izredno lepa cerkev svetega Volbenka z Blegošem v ozadju.

Na naši poti si samotne kmetije sledijo ena za drugo. Najprej je to Ahternik, pa Platiša in nato Kamenšek. Potem pa se pred nami na Bukovem vrhu odpre pogled na cerkev Svete sobote. Leži na manjši vzpetini z višino 832 metrov. Z dna doline smo se dvignili za štiristo višinskih metrov. Za pot smo potrebovali uro in pol hoda.

Sveta sobota je starodavna cerkvica iz 16. stoletja. V toku stoletij je bila temeljito predelana. Nekdanja gotska cerkvica je danes po videzu baročna cerkev z značilnim čebulastim zvonikom.

Na vrhu se splača pomartinčkati na klopcah ob cerkvenem zidu in razgledati naokoli. Naprej proti jugu je odrezan vrh Pasje ravni. Nekdaj je bil vrh z višino 1029 metrov najvišji vrh Polhograjskega hribovja. Po z današnjega vidika nekoliko čudni logiki je vrh v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja dobil strateški pomen. Vojska je odstrelila vrh hriba in na tako pridobljeni ravnici postavila izstrelišče protiletalskih raket. Pogled na druge strani je bistveno bolj prijazen. Globoko pod nami je Poljanska dolina, vsa še v jutranjih meglicah. Nad njo se pne kopasto pobočje Blegoša.

   

Vsega lepega je enkrat konec. V dolino se vrnemo po poti pristopa. Da pa se ne bi prav v celoti vračali po isti poti, v Hotovlji zavijemo na makadamsko cesto, ki nas ob desni brežini Sore popelje do Tavčarjevega dvorca na Visokem. Pred dvorcem stoji kip književnika, darilo slovenskega izseljenca iz Združenih držav Amerike. Pisatelj je že vedel, zakaj je pred stoletjem in pol kupil starodavno kmetijo. Pogledaš naokoli in se zaveš, da skoraj ne bi moglo biti lepše.

Tekst in foto: Janez Mihovec