Večer, Okolje in družba - Marjeta Keršič Svetel: Ogenj je že od davnine prebivalcem Alp služil kot opozorilni znak za nevarnost. S kurjenjem opozorilnih kresov so se obveščali o nevarnosti napadov pa tudi grozečih naravnih nesrečah.
In Ogenj v Alpah je mednarodna akcija, ki naj bi pomagala opozoriti na to, kako krhko življenjsko okolje so Alpe - pa ne le za živali in rastline, ampak tudi za ljudi. In ne le to. Prireditve vsako leto opozarjajo tudi na to, kako zelo so prebivalci dolin odvisni od tega, kar se dogaja v gorah. Letošnja osrednja slovenska akcija je bila na Velem polju, kjer so udeleženci pomagali pastirjem očistiti eno najpomembnejših še zelo živih pašnih planin v Triglavskem narodnem parku. Prav ogrožena gorska travišča so bila letos osrednja tema - ker so zelo, zelo ogrožena. V naših Apah pa še prav posebno.
V naših gorah so naravni travniki skrajno redki. Večinoma so nastali s posegi ljudi, ki so ustvarili pašnike za živino in jih skozi stoletja skrbno varovali. Opuščen pašnik v naših gorah prav hitro vzame nazaj gozd oziroma ruševje in ko izgine travnik, izginejo tudi številne gorske rastline in živali, ki tam prebivajo. Zato številni prebivalci gorskih travnikov veljajo v Evropi za ogrožene vrste. Ne le opuščanje paše, ogrožajo jih tudi vdor urbanizacije v gore, širjenje smučišč, umetno zasneževanje, intenzivno obdelovanje z gnojenjem in fitofarmacevtskimi sredstvi, pa motorna rekreacija ... Malo tu, malo tam ... pa zmeraj bolj izginjajo življenjski prostori travniških prebivalcev gora. Ob vsem ostalem pa zdaj grozijo še podnebne spremembe. V Alpah to pomeni, da se gozdna meja in vegetacijski pasovi sploh pomikajo navzgor. Naših gora pa v višino tam pri dobrih 2800 metrih zmanjka - rastline, prilagojene na določene življenjske razmere, se ne bodo imele v višino kam umakniti. Pokojni botanik, specialist za gorske rastline prof. dr. Tone Wraber je že pred več kot desetletjem opozarjal, da lahko v Sloveniji zaradi podnebnih sprememb izgubimo velik delež gorskih rastlin. Pri nas bodo izumrle. Tudi take, ki jih štejemo za karizmatične kot na primer planika, svišči ... In tudi take, ki so pri nas endemične, ne rastejo nikjer drugje na svetu. Torej bodo izgine za vselej.
Evropska agencija za okolje v letošnjem Mednarodnem letu biotske pestrosti vsak mesec objavi poročilo o enem od pomembnih evropskih naravnih okolij - avgusta smo dobili evropsko poročilo o stanju okolja in narave v gorah. In to poročilo je polno klicajev in zelo resnih opozoril. Resno ogrožena so zlasti okolja nad gozdno mejo v gorah, kjer je pestrost živih bitij največja. Z evropskimi gorami ravnamo grdo, in to kar povsod, od Pirenejev do Kavkaza. Opuščanje kmetovanja ali intenzivno industrijsko kmetovanje; pretirano izsekavanje ali zanemarjanje gozdov; pozidava, množični turizem, promet, svetlobno onesnaženje ... Nič ne pomagajo niti mednarodne konvencije niti splošna evropska zakonodaja. Nemčija je spremenila zakon o gozdovih, ki bo omogočal velike poseke; Švicarji pobijajo volkove; Avstrijci širijo visokogorska smučišča; Karpati in Kavkaz doživljajo pravo ropanje naravnih virov ... Ni konca. Tudi mi na žalost sledimo slabim zgledom.
Najhujša grožnja zaradi tega nespametnega ravnanja z občutljivimi gorskimi naravnimi okolji? Pravzaprav sta dve. Gore so vir naše pitne vode. Vsa Evropa je odvisna od pitne vode z gora. Zaradi uničevanja gorskih ekosistemov je te čiste pitne vode vse manj. Ponekod že kritično manj. Spremembe podnebja so prinesle zelo povečano nevarnost naravnih nesreč, ki jo porušeni gorski ekosistemi še stopnjujejo. Zemeljski plazovi in podori, neurja in snežni plazovi - v gorah je to stalnica že od nekdaj. Toda zdravi gorski ekosistemi, posebno gozd, nevarnost burnih dogodkov zmanjšujejo. Zdaj pa smo ta naravni obrambni sistem močno načeli. Morda se komu zdi, da so poplave v Pakistanu in zemeljski plazovi na Kitajskem neskončno daleč. Koliko let je minilo od katastrofe v Logu pod Mangartom?
Marjeta Keršič Svetel