Polet, Na svoji zemlji - Željko Kozinc: Skrivnosti v globoki zajedi
Kamniški vrh je tista gora, ki prva vstaja kmalu za Kamnikom, vsa strma in travnata, z zagruščeno grapo na sredi. Domačini to grapo imenujejo Roža, ker se je grušč okoli grape odložil v obliki šopka rož. Pod njo so baje nekoč kopali zlato, povzročil pa naj bi jo hudič, ki je nekoč skočil iz gore, da se je razparala in je še danes čudno nezaceljena. Nič zlatokopnega, nič satanskega ne boste srečali ob tu in tam strmem vzponu, razen številnih izletnikov, ki ob koncih tedna radi obiskujejo Kamniški vrh, porazgubljeni po njegovih številnih poteh, zlato bo le sonce, ki se prijetno upira v prisoje in satanske le oblike skal ali drevesnih debel, skrotovičenih od plazov. Do vrha ni niti preblizu niti predaleč.
Široko pleče Kamniškega vrha ni zjedeno samo z Rožo, ampak je proti zahodni, krvavški strani zarezano še s kakšno grapo; najznačilnejšo, najplodnejšo grapo je, bi lahko rekli, v milijonletjih zlizal potok Korošak s svojimi pritoki. Kakšna živa skala se mu ni dala (pre)hitro zlizati, zato voda dandanašnji čeznjo pada ali pa skače, zanašajoč se na potrpežljivo modrost narave, da včasih potrebuješ naslednje milijone let dokončati svoje delo, se pravi ukiniti svojo obliko slapu in postati le običajno živahen in prosto se spuščajoč gorski potok.
Pot in Korošak si rada izmenjujeta strani, zato je treba včasih skakati čez vodo, čez zvijugano strugo. Tako deviške vode zlepa ne srečaš, ne tako kmalu in blizu ne občuduješ njeno studen in bistrost, njeno igrivo premetavanje čez kamnite bloke. Ko pridete do strme skalne stene na desni strani Korošaka, vstopite v grapo slapov, slapičev in skočnikov. Kako naprej? Ste dobro obuti? Ste se pripravljeni rahlo vzpenjati ob vodi, po nenadelani stezi, čez grušč in razrito dolomitno pečevje, ste voljni slediti ponekod razpenjenemu potoku? Se oprijemati muževnih steblik in včasih za ravnotežje objeti kakšno drevce? Se prebiti skozi razkosano skalovje? Pobožati mah? Morda vas bo opazovala kakšna ovca, zablodela na strmih poraslih stečinah v grebenu, ki se je obrnil v zemljo in vas potlačil vanjo, da lahko takorekoč z nosom rijete po razdejanju, ki so ga za seboj pustile erozijske sile.
Kmalu ste pred izbiro, po kateri od dveh dolinic boste krenili. Desna je pretežno suha, zato boste izbrali levo; globlja je, iz nje slišati šumljanje. Le še nekaj minut se boste pretikali po njej, ko bo Korošaku in vam zaprla pot amfiteatralna dolomitna stena, poraščena z zaplatami mahu. Po njih se vam bodo pred očmi svetlikali sedeči se prameni najvišjega slapu na Korošaku, 16 metrov visokega Koštarjevega slapu. Sredi dneva pridite, ker vam le takrat sonce zaljša ta čudež, globoko skrit v nedrjih kamniških planin. Sicer sonce osvetljuje le gornji del slapu, tam kjer se je Korošak v obliki črke u zajedel v vrh stene.
Utrujeni? Lahko se vrnete k avtu; videli ste najlepši slap. Radovednost pa vas lahko (za)pelje k naslednjemu slapu, ki pada kmalu za največjim oziroma nad njim. Za hip in od daleč ga lahko vidite tudi malo pod Koštarjevim slapom. Če ste malo plezalca, lahko do njega zlezete po grušču, razvlaženem od vode, ki se solzi iz njega, do skalne pregrade, se prekobalite čeznjo in že ob vodi, ki se vklenjena v skalovje tu in tam sprošča v iskrih skočnikih, pridete do nove postaje lepote, da bi tam občudovali kiparko naravo in njeno dleto potok. Gornji slap je visok okoli 10 metrov. Tudi ta se ustavlja na mahu in vztrajno poskuša razčesati njegovo židko temno grivo.
Druge tri slapove lahko obidete spodaj in nazaj grede k dnu soteske, vendar je pretikanje ob vodi zelo strmo. Vaše motoviljenje ob njej utegne postati nevarno. Studenčki in solzaji, kakor so že lepi in presenetljivi, vam bodo oteževali spust po sipkem razvlaženem bregovju. Bliže ko se Korošak spušča k civilizaciji, k opuščenemu mlinu in samotnim lepim kmetijam na Klemenčevem, globlje iz tesni se sliši šumenje, kakor da se neka skrivnost nikakor noče oteti iz zemlje.