Večer, Okolje in družba - Marjeta Keršič Svetel: Bohinjci so pod vodstvom svojega župana sklenili, da imajo dovolj življenja v narodnem parku.
"Ne bomo več prenašali omejitev, izstopili bomo iz parka!" so sporočili državnemu zboru in odboru za kmetijstvo, gozdarstvo, prehrano in okolje. Odločili so se (plebiscitarno na zborih občanov), da v prihodnje območje Vogla, Bohinjskega jezera in vasi okoli njega ne bodo več del Triglavskega narodnega parka (TNP). Dogajanje ne preseneča nikogar, ki vsaj malo pozna razmere v Julijskih Alpah in dolgoletno obravnavanje našega edinega narodnega parka s strani vseh po vrsti, ki imajo vpliv na razvojne načrte in strategije.
Narodni park zajema domala vse Julijske Alpe. Ima že častitljivo zgodovino, ki pa ni premočrtna, ampak polna nasprotujočih si interesov, predvsem pa mlačnosti odločevalcev in pomanjkanja želje, da bi rekli bobu bob. Pravzaprav so bohinjski lokalni veljaki od vseh deležnikov najbolj premočrtni, odkriti in nedvoumni. Svojega odnosa do varstva narave, kulturne dediščine in načel, ki jih te stroke narekujejo upravljavcu narodnega parka, v zadnjih desetletjih niso skrivali niti spreminjali. Ob vsaki priložnosti povedo, da se jim ideje naravovarstvenikov in "nekih ljubljanskih strokovnjakov" zdijo nazadnjaške, škodljive in nesmiselne. Kakor na primer to, da bi namesto gozdarjenja (kar pomeni nove gozdne ceste) les za obnovo stavb na planinah v osrčju TNP raje vozili tja od drugod s helikopterjem. Ali težnja, da bi bil narodni park območje miru in naravnega zvočnega okolja. "Pomislite, prepovedana sta naš Kravji bal z ozvočenjem in Kresna noč, ker v narodnem parku ne bi smelo biti več petard in ognjemeta!" Grozno. Bohinjski vplivni možje že ves čas govorijo: "Mi smo za park, saj je dobra blagovna znamka. Ampak ne bomo pa dovolili, da nam kdo prepoveduje graditi, kjer hočemo, predelovati stare stanove in hleve v počitniške apartmaje, prirejati množične in hrupne prireditve, kmetovali bomo intenzivno in gozdarili tudi - predvsem pa hočemo s svojo lastnino početi, kar nas je volja!"
V dolgi agoniji sprejemanja zakona, ki naj bi zavaroval TNP, Bohinjcem nikoli nihče ni pojasnil, da pravi narodni park pač ne dopušča vsega naštetega. Pika. Nasprotno. Leta 2010 sprejeti zakon, za katerega so enoglasno glasovali poslanci državnega zbora (razen enega, ki se je v dvomih vzdržal), je bil Bohinjcem zelo všeč, saj je poudarjal razvoj in finančne subvencije, takole mimogrede pa še cel spisek omejitev, ki pa naj bi veljale bolj ali manj pogojno in le v območju nad gozdno mejo. Pa še selitev uprave parka v Bohinj so jim obljubili. Čeprav je bilo seveda vsem jasno, da javnih sredstev za obljubljene subvencije ne bo, da s selitvijo uprave parka ni nihče mislil resno in da je imel glede zakona o TNP zakonodajalec figo v žepu. Če Bohinjci vidijo edino prihodnost razvoja svojega turizma v množičnem obisku, širjenju smučišč, hotelih in hrupnih prireditvah, le sledijo Strategiji razvoja slovenskega turizma. Če imamo narodni park, ki mu tako rečemo, v resnici pa to sploh ni, niso krivi Bohinjci! In če se veliko bolj identificirajo s Kravjim balom kakor s svojo etnološko in zgodovinsko dediščino, tudi niso sami krivi. Še manj so krivi, da ne verjamejo strokovnjakom za razvijanje kakovostnega turizma na zavarovanih območjih, ki jim pripovedujejo, da hrupne prireditve niso privlačne za turiste, ki jih vleče blagovna znamka "narodni park". Saj vidijo, kaj se v Sloveniji dogaja v praksi s polnim blagoslovom najvišjih organov v državi, ki odločajo o naši gospodarski, kulturni, prostorski in še kakšni politiki. Navsezadnje je največje posege v TNP na Pokljuki izvedla kar država sama! Resničen narodni park pomeni omejitve - prednosti prinaša le, če se te dosledno spoštujejo. Bohinjci v teh omejitvah ne vidijo smisla. Torej je edino pravilno, da iz parka izstopijo. Mi vsi pa se bomo morali soočiti z resnico, da kot država nismo sposobni imeti v Julijskih Alpah narodnega parka.
Marjeta Keršič Svetel