Franci Savenc - planinstvo, gorništvo, alpinizem, odprave v tuja gorstva, športno plezanje, turna in alpinistična smuka in - nešteto novic, ki nam prinašajo vonj po redkem zraku. Vse to lahko povežemo s človekom, ki je svoje življenje v veliki meri posvetil informiranju množic, ki jih zanimajo gore.
Že devetnajsto leto upokojeni učitelj strokovnih predmetov na Srednji kemijski šoli v Ljubljani, je glavni urednik in idejni oče spletišča gore-ljudje.net. Le to je v dvanajstem letu svojega delovanja brez dvoma najpomembnejše virtualno mesto pri nas, kjer je mogoče dobiti raznovrstne informacije v zvezi z gorami.
Franci v mladosti ni bil tipičen planinec, je pa hitro zašel med alpiniste v AO Univerza (kasneje Akademski AO). V svet in dogajanje okoli navpičnice je zabredel hitro in dobesedno do vratu. Oba meseca poletnih počitnic je vrsto let preživljal v Tamarju, Vratih in na podobnih lokacijah v naših gorah, kjer je z znanimi alpinisti tiste generacije preplezal mnogo smeri. Bile so tudi »odprave« v tedaj še divje gore Jugoslavije (Trnovački Durmitor), ter občasno tudi v bližnja in daljna gorstva preko meja. To so bile velike dogodivščine, saj so bili že samo dostopi po makadamskih cestah, s tovornjaki, ozkotirnimi železnicami, peš ali na kolesu - za današnji čas neponovljivi. V nepozabnem spominu mu je ostala odprava v Ande (Cordillera Real) iz leta 1964, ko so se vzpeli na kopico še neosvojenih vrhov, časovno pa je zaradi plovbe z ladjo in zapletov z vizumi trajala kar štiri mesece in pol. Izmuznila se mu je odprava v Kavkaz, čemur pa niso botrovale težave z vizami, ampak mu je veto na odhod dala kar bodoča žena (prav tako zaposlena v prosveti), ki poroke in selitve ni hotela prestavljati iz počitnic v šolsko leto. Bil je pameten in prepustil Kavkaz drugim. Je pa kasneje vseeno bil v Sovjetski zvezi in se večkrat srečal z ruskimi alpinisti tudi pri nas, ko je prevzemal njihovo vodenje v okviru meddržavne izmenjave.
Na delovnem mestu v "Studiu B" v Bohinju
Franci je bil v zadnjih desetletjih v žargonu moje generacije sve i svašta, saj je opravljal toliko različnih funkcij (tudi na PZS, kjer je med drugim ustanovil INDOK službo PZS), da bi bil popis le teh podoben klasičnemu zadetku iz googla. Bil je sodelavec številnih "planinskih glasil" po svetu, planinskih vodnikov, knjig, zemljevidov, delal je na področju izobraževanja in imenoslovja, bil celo gospodar (in občasno oskrbnik) Študentovskega planinskega doma v Tamarju.
Dvajset let je skrbel za dobro znane Alpinistične novice v Delu, ki jih je »prisitnaril« s stalnim negodovanjem na pravih mestih, da so alpinisti v primerjavi z ostalimi športniki v medijih preveč zapostavljeni.
Upam, da sem naštel vsaj pomembnejši del njegovega »družbeno koristnega« udejstvovanja, kajti težko je pisati o človeku, ki dela brez besed in z veliko silo, kakor mravlja, ki prenese hlod - med tem, ko čriček na glas poje o tem, kaj bi lahko – če bi se le lotil. In ravno zaradi tega vsi v glavnem poznajo in včasih tudi narobe cenijo le »čričke« …
Spletišče gore-ljudje je nastalo zaradi njegove pravilne vizije, pa tudi pobožne želje, da se je končno pojavil medij, ki bi lahko pogoltnil in za zanamce ohranil njegov bogat arhiv, ki bi ga lahko na oko ocenil na kubične metre. Pravzaprav sta celo dva, saj ga ima pol v rodni Ljubljani, pol pa v Bohinju, kjer ima že več kot trideset let poletno in vikend ekspozituro uredniškega sedeža. Obe lokaciji sta si nekako podobni, saj na obeh dela naenkrat z dvema monitorjema (na prvem sprotne zadeve in na drugem zaostanke), delovni postaji pa sta seveda tudi oddaljeno povezani zaradi dostopa do podatkov in izmenjave med njima.
Franci včasih sicer skromno potarna, da njegovo delo ni lahko. Ima nekaj pomočnikov, a krepko levji delež je njegov, pa da ne omenjam še načrtov za naprej, saj bi za prelitje vsega omenjenega arhiva v podatkovno bazo potreboval najmanj še dodatno četico pridnih pomočnikov. Podatki, ki jih včasih navaja znancem, da ima dela za spletišče tudi »cel šiht« na dan in da na dopustu ni bil že petnajst let, so kajpak popolnima iz trte izviti. Po aktivni pošti sodeč, njegov delovnik traja od jutra do poznih ur, glede dopusta, pa mi je enako številko povedal že pred petimi leti. Kolikšne zasluge ima pri tem žena Jožica, mi verjetno tudi ni potrebno razlagati!
Tole je sicer še vedno precej površen opis našega glavnega urednika, Francija Savenca, a mislim da je vseeno pomemben, saj večina naših nekoliko mlajših bralcev sploh ne ve, kdo se skriva za tem imenom. In ker se sam nikoli ni hotel hvaliti z opravljenim delom, moram za to pač izkoristiti kar njegovo častitljivo obletnico. Pridružite se tem čestitkam še vi, dragi bralci …