Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

»Naša smodnišnica nikdar ne eksplodira«

Kamniški občan, 11.08.04 - France Malešič: Založba Vale Novak je izdala nenavadno iskrivo knjigo Nore Lavrin Slovenija, Poletje 1928, oziroma Ilustrirani dnevnik s poročnega potovanja Janka in Nore Lavrin

»Naša smodnišnica nikdar ne eksplodira«


Tako se 23. avgusta leta 1928 nista dali motiti dve starejši gospe, medtem ko so se vsi drugi Kamničani ob velikem požaru hitro poskrili na varno.

Založba Vale Novak je izdala nenavadno iskrivo knjigo Nore Lavrin Slovenija, Poletje 1928, oziroma Ilustrirani dnevnik s poročnega potovanja Janka in Nore Lavrin. V njem nastopajo nekateri najznamenitejši slovenski kraji in ljudje, glavni od njih pa je vsekakor Kamnik.

Spoznala sta se po naključju, ko je Janko, profesor slavistike na univerzi v Nottinghamu, dajal študentom navodila za skupni izlet v slovenske Alpe. Zagledal je lepo slikarko Noro, skočil za njo in ji povedal, da ne sme oditi iz njegovega življenja. Kaj pa študentje? Dobili so samo še dodatne nasvete in seveda odšli sami. Zaljubljenca sta se kmalu poročila in šla na poročno potovanje v Slovenijo. In tako je sproti nastajal Norin ilustrirani dnevnik – vsakodnevne lavirane risbe s prisrčnimi podpisi, v njih pa najrazličnejše očarljive podrobnosti o zgodah in nezgodah s potovanja.

Najprej je bil Bohinj s kopicami sena, zasanjanim jezerom in razgledom na Triglav, vmes obiski znanih ljudi, nočno veslanje na osvetljenem blejskem jezeru in kopanje (med katerim je izginila lepa pričeska). Potem bobneča bohinjska železnica in vzpon iz doline Vrat na Kredarico. Tamkaj srečanje z enim od značilnih slovenskih planinskih trebušnikov (Nikoli prestar ali predebel za plezanje!). Sledil je vratolomni vzpon na vrh Triglava (Na sandalih nimam derez, Prepovedano jesti sneg, V koči ni potrebno rezervirati, samo prišel si, Fantastično se nama je uspelo skregati, kdo bo nosil vetrovko, Zmagovalka ovenčana). Sledil je kratek obisk Ljubljane (Vsepovsod vrtne restavracije, Izdelovalec konjičkov, ki v riti piskajo, Obisk pri Otonu Župančiču).

In potem glavni del – seveda Kamnik. Nastanila sta se v graščini na Zapricah z lepim dvoriščem in sadnim vrtom (V preprosti sobi je bil pravi užitek živeti). Njun gostitelj je bil »čisto pravi baron« (Rechbach), ki je razigrane otroke med počitnicami učil branja, pisanja, aritmetike in latinščine, sicer pa je najraje opazoval vlake, prihajajoče na Spodnjo postajo. Sledijo številne pisane slike starega mesta. Odhod v Kamniško Bistrico (Nikoli nisem smela nositi nahrbtnika, ker se mi je ulila kri iz nosu – kakšna sreča) in vzpon na Kokrsko sedlo (nad skupnim ležiščem napis Tu so spali tisti, ki niso mogli spati) in še na vrh 8000 čevljev visokega Grintovca. Med obiskom Cerkelj tudi srečanje z mlatiči (Cepci zaigrajo melodijo, če so štirje ali jih je pet). Vmes seveda velika utrujenost in boleče noge (Nisem ravno pepelka) pa posedanje v kamniški Čitalnici (Kava in časopisi za Jana, kava in risanje zame), obisk cerkve treh bratov na Malem gradu, Mekinj, Tunjic in najrazličnejše podrobnosti o ljudeh in pokrajini (Težaško delo, Semanji dan, Obisk pri lončarju, Oglarska kopa, Obiski prijateljev iz Ljubljane). Izlet do posebno lepe cerkve svetega Primoža (Pozvonila za srečo in vsakič poskočila pet čevljev visoko) in Velike planine. Srečanje z dr. Franom Vidicem, ki je bil izgubil sinova (kasneje pa so ga ubili Nemci). Pa spet dolg sprehod do Nove Štifte in pomoč pri napetem reševanju mačke. In še pogled na Kamniško polje in gore z ravnine, cvetje in stara vezenina za spomin, potem pa nadvse zgodnje vstajanje (Zaprla sva vrata gradu Zaprice, odkorakala navzdol, vendar zamudila vlak). Še postanek v Ljubljani in daljši v Parizu.

In tako sta se vrnila domov v vilo pri Nottinghamu, ki jo je bil kupil Janko. V njej je bila kuhinja povsem založena s knjigami in nedostopna. Tedaj je pozvonil zvonček in Nora je izvedela za skrivnost vrzeli v živi meji. Skoznjo jima je soseda lahko še naprej prinašala hrano, njej pa je tako dolga leta ostajalo več časa za slikanje.

Skoraj ni mogoče, da bi se našla takšna knjiga, ki nam vsem obuja čas naših babic in dedkov, posebej Kamničanom pa odkriva tudi nešteto podrobnosti, ki so drugim očem skrite in težje razumljive. In vendar – ne gre le za spomine na nekdanje dni, ampak za eno tistih knjig, ki nam pričara občutek, da smo se tudi sami znašli v romantični zgodbi. Gledamo, beremo in kar vidimo in slišimo, kako sta se vse dopoldne »čudovito pogovarjala«, z izleta pa vrnila v mesečini. In kaj je bilo potem? Čisto pravo nadaljevanje srečnega konca. Oba sta živela še dolgo vrsto let in bila ves čas kar najbolj iskrena kulturna ambasadorja naše domovine.

Takšni knjigi ni ne konca ne kraja. Vzameš jo v roke spet in spet in prav zato je ena tistih, ki jo moraš imeti ves čas čisto blizu. Res si zasluži pozornost vseh, še posebej Kamničanov. K temu bi lahko pomagala tudi predstavitev v sedanjem muzeju na Zapricah – tam, kjer je tudi nastajala.

France Malešič

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti v2

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 46171

Novosti