Obvestila PZS, AKTUALNO : ... ob spoštovanju in medsebojnemu zaupanju! - Podpredsednik: Rudolf E. Skobe
Ker smo letos praznovali že 115 let planinstva na slovenskem ter ob tem še kopico drugih prav tako pomembnih dogodkov, povezanih z našo nadvse bogato zgodovino in tradicijo ter dejanji nekaterih velikih osebnosti planinstva, na kar smo lahko še kako ponosni, bi bila seveda ob tem povsem logična tudi naša notranja trdnost in enotnost ter razumevanje vsega planinskega.
Pa je res tako? Različni dogodki v zgodovini nam razkrijejo, da tudi v planinski organizaciji trdnost in enotnost nista nekaj samoumevnega in vnaprej zagotovljenega, ampak sta to prvini, ki jih moramo vedno znova negovati, iskati nove motive, vsebine in metode, dograjevati medsebojne odnose, iskati skupne poti v naši različnosti, razumeti in spoštovati drug drugega, predvsem pa spoštovani dogovorjeno pa naj gre za posameznike, članice naše organizacije ali funkcionarje krovne organizacije in njenih organov. Razumeti moramo tudi medgeneracijska razhajanja pa na nek način tudi v planinstvu kar pogost pojav, ko iz gorečega in navdušenega planinca, v različnih obdobjih in oblikah bolj ali manj odgovornega delovanja v društvu, njegovih organih ali organih zveze, kar naenkrat postanemo zamerljivi, neracionalno kritični ali pa celo nasprotniki tega, kar nam je nekoč pomenilo veliko zadovoljstvo, način življenja in razdajanje v našem prostovoljnem delovanju.
Kako se to lahko zgodi? Seveda ni nobenih težav v teh odnosih, če smo kot zveza, društvo ali posamezniki uspešni, če imamo dovolj mladih, ki bodo nekoč prevzeli delo za nami in povlekli voz razvoja, napredka in novega, če so uspešni in varno izvajajo svoje dejavnosti naši športni plezalci, alpinisti, vodniki, mentorji, inštruktorji, markacisti, varuhi gorske narave, turni smučarji in kolesarji, če smo naše programe uspeli ovrednotiti tako, da smo zanje pridobili potrebna sredstva in jih tudi koristno in pregledno porabili, če uspešno medsebojno sodelujemo, kljub zelo razvejanim dejavnostim, če pravočasno razmišljamo tudi o tem, da nismo nezamenljivi in ne nazadnje tudi, če se poslušamo med seboj in v teh kompliciranih časih, tudi nujno kdaj kaj preberemo o organizaciji, v katero smo se vključili. Zunanji dejavniki nas vse pogosteje silijo v to, da si vse zapišemo in zapisano tudi sporočimo tistim, ki so morda na kaj pomembnega že pozabili.
Ker čas neizmerno hiti in planinstvo ni naša edina skrb v življenju, je morda prav v tem zadnjem iskati razloge, da vsi vedno ne poznamo dovolj dobro vse dokumente, sprejete v daljni ali bližnji preteklosti, ki urejajo temelje, notranjo strukturo naše organizacije, notranje odnose, avtonomnost posameznih dejavnosti in pristojnosti legitimno izvoljenih organov ali pa si za to nismo vzeli dovolj časa pa morda kaj storimo tudi kaj planinstvu nenaklonjenega, nehote ali nezavedno, ne zavedajoč se morebitnih posledic. Samo tako lahko razumem zadnje dogodke, dobronamerne komentarje in prav tako tiste drugačne, različna opozorila, mnenja, različna pisma nasprotovanja in podpore, nepooblaščena razpošiljanja gradiv in osebnih pisem po svetovnem spletu in elektronski pošti in še vse ostalo, ki jih je povzročilo povsem korektno in jasno usmerjeno opozorilo vodstva PZS, ki je hotelo znotraj organizacije opozoriti nosilce pomembnih funkcij v organih PZS na to, da odločitve in sklepi najvišjega organi krovne organizacije niso samo za okras, ampak so tudi za to, da zavezujoče odločitve in usmeritve za naše delo in ravnanja spravijo v življenje ali jih pri »življenju« ohranjajo.
Ugotovitveni sklep predsedstva UO PZS, ki ni bil namenjen nobeni od članic PZS in še manj drugim zunanjim organizacijam, institucijam, nevladnim organizacijam ali posameznikom, ampak zgolj naslovljenim, to pa smo tisti, ki smo dolžni spoštovati sprejete sklepe, tudi sklepe sprejete na sejah Skupščine PZS, je žal iz zgoraj navedenih razlogov, morda tudi ob pomoči nas samih, povzročil nepotrebno in nerazumno burno reakcijo, ki sicer ne ogroža v uvodu omenjene trdnosti in enotnosti, gotovo pa tak odziv prav v ničemer ne koristi negovanju našega ugleda, tradiciji in še boljši prihodnosti.
Zelo zanimivo je namreč, da ni nihče nasprotoval, pomembni odločitvi naše planinske organizacije, koncem preteklega stoletja in ne v letu 2007, ko smo povsem zavestno in po široki javni razpravi utrdili že davno sprejeto idejo »ohranimo slovensko lice slovenskim goram« in planinstvo, torej ne karkoli, ob spremembah Statuta PZS, vik in krik pa smo zagnali, ko smo želeli samo opozoriti na to, da se v naši vsakodnevni praksi, hote ali nehote, namerno ali nenamerno, zaradi nepoznavanja, kar sem že omenil, pa žal morda kdaj kdo tudi, iz meni neznanih razlogov, namerno sproženega spodbujanja, z različnimi ravnanji, od teh »svetih ciljev« oddaljujemo in smo pripravljeni iz različnih interesov zapraviti in razgraditi ter pred slovensko javnostjo negativno razgaliti vse tisto kar nas krasi, zaradi česar nas spoštujejo in cenijo.
Ali je res tako narobe, da kar tako kličemo in spodbujamo k odstopom, če se želi zagotoviti in pričakuje, da bomo tudi mlajše generacije učili o planinstvu, predvsem pa naše strokovne kadre in vsem kar nam to planinstvo prinaša in ne kako drugače opisana vsebina sorodne dejavnosti, da bomo težko pridobljena sredstva namenjali le različnim programom in vsebinam, ki to planinstvo krepijo, bogatijo, spodbujajo in zagotavljajo, da bodo o njem govorili tudi naši zanamci, da ne bomo zapravljali energijo vseh tistih, ki so še pripravljeni prevzemati odgovornosti in ne denarja za vsebine in komunikacijo znotraj krovne organizacije, ki to planinstvo negirajo, ne spoštujejo, se ga sramujejo ali celo zaničujejo. Nikogar nismo imeli namena diskvalificirati ali cenzurirati, učiti slovenskega jezika in še manj prizadeti. Gre le za dejstva in nič več. Da gre pri tem povsem jasnem ukrepu lahko ob »ugodni klimi« tudi za velik nesporazum, so že sprejeli in razumeli v najvišji izobraževalni in znanstveni instituciji na področju športa v državi, kjer si še naprej želijo strokovnega in vsebinsko še obširnejšega sodelovanja s Planinsko zvezo Slovenije, ob medsebojnem spoštovanju avtonomnosti delovanja, zato pričakujemo, da bomo ukrepe za ohranitev planinstva razumeli tudi mi sami, spoštovani planinci, ki znotraj organov PZS skrbimo, da bi tudi drugi spoštovali odločitve tistih, ki so nas demokratično izvolili ali imenovali in nam naložili, da njihove odločitve spoštujemo.
Morda je vse skupaj malo zakomplicirano, vendar hkrati povsem jasno in nedvoumno in vsi vemo za kaj gre. Napisal sem to, ker zaupam v vas spoštovani planinci in našo planinsko pripadnost ter trdnost, le poslušati se moramo in razumeti. Ko bom začutil, da takega zaupanja sam nimam tudi med vami, bom ostal samo še planinec; za vedno.
Podpredsednik PZS:
Rudolf E. Skobe