Nedelo, Nedeljsko branje - Nina Kokelj: Ovčjereja na Soriški planini

Morda zaradi spomina na otroštvo – na našem ranču na Sv. Andreju nad Škofjo Loko smo s sestro in bratom živeli tudi kot pastirčki – sem prejšnji teden sprejela prijazno povabilo na piknik in druženje Društva rejcev drobnice v Škofji Loki. Zraven vzela še fotografa Mavrica: »Aha, med ovčjerejce gremo ... Super! ... Si brala črtico Iva Andrića z naslovom Aska?«

Povabila še Saško. Ki z nasmehom spremlja mojo ljubezen do becik, zgodbe, kako sem pri osmih letih na krušni peči prebrala cel priročnik o ovčjereji, kako se je Čona, markantni mrkač, uzrl v šipi, prislonjeni na mamino gredo, vzel zalet in ogledalo (seveda) razbil in kako je naša deklica Tiva svojo črno ovčko poimenovala – Marjetica.

In smo tako prejšnjo soboto šli na Soriško planino: Železniki (dostop je mogoč tudi s Petrovega Brda in iz Bohinjske Bistrice), ovinkasta pot, svež zrak, veliko zelene barve, parkirišče, Litostrojska koča. Na 1307 metrih nadmorske višine, domača hrana, bivak, depandansa, zabave in pogostitve, otroško igrišče. Pred kočo pa – medved. Iz lesa.

»Pred kakimi šestimi leti so ga pripeljali. Neki gospod iz Loškega Potoka ga je napravil. Zdaj je razpoznavni znak ... Je res, da se medved včasih pojavi tukaj pri nas. Vsaj enkrat na leto po Soriški hodi. Lovci pravijo tako,« se nasmehne Marjan Krajnik, vodja koče.

To soboto ima veliko dela – peče se jagenjček, zbirajo se ovčjerejci. Nekaj članov društva prihaja tudi z Gorenjskega, od Tržiča do Bohinja, prišli so gostje iz Primorske.

Društvo rejcev drobnice Škofja Loka združuje rejce ovc in koz iz Škofje Loke, Žirov, Gorenje vasi, Poljan in Železnikov. Iz pokrajine pod Blegošem in Ratitovcem. Od leta 2002 deluje, z letom 2004 je postalo aktivni član Zveze društev rejcev drobnice. Število članov narašča, zdaj jih je 123. Vse več je dejavnosti: strokovna predavanja, ekskurzije, praktične delavnice. Narašča elan – na stojnicah društva je vedno živahno, na kuharskih delavnicah diši po okusnih jedeh iz mesa drobnice, na družabnih prireditvah so na voljo degustacije pečenega mesa jagnjet, člani si med seboj seveda pomagajo tudi s strokovnim znanjem. Izobražujejo se, komunicirajo. In se družijo. Pri vodenju društva sodeluje Kmetijsko-gozdarski zavod Kranj, »... s strokovnimi nasveti in tajnico društva, ki je naša svetovalka«.

Svoje trope pošiljajo na planinsko pašo s pastirjem na Soriško planino. Tam visoko, na 1601 metru nadmorske višine, pod Lajnarjem, so leta 2004 obnovili zapuščen objekt, staro vojašnico še iz časov 1. svetovne vojne. Zdaj jo uporabljajo kot stajo za živali in rezidenco pastirja. Tja se podamo.

Do vrha hriba z žičnico, potem peš. Porezen. Blegoš. Črna prst, Baška grapa, Podbrdo, Ratitovec, Selška dolina. Ob lepem vremenu se vidi cela veriga; od Karavank do Julijskih Alp, nam slikovit razgled pojasnjuje Janez Kisovec, predsednik društva. In potem se nam v samotnem miru odpre pogled na nekdanjo italijansko kasarno, na kapelico v skalah. Na trop ovc. Na pastirski stan; vojaško zelena pelerina, pograd, krmila v papirnatih vrečah.

»To pa moraš imeti, da malo crkljaš žival.«

Na steni na risalni list z barvico narisana Marija z Jezuščkom. Volnene odeje. Škatlica lekadola. Budilka. Drva. Plinske jeklenke. In – 156 ovc.

»Glejte, ta jagenjček ima pa poškodovano nogo.«

»Saj se bo pocajtal. Bo, bo ...« je optimističen Janko Kejžar. Pastir. »Od šestih do desetih se pasejo na Možici, moje bekice. Popoldne na Slatniku. Jih takoj navadim, v prvih štirinajstih dneh paše. Zvečer jih zaprem. Same pridejo. Jaz še malo okoli pogledam. Zaradi tamalih. Včeraj je jarček do polnoči ostal v grmu. Sem šel ponj, z ovčico, wje vekala,« mi razlaga, ko si ogledujem nekdanjo vojašnico. »Tule so imeli konje, Italijani, so še vedno napajalniki. Poglejte, tamle je bil pa mitraljez. Rade so tu. Vse sem počistil. Poglejte, tule imam pa rdeči križ ...«

»Zdravila?«

»Tako, da. Pa sprej proti okužbam. Glejte, novo ogledalo imam, ta teden sem ga prinesel od doma. Tule kuham, na šporget, večkrat grem tudi v Sorico na kosilo. Ponoči sem pa vedno tukaj.«

Tudi bere. Mesečnik za kmetsko prosveto iz leta 1927. Revijo Gruda. Novice v slikah – Priloga domoljuba in slovenskega gospodarja: »Zanima me tako branje. Kako so se kmetje borili za svoj obstoj.« Sam ima le tri ovčke. »Za veselje. Le hektar zemlje imam.« Do upokojitve je delal v Domelu v Železnikih, 40 let. Zdaj jih ima 67. Kot pastir prejema 700 evrov mesečne plače. »Na pogodbo. Počistim kasarno, ovčkam poščipam parkeljčke, odstranim tujke. Veliko žice je tukaj. Pa pašnik malo čistim. Drva pripravljam, boste videli. Grme sekam malo okoli. Rad imam ovčke in naravo. Nožič imam vedno pri sebi. Pa mobitel; če ga nimaš, si kar malo prazen. Zvečer oblečem tole pelerino, v JLA sem jo dobil, v Črni gori sem služil. Vzamem rešpetin. Pa grem. Gledam, ali je kje kaka ostala.«

»Pa vas ni strah?«

»Ne, nobenega strahu nimam. Lovec sem tudi. Imam puško. Najslabše je, kadar je megla. Vidiš le par metrov pred seboj. Ovčke pridejo notri kar same; lani sem jih pasel do 8. septembra. Potem se začne megla. Zaradi jage še pridem. Boste štamprle žganja?«

Na mizi zvezek, v njem skrbno popisana novorojena jagnjeta. In ena poginula ovca. »Pokopal sem jo. Pa je prišel medved. Izkopal. Jo odnesel. Vse je šlo. Kamne je odmaknil. Pravijo, da je močan, 250 kilogramov vsaj. Več jih je, medvedov. Za dva vem. Govori pa se, da so trije.« Pastir ima – načrte za prihodnost: »Vrt bom naredil. Vse rastline, ki so tu, bom posadil. Rododendrum, avrikelj ... Drugo leto bom pa kapelico uredil.«

Ko se spuščava proti koči – v gojzarjih in z dvema palicama teče navzdol po ozki stezi kakor mladenič –, se sredi poti ustavi: »To je še vse njihovo. Od ovčk. Do tu. Pravilo je, da se morajo pasti tako visoko, da se jih od doli, s Soriške, ne da videti. Ko pa grejo gor čez Slatnik, jih je res lepo videti, kot četica gredo, ena za drugo.« Mudi se mu. »V Dajne grem kropit. Čez urico bom nazaj.«

In ko je nazaj, pri koči, sede med ovčjerejce. Ki strastno debatirajo. Tudi o ekološkem vidiku ovčjereje; na površinah, kjer postaja druga kmetijska dejavnost gospodarsko nezanimiva, je ekstenzivna paša drobnice tako rekoč zadnja alternativa zaraščanju oziroma širjenju gozdnega roba.

Ovce se pasejo pretežno na slabših, strmih, za strojno obdelavo neprimernih površinah. Pogosto delno zaraščenih, neprimernih za pašo goveda. Z njih se umika človek, s pomanjkanjem delovne sile v kmetijstvu bi te površine brez drobnice ostale prazne, za vedno izgubljene. S pašo ovac in koz pa se ta prostor ohranja, prispeva tudi k videzu kulturne krajine. Reja drobnice je zelo ustrezna za kmetije, ki se ukvarjajo z ekološkim načinom kmetovanja, ter manjše kmetije.

Tone Gartner, predsednik pašne skupnosti Soriška planina, v kratkem klepetu ob kosu slastne jagnječje pečenke poudari, kako odlična je paša na Soriški planini: »Nič ni gnojeno. Povsem naravno. Ekološko, tako rekoč. Dobro. Medvedu navkljub (nasmeh); pašo urejamo v želji, da bi obstala, se nadaljevala in izboljševala iz leta v leto.« Sam ima enajst ovc. »Za meso. Nekaj krme je doma. Meso sam predelujem. Ga tudi sušim. Dobro je, to meso. Vsaj enkrat na teden ga imamo na jedilniku. Je del naše kuhinje.«

Da, prehranski strokovnjaki vedno bolj poudarjajo vrednost mesa drobnice. Jagnjetina je meso mladih živali, starih do enega leta. Najbolj okusno je pri starosti tri do štiri mesece. Je pusto, maščobo ima le ob robu. Med vsemi vrstami vsebuje največ konjugirane linolne kisline, ki po najnovejših ugotovitvah varuje človeški organizem pred rakavimi obolenji. Je tudi odličen vir beljakovin, saj v pravem razmerju vsebuje vse za človeka potrebne esencialne aminokisline. V jagnetini je tudi veliko karnitina, ki pospešuje presnovo maščobnih kislin in sodeluje pri odstranjevanju maščobnih blazinic. Je pomemben vir cinka, ki ugodno deluje na imunski sistem.

Medtem ko Jure Ozebek z Rovta nad Lenartom, ta dan naš pek – vodja kuhinje, na krožnike zlaga okusne kose sobotnega jagenčka, listam po slikoviti brošuri z naslovom Jedi iz mesa in mleka drobnice: belokranjska bravina s sladkim zeljem, jagnječji hrbet v omaki iz rdečega vina, jagnječje zarebrnice s hruškovo omako, jagnječje zarebrnice z ovčjim sirom, jagnječja krača z ohrovtom, mesna štruca iz jagnjetine po istrsko, ovčetina po štajersko, soška postrv z ovčjim sirom, frika, polenta z ovčjim sirom in skuto, čompe z ovčjo skuto, praženi jurčki na kruhovi rezini z ovčjo skuto.

»Jaz imam le 32 ovc, bolj ali manj za zraven, glejte, tam čez, Škundrov Janez, njega malo povprašajte, on je čisto pravi ovčjerejec.«

In res je tako.

Na sebi ima platnen predpasnik z zeleno deteljico, znakom Društva rejcev drobnice Škofja Loka, na glavi zanimiv klobuk – siva klobučevina, obraz tirolske gorske ovce, avtohtone pasme Alp. In vrvica iz ovčje volne. Sejmi ... tudi po tujini. Krog prijateljev, izmenjava izkušenj, nova znanja. Innsbruck. Bolzano. Logarska dolina. Škundrov Janez – Janez Bogataj s Podblegoša ima 130 ovac. Na Soriško planino je letos pripeljal 15 mladic. Za njim je 15 let izkušenj ovčjerejca.

»Štirinajst let sem se odločal. Stric mi je mlademu zapustil kmetijo. Hodil sem po terenu, delal, gledal. In se odločil. Za naše terene druga žival ne pride v poštev. Strmine. In jasno – ekonomija. Čeprav je zdajle slabše ... Zaradi slabšega standarda. LTH denimo; 30 jagenjčkov na leto sem prodal delavcem ... tovarne se zapirajo ...«

»Vaš glavni odjemalec?«

»Posamezniki. Pa gostilne. Štiri janj​čke na leto pa z dekletom pojeva; ona kuha, po receptih iz knjig. Najpogostejša je kar pečenka.«

Pa načrti? »Veliki. Trženje mleka. Pritisk nakupovalcev, nagovarjajo me – odloči se, začni z mlečnimi ovcami ... Ovčje mleko se proda. Kar poglejte si Soško dolino, same mlečne ovce imajo, bovške pasme. In gre.«

Tudi ekipa kmetije Pustotnik v Gorenji vasi (med drugim) stavi na ekologijo, visok kakovostni razred in v tem kontekstu tudi na ovčje mleko. Svoje izdelke prodajajo na ljubljanski tržnici; tudi ovčji jogurt, ovčji jogurt z žiti, mladi ovčji sir, sir v slanici, dimljen poltrdi ovčji sir. Pobudo so dale stranke, povpraševale so po izdelkih iz ovčjega mleka. Povpraševanje raste. V tem duhu razmišlja tudi moj sogovornik, mladi kmet Škundrov Janez: »Tudi v selekcijo bom šel, v čisto raso, kontrolo nad rojstvi.«

»Ampak ujela sem željo, da bi bilo nekatere stvari na področju ovčjereje nujno sistemsko urediti, izboljšati?«

»Da. Tako je. Organizirati odkup, birokratske zadeve omejiti na minimum, pa klavniške zadeve ... lastne klavnice – trenutno lahko kolješ le za lastno uporabo.«

»Volna?«

»Pozabite. Mizerna cena. Ne povrne niti prevoza.«

Vizija pa ostaja. In druženje je prijetno, spoznavanje planine poživljajoče. Stereotip, da je ovca žival reveža, bajtarja, izginja. Popušča tudi oklevajoč odnos do jagnjetine kot povsem običajnega obroka.

Družba se pozno popoldne počasi razhaja. »Se vidimo na košnji, če ne prej!« zakliče kolegu Janez Kisovec.

Meni pa brat Rok že naslednji dan pove, da bo v hlevu naše kmetije stesal nove jasli. Za becike.

Nina Kokelj, besedilo Mavric Pivk, fotografije