Nedeljski dnevnik -  Katja Petrovec: Pomembno je, kako preživimo svoj čas tu 

Najprej ritmična gimnastika, umetnostno plavanje in balet, nato atletika - Če se kdo ponudi, da ji nese vrv, se prav nič ne brani

Nastjo Davidovo ujamemo v enem izmed dveh dni, kijih, sicer v pripravah na svojo naslednjo alpinistično odpravo, preživi doma, v Ljubljani. Ravno se je vrnila iz Švice, kjer je tekmovala v svetovnem pokalu lednega plezanja, sedaj je že v Patagoniji, kjer bo ostala do sredine marca. Triintridesetletna alpinistka se je v zadnjih letih dokončno zapisala temu športu, kar ji navsezadnje prizna tudi slovenska javnost. Že tretje leto je postala najboljša alpinistka Mestne občine Ljubljana, lani najboljša alpinistka Slovenije, letos pa je v izboru najuspešnejših alpinistov PZS prejela nagrado za posebne dosežke.

Visoke kopne stene so njena strast. Naslednjo sezono bo podredila lednemu plezanju, še vedno se vidi v ženskih odpravah, dolgoročno pa ... »Tudi dolgoročne poglede imam. To je prenesti svojo izkušnjo in znanje v fizioterapijo. A za zdaj naj ostane, kot je, miselno sem le pri alpinizmu. Ko se bom odločila, pa bom več časa posvetila tudi temu izobraževanju in delu,« pove Nastja, po izobrazbi sicer fizioterapevtka in prepričana, da bo v fizioterapiji tudi ostala.

Kaj vas je potegnilo v plezanje?
»Slovenski hribi, pokrajina. Po končani športni karieri v atletiki sem morala najti neki drug šport in plezanje mi je bilo najbližje, saj sva s sestro vso osnovno šolo in tudi v srednji šoli obiskovali planinski krožek.«

Rada bi drsala, toda ...
Atletika?
»Da. Kot mala sem najprej trenirala ritmiko in balet, čeprav nisem bila nikoli v selekciji. Tudi mama ni hotela, da bi šla v profesionalno gimnastiko. Konec osnovne šole pa sem začela trenirati atletiko, 400 metrov, 400 metrov z ovirami in štafeto. Trenirala sem do četrtega letnika, potem pa me je malce,odneslo'. Puberteta, poškodbe, nisem naredila norme za svetovno mladinsko prvenstvo v disciplini 400 metrov z ovirami in potem je malce padla motivacija. Ker sem manjše postave in bolj vzdržljiva, bi morala začeti trenirati tek na 800 metrov, a se mi ni dalo.«

Vam je kaj žal, da niste nadaljevali?
»Včasih sem razmišljala, da bi morala stisniti in nadaljevati kariero. A ko zdaj gledam, mi je tako dobro, da ne bi ničesar spremenila za nazaj. Edino, kar pogrešam v tem obdobju, je redni trening, saj sem bila ves čas navajena vodenja, nekega ritma, režima. To najbolj pogrešam v alpinizmu, ki je zelo individualen. Vsaj za športno plezanje in tudi za ledno tekmovalno plezanje bi bilo dobro, da bi te kdo vodil.«

Rojeni ste bili v Kijevu, kjer je bilo najbrž kar samoumevno, da ste otroci trenirali gimnastiko, balet. »Ritmika, drsanje, umetnostno plavanje ... Tudi umetnostno plavanje sem nekaj časa trenirala, a sem morala odnehati zaradi vnetja ušes. V te športe so nas starši dajali, ker so bili popularni. Jaz sem si želela drsati, ker je oče igral hokej, ampak mi starša nista pustila, sta naju pa obe s sestro preusmerila v ples, balet. V Sovjetski zvezi je bilo tako, da so trenerji pogledali konstitucijo mame in očeta ter nato predlagali, kaj bi bilo najbolje, da bi otrok treniral. S tem imajo pač veliko izkušenj. Tako sem pristala v športni gimnastiki in ritmiki.«

Koliko vam je ta motorika iz gimnastike pomagala pri plezanju?
»Težko ocenim. Za vsakega, ki začne plezati, je zelo dobro, da prej vsaj poskusi veliko športov, da se mu v otroštvu razvije čim večja motorična sposobnost, gibljivost. To osvojiš
nekje do dvanajstega leta, potem pa jo moraš nadgrajevati. Za plezanje recimo zelo pomagajo gimnastika, borilne veščine.«

Prisluhni notranjemu glasu
Kako bi opisali svojo dosedanjo alpinistično pot?
»Najprej je bilo veliko sreče in manj pameti. Veliko sem se učila od meni enakovrednih soplezalcev. To je velika šola, ki jo mora najbrž dati vsak skozi in upati na najmanjše posledice. Prvih pet let sem se zelo iskala in mi je bilo bolj pomembno, da sem preživela svoj prosti čas, povezan s plezanjem, v naravi. V zadnjih letih pa sem želela poskusiti kaj več, potegnila me je ta športna plat. Zelo veliko mi dajo tudi potovanja, v obdobju desetih let sem bila šestkrat ali sedemkrat na odpravah, in to me zelo napolni. Sama pot in spoznavanje okolja mi dasta širok pogled, tam ne gre le za plezanje. V vsem tem pa uživam.«

V zadnjih letih ste naredili preskok s te rekreativne ravni. Kaj se zgodi v človeku, da se odloči vreči v profesionalni šport?
»Eno je notranji glas, to, kar čutiš v sebi. Če je tako močan, če mu prisluhneš in nato slediš, potem se da s trudom veliko doseči. Tudi jaz nisem ne vem kakšen talent, verjetno sem bolj pridna in se držim nekega načrta, če si ga zastavim. Druga stvar pa je vpliv družbe, v kateri se gibljemo. V zadnjih letih so imeli moji soplezalci velik vpliv na to, v kar sem se razvila. Od njih sem se veliko učila in dosti mojih soplezalcev je bilo boljših od mene.«

Kakšni so vaši treningi? Kako se sploh motivirate, glede na to, da nimate trenerja?
»Najteže je najti pravo mero. Da še vedno dovolj zaslužiš, da nisi preveč utrujen za trening in da dovolj počivaš. Tega se naučiš z leti. Zelo me motivira, če je na treningu dobro razpoložena družba. Četudi sem utrujena, grem na umetno steno in potem me družba spodbudi. Če sem res preutrujena, potem trening izpustim, saj moraš prisluhniti sebi, sicer lahko pride do poškodb. Od različnih plezalcev sem pobrala kaj, kar sem lahko vključila v svoj trening, kaj sem se naučila na trenerskem seminarju, kaj pa prebrala. Vidim, da to ni atletika, stara disciplina, kjer so smernice že postavljene. Mislim pa, da mi je kar dobro uspelo, čeprav bi najbrž lahko bilo še bolje. Plezanje je še vedno v takem razvoju, da je veliko rezerv. V alpinizem se da nekaj prenesti tudi iz športnega plezanja. Za ledni pokal pa bi bilo smiselno kaj o pripravah izvedeti od Rusov, ki so v tem zelo močni.«

Letos ste postali tudi članica reprezentance v lednem plezanju. Kakšen je bil ta preskok, glede na to, da ste bolj skalna plezalka?
»Skala mi je toplejša. To je bil zelo hiter preblisk v moji glavi. V zadnjih treh letih sem le nekajkrat prijela za cepine, konec novembra, ko je bilo slabo vreme, pa sem šla ponovno plezat s cepini. Šlo mi je kar dobro in zagrabilo me je. Takoj sem šla na tekmo v Brno na Češko in videla, da lahko v redu odplezam, da mi glava sodeluje brez treme in pričakovanj. Potem smo šli še v Kandersteg v Švico na prvo tekmo svetovnega pokala. Šla sem brez pričakovanj, po izkušnjo, čeprav sem mogoče pričakovala več, kakršen je bil izkupiček. A realno, treba je vložiti malce več specifičnega treninga, če se želiš bolje uvrščati.«

Boste v letošnji sezoni nadaljevali tekme v lednem plezanju?
»To tekmo sem končala letošnjo sezono. Po svoje mi je kar žal, ko vidim, da lahko iz tekme v tekmo kar hitro napreduješ. A tako sem se odločila. Sedaj se namreč odpravljam v Patagonijo, od koder se vračam marca, ko bo že konec tekem. Me je pa ledno plezanje tako potegnilo, da sem se že sedaj odločila, da bom naslednje leto tekmovala v svetovnem pokalu.«

Vas je kdaj strah v gorah, še posebno pred objektivnimi nevarnostmi?
»Tega se zavedam, zato nevarnosti ne odmislim, ampak jih poskušam z izkušnjami predvidevati in se jim manj izpostavljati. Ne gre za to, da jim ne bi bil izpostavljen, a lahko jih znižaš, če upoštevaš nekatere stvari, kot je recimo vreme. Tudi intuicijo upoštevam. Včasih čutim, da nekam ne bi šla plezat, in potem ne grem. Ne vem zakaj, a tako je. Prisluhnem si, ker imam takšne izkušnje, da ko si nisem, sem pomrznila, tudi plaz me je zasul.«

Moškim se ne pusti
Kaj najdete v alpinizmu?
»Alpinizem mi da tako veliko... Najbolj srečen človek sem, ko gledam stvari za nazaj, kakšno fotografijo in na njej vse tiste nasmejane obraze, nepozabne trenutke, zgodbe. Rečem si, če me jutri ne bo več, sem preživela najboljši čas tu na zemlji. Sledim, čutim in sedaj sem se začutila, da grem tekmovat, in to je to.«

So se kdaj v hribih, glede na to, da ste bolj majhni in drobni, že pošalili z vami, češ, ti nesem nahrbtnik in podobno?
»Haha, seveda. Če je preveč moških hkrati na kupu, moraš biti res močna osebnost, da se ne pustiš. Na ženski odpravi je energija povsem drugačna, kot če si edina punca na odpravi, kar sem bila v Kirgiziji. Včasih je težko in takrat se moraš znati umakniti, se ne pustiti, da te iztiri. Če pa se kdo ponudi, da mi nese vrv, se prav nič ne branim. Pa grem potem kakšen raztežaj jaz naprej.«

So v plezanju še vedno prisotne scene, češ, saj te je moški potegnil čez?
»Da, kdaj še slišiš kaj podobnega. Sfingo si splezala, ah, pa saj ni tako težko. Potem odvrnem: Pojdi in poskusi.«

Zakaj ravno Obraz Sfinge?
»Po navadi si cilje naredim v začetku leta, napišem seznam smeri, ki jih želim plezati. Prva ideja se je porodila takrat, ko sem se povezala z Lukom Krajncem in mi je o Obrazu Sfinge povedal, da je dobra smer. Potem pa je ideja kakšno leto mirovala, nisem bila zrela zanjo. Lani pa sem vedela, da bom šla tja plezat. Nato je prišel še film, ki si ga na začetku nisem hotela ogledati, ker sem želela smer splezati na pogled. Plezala sem z Mihom Praprotnikom in žreb je določil, da bo šel Miha naprej najtežji raztežaj. Kot drugi mi je malo manjkalo za uspešen poskus, ki pa sem ga nato v drugem poskusu splezala. Tako da še vedno ostaja možnost za žensko ponovitev na pogled. Naj le še rečem, da film Sfinga ne pove nič o tem, kje je kakšen oprimek v smeri. Grega Kresal mi je tudi povedal, da je bilo veliko kadrov snemanih drugje. Zato sem si ga potem ogledala v Celju in bil mi je zelo všeč.«

Ste se kdaj vprašali, kaj vam je dal alpinizem, v kakšno osebnost ste se razvili?
»Alpinizem me je naučil potrpežljivosti, vztrajnosti, mogoče drugačnega pogleda na svet. Da niso vse le delo, spanje, prehranjevanje in materialne dobrine, ampak je pomembno, kako preživimo ta svoj čas tu. Da ga znamo deliti s prijatelji, smo z njimi odkriti, iskreni. Na kakšni taki odpravi, na bivakih, si poveš vse. To deljenje izkušenj te napolni.«

Katja Petrovec