NeDelo - Darja Ladavac: ... stena jo je naučila, kako živeti
Slovenske novice: Natalija odplezala
Ko ji je pošla motivacija in je ugasnil žar, ki jo je vselej gnal proti vrhu, je plezalka Natalija Gros potegnila črto in se odločila za konec tekmovalne kariere. Pri 27 letih bi še lahko krojila svetovno dogajanje, a kot značaj, ki teži k popolnosti in poštenosti, je postavila piko. Poslej se bo v steno odpravila zgolj za užitek in dušo. Ko ji je pošla motivacija in je ugasnil žar, ki jo je vselej gnal proti vrhu, je plezalka Natalija Gros potegnila črto in se odločila za konec tekmovalne kariere. Pri 27 letih bi še lahko krojila svetovno dogajanje, a kot značaj, ki teži k popolnosti in poštenosti, je postavila piko. Poslej se bo v steno odpravila zgolj za užitek in dušo.
Še preden se je Ločanka izluščila iz anonimnosti, se je že veliko govorilo o njej. »Povedali so mi, da se je pojavila mlada plezalka, ki bi me lahko premagala. In na najini prvi skupni tekmi me je res,« je Grosovi priznala posebnost v tistem času ena najboljših plezalk na svetu Martina Čufar. Tekmice je bila vesela, saj so državna prvenstva postala bolj zanimiva. A čeprav je plakat z Martinino podobo visel na steni Natalijine sobe in ga je pred spanjem občudovala ter sanjala, da bo nekega dne enako dobra plezalka, sta bili iz povsem različnega testa: »Martina je bila rojena za plezanje in brez njega ne more živeti. Jaz ne, vedno sem vedela, da bom počela še kaj in da se ne bom počutila kot na smrtni postelji, če bom plezanje opustila.« A ko je Natalija ubirala učne korake, je od Martine zajemala znanje z veliko žlico in med njima se je spletla tesna prijateljska vez.
Povezani na prvi pogled
Natalija Gros je plezalno steno prvič videla na kranjskem sejmišču, ko ji je bilo pet let. »Ne spomnim se, zgodbo poznam samo po pripovedovanju. Menda nisem mogla odlepiti oči od stene in sem se je tudi lotila. Navdušila me je,« je Natalija priznala, da se ji je ta spomin izgubil, dobro pa si je zapomnila prvi tečaj v Škofji Loki: »Bilo je leto pozneje. Doma so si želeli, da se z nečim zaposlim. Starša sta mi ponudila plezanje in z veseljem sem pritrdila. Prej sem začela hoditi h gimnastiki, ko sem se vpisala še v plezalni krožek, sem telovadbo, ki mi je bila sicer dobra osnova, opustila.« Plezanje jo je čudežno pritegnilo. »Moje telo, moje roke so bile orodje, s katerim sem se vzpenjala višje in višje. Odprla se mi je nova dimenzija, še vedno se spomnim takratnih občutkov.« Napredovala je hitro. »Opozorili so me, da imam dobro razvito koordinacijo. Začetniki se ponavadi oprejo na roke, jaz sem spontano postavljala tudi noge. Pozneje sem spoznala, da so noge pomembnejše. Če ne obvladaš tehnike nog, si omejen, ne moreš na vrh.«
Občutek za steno
Natalijin občutek za steno je opazil že prvi trener Jože Kordiš. Očitno ni želel, da bi ga zapravila. »Bila sem za mizo in srebala govejo juho, ko se je Jože pojavil pri nas doma. Vabil me je v nadaljevalni tečaj in tekmovalno skupino.« Ponudbo je navdušeno sprejela, z novimi obrazi v skupini pa je ostala do konca osnovnošolskih dni. Tudi z drugim trenerjem je imela srečo: »S Tomažem Rantom sem začela trenirati na polno. Plezanje je bilo zame sveto. V domači kleti sem imela kratko steno in se po njej pojala, preden sem šla na trening. Trenirala sem štirikrat na teden, ob koncih tedna pa sem odhajala v naravno plezališče v Ospu ali Črnem Kalu.« Natalija je skoraj ves prosti čas namenila stenam. »Na srečo se je trenerju ljubilo in nas je redno vodil na Primorsko. Skala je najboljša učiteljica, ponuja toliko različnih slogov, da osupneš. Če jo še tolikokrat preplezaš, vedno se lahko naučiš kaj novega. Naravna skala je raznolika po strukturi, lahko je apnenčasta ali granitna, iz konglomerata ali česa drugega, razlikuje se po površini in je luknjičasta ali ostra. V naravni steni moraš biti iznajdljiv, ustvarjalen, potrpežljiv, več moraš iskati. Kilometrina z naravne stene mi je pozneje prišla nadvse prav.«
Njena plezalna pot se je začela v dvorani Poden, potem se je preselila v Alpinistični odsek Kranj, Ranta pa je nasledil trener Aleš Jensterle. V prvih plezalnih letih je bila stena zanjo še konjiček, potem je plezanje postalo način življenja. Zavzetemu delu so sledili tekmovalni dosežki. Za uvod je bila trikrat najboljša in dvakrat druga na mladinskem svetovnem prvenstvu, potem je sooblikovala člansko dogajanje in kot ena redkih tekmovalk posegla na vrh tako v težavnosti kot balvanskem plezanju. Na zmagovalni oder se je v karieri povzpela 23-krat. Vzporedno ni zanemarila težkih smeri in je preplezala Histerijo, označeno z 8c+, posnela dokumentarni film, sodelovala pri pisanju knjige...
Brez obžalovanja
Tekmovalno obdobje je Nataliji prineslo veliko radosti in kakšno razočaranje, za neprecenljivo pa šteje, da je v stiku s steno začela iskati sebe in se našla. »Dosegla sem vse, kar sem si želela, morda celo nekaj čez. Ob plezanju sem se privadila redu, naučila sem se imeti rada sebe in druge, znam ceniti stvari, ki jih dosežeš z veliko vloženega dela. V steni sem občutila svobodo, se naučila izražati čustva in jim dovolila priti na dan. Ničesar ne obžalujem in tekmovalni svet zapuščam z mirnim srcem,« je Natalija Gros prepričana, da se je odločila prav.
Na življenjskem križpotju se študentki 4. letnika fakultete za šport odpirajo različne smeri, v katero jo bo zaneslo, še ne ve. »Nič v življenju se ne zgodi brez razloga, in ko bo čas, bom vedela, kam se moram obrniti. Rada bi se potikala po svetu z nahrbtnikom, mikajo me ljudstva, ki živijo v sožitju z naravo, druge kulture in jeziki, z enako silovitostjo kot plezanju pa mislim, da bi se lahko posvetila plesu, ki sem ga izbrala za študijsko usmeritev,« ima nekaj zamisli. Še prej pa bo pripravila uradno slovo – prodajno razstavo fotografij, katere izkupiček bo namenjen humanitarni pomoči. ...
Darja Ladavac
Natalija odplezala
Slovenske novice: Naša odlična plezalka se je poslovila z zabavo v Nebotičniku.
Ker je sveže upokojeno plezalko Natalijo Gros fotografija zanimala že od nekdaj, se je tudi poslovila v tem duhu. Rdeča nit poslovilne zabave je bila razstava njenih fotografij različnih avtorjev, med katerimi je bila tudi ena za najbolj znano revijo nagic. Nasmejana Natalija še ne ve točno, kaj bo počela v prihodnosti – vsekakor se ne bo mogla upreti plezanju v skali, čim prej želi diplomirati, njene želje pa so povezane tudi s filmom. Zelo dobro se namreč počuti pred kamerami, tuja ji ni niti režija, saj je njen partner fotograf in režiser Jure Breceljnik. Vsekakor si bo 27-letnica najprej vzela čas za oddih ter razmislek in se odpravila na kakšno potovanje.
Na dobrodelni dražbi fotografij so zbrali 800 evrov, od tega bodo nekaj dali organizaciji Wings for life za športnike invalide, nekaj pa Zvezi prijateljev mladine, s katero bo Grosova pripravila plezalni tabor za tiste otroke, ki si tega ne morejo privoščiti.
P.P.