Slovenske novice - Dejan Ogrinec: Gesla številnih tekmovanj zadnjih let, kot so biti hitrejši, narediti še več in iti še prek meja, očitno čedalje bolj prodirajo tudi v alpinizem in plezanje, ki sta dolgo veljala kot imuna proti tovrstnim smernicam
Sekunda – No ja, vse skupaj se je začelo bolj kot šala, a očitno napovedujejo novo smer alpinizma ali novo bojevanje med narodi – Kot da ni dovolj že nogomet
Hans Florine, ameriški plezalec, ki je denimo samo smer Nose v najbolj znanem granitnem bloku na svetu El Capitan preplezal več kot petdesetkrat (da ne govorimo o vseh drugih smereh) je bil dolga leta v dolini Yosemite znan kot najhitrejši plezalec. Preplezal je večino smeri prek stene El Capitana tudi več kot desetkrat. Tako sta z Judži Hirajamo pred šestimi leti malo zares malo za hec preplezala The Nose v izjemnem času dveh ur in 48 minut. Potem je njegovo lokalno slavo prva povozila legendarna plezalka Lynn Hill, ki je kot prva preplezala tisočmetrsko smer Nose prosto (pomeni, da se pri plezanju ni prijela ali stopila na kline). Naslednji presenetljiv podvig je bil prosto plezanje iste smeri Tomyja Caldwela v manj kot 24 urah, potem pa je Tomy ponovil napad in preplezal prosto dve veliki smeri v 24 urah v veliki steni El Capitana. No, potem pa kot za piko na i, sta oktobra dva Nemca, brata Alex in Tomas Hubert, po nekajtedenskem treniranju, sicer že nekaj let ena izmed najboljših plezalcev in alpinistov na svetu, preplezata smer The Nose v klasični tehniki (pomeni, da sta si tu in tam pri napredovanju pomagala tudi s klini) v neverjetnem času 2 ure, 45 minut in 45 sekund in tako za tri minute odvzela šestletno časovno prvenstvo ameriški navezi Florine-Hirajama. Večini ljudi se za tako dolgo smer to zdi dobesedno noro, saj običajne naveze smer The Nose plezajo tri ali štiri dni. Toda bistvo je drugje: rokavica je bila vržena.
Zgodilo se je neverjetno. Američanom se je krepko povesil nos. Alpinizem, sicer za ameriške medije tretjerazredni šport, je postal čez noč medijsko pomemben, češ, Nemci pa že ne bodo najhitrejši v najbolj kultni steni Amerike. In Hans Florine ne bi bil pravi lokalec in legenda kampa Four, če ne bi tega trenutka izkoristil in spet napadel. O svojem namenu je seveda obvestil tudi vse vidnejše medije.
Spet se je povezal z legendarnim prostim plezalcem in nekdanjim svetovnim tekmovalcem v prostem plezanju Hirajamo ter pod budnim očesom medijev in neverjetnega števila gledalcev (menda je tisti prvi dan v trgovini v dolini Yosemite zmanjkalo piva) sta 26. junija pred pričami in kljub vzklikanju podpore dosegla ne ravno najboljši čas – 3 ure in 28 minut. Celo v veliki vročini. Čez tri dni sta spet vstopila v smer. Piva ni več zmanjkalo in tudi plezalca sta se izboljšala. Za minuto in 45 sekund sta prehitela Nemca. A to jima še ni bilo dovolj. Drugega julija sta spet zdrvela prek stene ter za dve minuti in še nekaj sekund povečala razliko do bratov Huber. Trenutni rekord je torej 2 uri, 43 minut in 33 sekund. Da, zdaj gre že za sekunde, ne več samo za minute. Brata Huber se sicer ob vsem tem samo muzata in že napovedujeta vnovično bitko za minute.
Zanimivo je, da je zaradi vseh pritiskov in množice Judži Hirajama pri prvem poskusu, bolj ogrevanju in spoznavanju smeri, že v prvem raztežaj padel šest metrov, kar je povzročilo v normalnih ameriških medijih pravo zgražanje in skoraj paniko. Kako sploh poteka takšno plezanje? Da si lahko tako hiter v tako veliki steni, potrebuješ popolnoma drugačen prijem. Plezalca sta tako ves čas plezala simultano, torej hkrati, vmes prvi plezalec vpenja kline (ali zagozde in podobno), drugi za njim izpenja. Nikdar, nikdar pa se ne ustavita. Če eden pade, potegne za seboj tudi drugega. In če je vse po sreči, oba obvisita v klinu. Za to tehniko je treba veliko samozaupanja, medsebojnega zaupanja, poznati moraš popolnoma vsak gib. Smer ti mora biti tako znana, da jo lahko preplezaš tudi sredi noči v trdi temi. Brez tako natančnega poznavanja smeri ni mogoče doseči tako vrhunsko norih časov, saj vsak od plezalcev točno ve, kaj preživlja ali s čim se spopada drugi. Kdaj bomo spet priče napadu na čas v slogu stometrskih šprintov, je težko reči, verjetno jeseni, a če se ta trend v alpinizmu nadaljuje, bo to dodobra spremenilo njegovo podobo in mu bo nedvomno vrnilo medijsko in sponzorsko pozornost, a na žalost ne bo več to, kar naj bi sploh bil. Šport, ki ni šport in način življenja, kjer je bistvo etika in boj s samim seboj. Ne bo več tistega starega osvajanja nekoristnega sveta.
Dejan Ogrinec