Turni.si - Špela Zupan: ... - Nives Meroi | Knjige, ki jih pišejo alpinisti ...
... že od nekdaj rada berem.
Lahko rečem, da me je prav alpinistična literatura naučila ljubiti oboje, kar nam razkriva – mogočnost gora in lepoto besede. Čeprav je knjig z alpinistično oziroma plezalno vsebino veliko, je malo takih, ki te zares prevzamejo. Takih, ki jih z domače knjižne police, potem ko jih preberemo, v roke ne vzamemo samo še, da z njih obrišemo prah, pač pa še kdaj vmes – da si znova osvežimo odlomek, ki nas je navdušil, da si iz nje prepišemo misel, ki nas je prevzela, in si jo nalepimo nad pisalno mizo, da se spravimo v dobro voljo ob šaljivih prigodah. Tiste knjige z alpinistično vsebino, ki jih večkrat vzamem v roke ter jih znova in znova prebiram, vsebujejo več kot le poročila vzponov, več kot reportaže odprav – pravzaprav se zdi, da je spremljanje vzpenjanja in sestopanja pisca zgolj nek zunanji okvir, v katerega spretno pero stke osebna razmišljanja o smislu in nesmislu vsega, kar ga obdaja tam in doma, vplete hvalnice mogočni naravi ter prežame z drobnimi malenkostmi, ki krojijo njegov vsakdan in bi jim lahko rekli banalnosti, a jih bralci ravno zato še najhitreje razumemo in začutimo. Sem in tja pa navrže še kakšen zabaven ali smešen odlomek, anekdoto, ki se mu je pripetila s soplezalci. Vse to je je prepleteno tudi na straneh knjige italijanske alpinistke Nives Meroi, alpinistke svetovnega merila, ki je v stalni navezi z možem Romanom Benetom, Beneškim Slovencem, pustila velik pečat v domačih Julijcih, nato v zahodnih Alpah, od leta 1994 naprej pa uspešno osvajata osemtisočake.
Ne pustim te čakati ni zgolj knjiga o alpinističnem podvigu, še zdaleč ni zgolj dnevnik osvajanja himalajskih velikanov, je predvsem izpoved tenkočutne ženske duše, ki si je alpinizem izbrala iz globoko skritih notranjih vzgibov in so jo šele uspehi, ki so prišli sami od sebe, pripeljali do medijske pozornosti. Ta jo je iz umirjene zavezanosti goram pahnila v samo središče »tekme«, ki si je ni izbrala sama. In takrat, ko je bila Nives Meroi še v igri, da postane prva ženska z vsemi osvojenimi osemtisočaki, se je v njej pojavil slab občutek, podoben občutku krivde, da nekaj počne narobe. Povsem razumljivo ob dejstvu, da alpinizma ni izbrala zaradi potrebe po slavi, pač pa jo je ljubezen do gora pripeljala tudi do širše prepoznavnosti. Ob kateri pa priznava, da se skromna in tiha, prej samotarka kot ne, ne počuti domače.
In takrat nastopi zgodba o izstopu iz ene tekme, da se lahko v dvoje prične pomembnejša tekma zanjo in njenega moža Romana. Premagati morata najbolj zahrbtno oviro, ki se jima je postavila na poti, preplezati morata labirint najbolj zahtevne stene doslej, Romanove bolezi. Na tej poti najdeta veliko vzporednic z osvajanjem najvišjh vrhov sveta, zato pot do ponovnega zdravja poimenujeta kar vzpon na njun petnajsti osemtisočak. Če sta do Romanove bolezni na vseh enajstih stala skupaj, je samoumevno, da se bosta tudi na »petnajstega«, ki je prišel iznenada, podala s skupnimi močmi, v navezi, ki je sicer uigrana, a tokrat potrebuje še veliko pomoči drugih – zdravnikov, družine, prijateljev in ne nazadnje – neznanega darovalca, ki bo Romanu omogočil nadaljevanje »vzpona«.
Pred nami je alpinistična knjiga, katere najbolj napeto poglavje je ravno tisto, ki se dogaja daleč od gora, a so prav misli na gore in pretekle izkušnje s strmih pobočij njun glavni adut pri premagovanju bolezni. Spremljamo njuno preizkušnjo, ko morata brez osvojenega vrha sestopiti v dolino, kjer se šele začne najbolj nepredvidljiva odprava njune skupne naveze, ko alpinistična oblačila zamenja bolnišnična halja, šotorsko platno sterilne bolnišnične stene.
Navdihujoča knjiga, kako po še tako težavni preizkušnji, ki življenje prekucne na glavo, znova vstati in stopiti nazaj na stare poti. In ne izgubiti upanja, da bo po toliko in toliko sprehodih prišel čas tudi za trening in po toliko in toliko treningih čas za novo odpravo. Na tej ju kljub dobri pripravljenosti in ugodnim razmeram spremlja nesrečno naključje in tako sta znova na začetku. Roman pa vmes še v operacijski sobi. A naposled zmaga njuno tiho, vztrajno zavezništvo, zmaga njuna potrpežljivost, ki jo zmoreta tako pri premagovanju bolezni kot pri še tretjem poskusu vzpona na Kangčendzengo. Z mesta, kjer je bolezen njuno pot osvajanja osemtisočakov leta 2009 prekinila, pet let pozneje nadaljujeta proti vrhu.
Kar neverjetno se zdi, da sta Roman in Nives, vse odkar zahajata v Himalajo, na vseh osemtisočakih stala vedno skupaj, vedno sta se nanje povzpela brez uporabe dodatnega kisika in brez pomoči višinskih nosačev. Še bolj neverjetno je, da se je Romanu na dvanajstega uspelo povzpeti po težki bolezni, dveh presaditvah kostnega mozga in povrh vsega še z umetnim kolkom.
Poklona vredno pa, da zgodba še ni končana. Čeprav se knjiga zaključi z osvojenim dvanajstim osemtisočakom, se jima je prav v tistem tednu, ko je knjiga izšla v slovenskem prevodu Mateje Gomboc pri založbi Celjske Mohorjeve družbe, 12. maja 2016, uspelo povzpeti še na trinajstega po vrsti – Makalu. Manjka jima samo še Anapurna in želimo si, da bi jima tudi ta vzpon kmalu srečno uspel ter da bi dočakali nadaljevanje pričujoče knjige.
Z odličnim pripovednim slogom, s številnimi razmišljujočimi odlomki, ki napolnjujejo tišino čakanja bodisi med zdravljenjem v bolnišnici bodisi med čakanjem na ugodne razmere v šotoru, bo knjiga navdušila zelo raznovrstno bralstvo, saj presega zgolj oznako alpinistične literature, znotraj nje pa jo lahko uvrstimo v sam vrh.
Špela Zupan