Revija Lovec - Goran Šuler: Predlog zakona o Triglavskem narodnem parku

Sredi lanskega decembra je Vlada Republike Slovenije določila ter v Državni zbor Republike Slovenije poslala predlog Zakona o Triglavskem narodnem parku (v nadaljevanju: TNP), s čimer se je začela zadnja faza obravnave in sprejemanja navedenega predpisa.
Posebnost te faze je obveznost, ki jo Državnemu zboru Republike Slovenije nalaga 58. člen Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 55/99 in nasl.), po kateri mora ta organ organizirati javno predstavitev predloga predpisa v obliki javne obravnave. Javna predstavitev mora biti v lokalnih skupnostih, v katerih so predvidena zavarovana območja. Skupna javna predstavitev za vse lokalne skupnosti na enem mestu pa je mogoča le glede na njihovo soglasje. Na javni obravnavi in med javno predstavitvijo je mogoče posredovati pripombe, ustanovitelj narodnega parka pa mora svoja strokovna stališča do pripomb pojasniti v gradivu, na temelju katerega se je ta odločil za sprejem akta o zavarovanju. Javna obravnava je tako tudi zadnja priložnost, da lovci dosežemo spremembo tistih določil predloga Zakona o TNP, za katera menimo, da so za divjad izrazito škodljiva. Po koncu javne obravnave, ki mora trajati najmanj 60 dni, je spremembe besedila mogoče doseči le posredno, prek vloženih amandmajev poslancev Državnega zbora Republike Slovenije, za katerimi stoji dovolj številčna poslanska skupina. Kljub precejšnjim prizadevanjem Lovske zveze Slovenije (LZS) in načelnemu soglasju ministra za okolje in prostor Karla Erjavca besedilo predloga zakona namreč še vedno predvideva tak »režim lova« v prvem varstvenem območju, ki je za lovce nesprejemljiv, za divjad pa dolgoročno poguben.

Glavne rešitve, ki jih glede upravljanja z divjadjo v TNP predvideva
predlog zakona
Resnici na ljubo obravnavano besedilo glede upravljanja z divjadjo bistveno ne odstopa od številnih, doslej neuspelih poskusov sprejema novega Zakona o TNP. Kot prvo moram poudariti očitno nasprotje med visokoletečimi cilji in nameni navedenega predpisa (na primer: ohranitev narave z ohranjenimi ekosistemi in naravnimi procesi, velika biotska raznolikost, varovanje ekološke celovitosti ekosistemov, izjemno bogat rastlinski in živalski svet) ter predvidenim upravljanjem z divjadjo. Uzakonitev predvidenih rešitev v prvem varstvenem območju bi s svojim vplivom tudi v drugih delih parka in celo zunaj njega v resnici delovala v nasprotju z naštetimi cilji in načeli. Menim, da to pot ne smemo dovoliti, da bi divjad še naprej s svojim neznosnim trpljenjem in umiranjem plačevala ceno, medtem ko se bodo po stenah pisarn ljubljanskih »varuhov narave«, ki očitno le poredko pogledajo skozi okno, še naprej množile diplome in priznanja za uresničevanje »ekološke celovitosti ekosistemov« v TNP. Sam že ob omembi diplome Sveta Evrope, ki jo je v preteklosti prejel TNP, doživim delirium tremens. Vedno se namreč spomnim, koliko gamsov in kozorogov mora vsako leto poginiti v mukah, da nekomu na steni visi brezvreden kos papirja.

Predlog zakona sicer pričakovano območje parka deli v tri varstvena območja. V primeru trajnostnega gospodajenja z divjadjo je sporno le prvo varstveno območje, v katerem je lov načeloma prepovedan (člen 15/I – točka 4). Manjšo izjemo sicer določata predlog IV. in V. odstavka istega člena, po katerem je lov predviden »zaradi preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni« (torej v primeru, ko je v parku že bolezen, z lovom pa je mogoče le preprečevati njeno širjenje) ter »ob porušenju naravnega ravnovesja« (torej šele potem, ko je naravno ravnovesje že porušeno!). V takih primerih bi bil lov dopusten, vendar le na meji med prvim in drugim varstvenim območjem ter strogo časovno omejen. Območja lova ter vsebino ukrepov (med drugim tudi vrsta živali, divjad, ki naj bi se lovila) naj bi določali v letnih lovskoupravljavskih načrtih za Triglavsko lovskoupravljavsko območje, pri čemer pa bi take ukrepe lahko predlagal le javni zavod TNP.
Ob navedenem kljub vsemu ne morem mimo na videz drobne malenkosti, ki pa nazorno kaže dvoličnost razmišljanja pripravljavca zakona. Ob splošni prepovedi lova je v prvem varstvenem območju izrecno dovoljeno »pobiranje divjadi in njenih delov« (člen 15/IV – 4. alineja). Po vseh svetih zakonih matere narave naj bi tako dopustili množične pogine divjadi v prvem varstvenem območju, upravljavec lovišča s posebnim namenom (torej tistega lovišča, ki naj bi na podlagi predpisov uresničeval nadstandardne cilje na področju upravljanja z divjadjo) pa naj bi nato, na podlagi zakonskega pooblastila, milostno pobiral in zakopaval njihove ostanke.
Primer dvoličnosti je tudi predvidena prepoved iz 51. točke prvega odstavka 13. člena predloga zakona, po kateri naj bi upravljavec narodnega parka (torej javni zavod TNP) presojal in odločal, kdo in kakšne filme, videospote in druge videoizdelke za javno predvajanje lahko snema v parku in kdo ne. Prepoved v bistvu vključuje razmišljanje, da javni zavod TNP parka ne bo upravljal v skladu z zakonom in drugimi predpisi, temveč se bodo pojavljala dejstva in okoliščine, ki jih bo treba prikrivati pred javnostjo.
Predlagana prepoved lova v prvem varstvenem območju je nevarna še iz enega vidika. Predlog 7. člena namreč dopušča možnost širitve prvega varstvenega območja na drugo, torej tudi na območje, na katerem z divjadjo trajnostno gospodarijo lovske družine. Predlagana možnost spremembe meje med varstvenimi območji je sicer razumljiva, saj omogoča prilagajanje dejanskim spremembam v parku; s pogojem, da se trajnostno gospodarjenje z  divjadjo tudi v prvem varstvenem območju uredi na neki sprejemljivejši način. Tako sam ne vidim razlogov za nasprotovanje tej možnosti.
Po moji oceni predlog zakona upravljanju z divjadjo v TNP namenja preveliko pozornost. Posledica take vneme je vrsta rešitev, ki so včasih dobesedno prepisane iz Zakona o divjadi in lovstvu (Uradni list RS, št. 16/04 in nasl.), včasih pa ureditev spreminjajo v drobnih podrobnostih. S tega vidika bi bilo najbolj koristno, da bi črtali predlog 25. in 26. člena Zakona o TNP. Prvi ureja upravljanje z divjadjo (po vsebini zajema določanje omejitev in sprejemanje ukrepov za ohranitev populacij divjadi določene vrste), pri čemer javnemu zavodu TNP daje možnost, da nekoliko širša pooblastila, kot jih za upravljavce lovišč določa Zakon o divjadi in lovstvu, predlaga na območju celotnega parka, torej tudi za območja, na katerih z divjadjo trajnostno upravljajo lovske družine (LD).
Predlog 26. člena skoraj enako kot Zakon o divjadi in lovstvu ureja ustanavljanje ekocelic. Te po obsegu niso omejene, zato je realna možnost, da bi upravljavec parka vzpostavil relativno velike ekocelice na zemljiščih, ki so last Republike Slovenije, ležijo pa na območjih, na katerih z divjadjo trajnostno gospodarijo LD.
Povsem na koncu zaradi celovitosti še omenjam, da v besedilu predloga Zakona o TNP ostajajo tudi prepovedi, ki jih vsebuje že zdaj veljavni Zakon o TNP, ki pa jih zaradi njihove majhnosti ne kaže problematizirati.

Predlog lovskih organizacij glede upravljanja z divjadjo v prvem varstvenem območju
S predlagano ureditvijo upravljanja z divjadjo v prvem varstvenem območju ne moremo biti zadovoljni. Iz tega razloga je nastal kompromisni predlog, ki se po eni strani želi čim bolj približati II. kategoriji varstva za narodne parke po merilih Svetovne zveze za varstvo narave (v nadaljevanju: IUCN) ter (upoštevajoč seveda dejansko stanje v parku) nujnost uravnavanja številčnosti divjadi z lovom po drugi strani.
V prvem varstvenem območju naj bi bili tako dovoljeni le dve vrsti odvzema (odstrela), in sicer odvzem za znanstvenoraziskovalne namene ter odvzem, ki bi po svojemu obsegu in sestavi zagotavljal, da ne bi bilo pojavov bolezni in čezmernega povečanja populacije divjadi ene vrste. Odvzem torej naj ne bi bil zapoznela reakcija na opisane negativne pojave, temveč naj bi jih preprečeval vnaprej. Vse druge vrste odvzema (vključno s komercialnim lovom) naj bi bile v prvem varstvenem območju prepovedane.
Naloge, povezane z upravljanjem z divjadjo v prvem varstvenem območju (vključno z načrtovanjem), naj bi opravljala posebna neodvisna komisija, v kateri bi imeli večino predstavniki z znanstvenega in strokovnega področja. Tako bi komisijo sestavljala dva predstavnika Veterinarske fakultete, dva predstavnika Biotehniške fakultete ter po en predstavnik Ministrstva za okolje in prostor, Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (ali morebiti Zavoda za gozdove Slovenije), predstavnik Lovišča s posebnim namenom Triglav Bled ter morebiti (če bi se to zgodilo) predstavnik lovišč, ki bi prišla v prvo varstveno območje.
Predlagana ureditev terja popravke predloga Zakona o TNP na več mestih, saj je le na tak način mogoče ohraniti notranjo skladnost zakonskega besedila. Poleg omenjenih dopolnitev naj bi v predlogu zakona črtali tudi nekaj nerazumnih rešitev, in sicer prepoved snemanja filmov (člen 13/I – 51. točka), posebno ureditev upravljanja z divjadjo v TNP (člen 25) ter obveznost vzpostavitve ekocelic (člen 26).

Dozdajšnje aktivnosti glede novega zakona o TNP
LZS je ves čas skrbno spremljala nastajanje predloga Zakona o TNP in tudi skušala vplivati na njegovo vsebino. Med številnimi aktivnostmi je najprej treba opozoriti na dva razgovora najvišjih predstavnikov LZS in stroke z ministrom Karlom Erjavcem in njegovimi sodelavci. Sestanka sta bila 15. 7. 2009 in 3. 12. 2009. Rezultat razgovor je ohranitev stalnega mesta za predstavnika LZS v svetu javnega zavoda TNP ter dogovor, da se glede upravljanja z divjadjo v prvem varstvenem območju poišče sporazumno rešitev med trajnostnim gospodarjenjem z divjadjo, kot jo pozna Zakon o divjadi in lovstvu, ter popolno prepovedjo lova. V predlogu Zakona o TNP je tak sporazum že nekoliko nakazan, zato lahko le upamo, da bomo lovci s predlaganimi spremembami in dopolnitvami v nadaljevanju postopka tudi uspeli.
V isti smeri naj bi delovalo tudi pismo direktorja FACE Angusa Middletona, ki ga je oktobra 2009 poslal ministru Karlu Erjavcu. V njem podpira prizadevanja LZS glede upravljanja z divjadjo v TNP in hkrati pojasnjuje stališče IUCN (Svetovne zveze za varstvo narave) do te problematike. Stališča so bila ministru Karlu Erjavcu posredovana iz prve roke,saj je FACE kolektivni član IUCN.
Predloge sprememb in dopolnitev Zakona o TNP, kot so opisane v drugem poglavju, je na predlog Komisije za organizacijska in pravna vprašanja pri LZS na seji 23. 12. 2009 obravnaval tudi Upravni odbor LZS in jih v celoti potrdil. Upravni odbor je pri tem menil, da se je treba v postopku sprejemanja novega Zakona o TNP osredotočiti le na bistvene, vsebinske pripombe.
Sprejeto gradivo še ni dokončno, saj Upravni odbor poziva vse zainteresirane lovske organizacije, naj ga obogatijo še s svojimi pripombami, pri čemer so v prvi vrsti mišljene Lovska zveza Gornje Posočje, Zveza lovskih družin Gorenjske ter obe območni združenji upravljavcev lovišč, ki ju problematika zadeva. Tako usklajeno besedilo naj bi bilo zbir enotnih pripomb vseh zainteresiranih lovskih organizacij, ki bi ga brez razlik uveljavljale v postopku javne predstavitve oziroma na javnih obravnavah, če bo potrebno pa tudi kot amandmaje v zakonodajnem postopku.
Pripombe naj bi bile torej pripombe LZS ter vseh drugih zainteresiranih lovskih organizacij, naloga LZS pa je tudi, da prepriča ugledne posameznike iz znanstvenega in strokovnega področja, da za sprejem predlaganih rešitev zastavijo svojo besedo in svoje ime.

Naloge lovskih organizacij na lokalnem nivoju
Zakon o TNP je predpis, ki s svojo vsebino izrazito zadeva lovske organizacij na določenem območju. Z začetkom javne obravnave se težišče aktivnosti seli v lovske organizacije. Poleg naštetih organizacij so to tudi posamezne lovske družine.
Prav nič ne dvomim, da se bodo predstavniki naštetih lovskih organizacij udeležili javnih predstavitev, tam ustno predstavili naša stališča in jih tudi pisno in uradno vložili v postopek. Pri tem še posebej poudarjam pomen pisne vložitve pripomb, saj se mora organizator javne obravnave s svojimi strokovnimi stališči odzvati na vse pisno prejete pripombe. Poleg take formalne oblike so potrebni tudi neformalni stiki. Starešine lovskih družin ter funkcionarji obeh območnih lovskih zvez morajo po mojem mnenju v neposrednih stikih z župani, poslanci in drugimi vplivnimi predstavniki pojasnjevati naša stališča in jih prepričati v njihovo pravilnost. Pri tem je še posebno pomembno, da starešine lovskih družin z območja določene lokalne skupnosti ta stališča predstavijo svojim županom in podžupanom, še zlasti tistim, ki so poslanci Državnega zbora Republike Slovenije.
Za naša stališča imamo brez dvoma dovolj argumentov. Kljub temu pa menim, da bi bilo treba v razgovorih poudariti še dvoje. Kot prvo je dejstvo, da predlagani način upravljanja z divjadjo v TNP v celoti podpirajo prav vsi župani lokalnih skupnosti, ki so deloma ali v celoti znotraj parka. Zasluge za tako enotno stališče veljajo članu sveta javnega zavoda TNP v prejšnjem mandatu, Dušanu Jugu.
Prav tako je treba v razgovorih jasno poudariti, da predlagatelj zakona pri pripravi notranje zakonodaje ni dolžan upoštevati razvpitih meril IUCN, čeprav to zatrjuje ves čas. Vsaka država se lahko sama odloči, ali bo določila upoštevala ali ne, pri čemer IUCN do tega vprašanja sploh nima nobenega stališča. Poleg tega ni nujno, da država, ki na določenem območju ustanovi narodni park, le-tega uvrsti v drugo kategorijo varstva. Prav nasprotno, IUCN poudarja, da je treba izbrati tak način upravljanja narodnega parka (in s tem tako kategorijo varstva), ki v največji mogoči meri upošteva ohranjenost ekosistemov, stanje rastlinstva in živalstva ter vse druge dejanske okoliščine v parku. In nenazadnje: tudi v primeru, da bi se glede TNP odločili za drugo kategorijo varstva, to ne pomeni, da je treba v prvem varstvenem območju lov prepovedati. Tudi v takem območju je lahko lov dovoljen, seveda ob upoštevanju uresničevanja prvenstvenega cilja te kategorije. Tak način lova v narodnih parkih, ki so uvrščeni v II. kategorijo varstva, v tujini tudi dejansko opravljajo.

Namesto sklepa
Naj si na koncu vzamem malo več svobode in k celotni zadevi dodam še dve razmišljanji. Prvo je nakazano že v prejšnjih poglavjih. Po mojem mnenju je problematika TNP problematika, ki v prvi vrsti zadeva tiste lovske organizacije, katerih območja se pokrivajo ali dotikajo območja parka. Pri dozdajšnjih aktivnostih so se izkazale zelo različno, res pa je, da je pomanjkljivosti z aktivno udeležbo v postopku javne predstavitve še mogoče popraviti. Pri tem je še posebno pomembno, da v teh postopkih vse lovske organizacije sodelujejo z istimi pripombami, saj različne pripombe v istih zadevah dajejo organizatorju javne obravnave lepo priložnost za izgovor, da jih zaradi različnosti pripomb lovskih organizacij sploh ni bilo mogoče upoštevati. Pri iskanju skupnega stališča bodimo vsi skupaj toliko zreli, da bomo zaradi istega cilja znali poslušati tudi druge, omiliti lastna stališča in pozabiti, da se v kakšni drugi zadevi ne strinjamo s sogovornikom. Če nam kljub temu ne uspe, potem ne kažimo s prstom na druge, temveč se vprašajmo, česa sami nismo storili, da bi bil izid ugodnejši.
Drugo moje razmišljanje zadeva TNP kot tak. Reči moram, da mi je predlog zakona kot celota všeč in nanj nimam bistvenih pripomb. Težko sicer ocenim vpliv zakona na pridobitno dejavnost v parku ter vsakdanje življenje ljudi v njem. Z vidika varstva narave pa ga lahko, razen že v tem prispevku opisanih izjem, v celoti podprem. Kot izziv lovskim družinam, katerih lovišče deloma leži ali meji na park, pa predlagam v razmislek, ali ne bi veljalo njegovih meja na nekaterih območjih celo razširiti. Sam kot tako območje predlagam pogorje Polovnika, na katerem z divjadjo trajnostno gospodarita LD Drežnica in LD Čezsoča. Ob uvrstitvi tega območja v primerno varstveno kategorijo bi dolgoročno ohranili praktično popolnoma neokrnjeno gorsko naravo, solidni populaciji gamsov in jelenjadi pa bi zagotovili razmere za obstoj in razvoj. Verjetno je takih območij v okolici parka še več. Od vseh oblik varstva narave osebno najbolj nasprotujem varianti, po kateri imamo narodne parke in druga zavarovana območja, v katerih je vse zavarovano in vse prepovedano. Zunaj navedenih parkov in varstvenih območij pa imamo gozdove, travnike in drugo prosto naravo, v kateri pa je prav vse dovoljeno. Četudi predpisi prepovedujejo, določene dejavnosti take prepovedi v praksi nihče ne spoštuje. Posameznikom se zdi kršitev predpisov glede različnih dejavnosti v prosti naravi samoumevna, država pa takih kršitev noče, ne zna ali ni sposobna sankcionirati. Menim, da bi morali obe skrajnosti na neki način omiliti, preplesti oziroma zliti. V narodnem parku oziroma na drugem varstvenem območju naj bodo dovoljene tiste dejavnosti, ki niso moteče za območje, zunaj zavarovanega območja pa se v prosti naravi ljudje obnašajmo tako, kot da smo v narodnem parku. V takem primeru tudi širitve narodnih parkov ne bodo več »nebodigatreba «, ki se jim v dosedanji praksi z vsemi štirimi in enotno uprejo prvenstveno vsi lokalni prebivalci. Ne nazadnje, če bi se moje pobožne želje nekoč tudi uresničile, na koncu tudi narodnih parkov kot takih ne bomo več potrebovali …

Goran Šuler