Polet, Uvodnik - Primož Kališnik: Tam nekje pod Gorjušami je najprej začelo grmeti, potem se je nekaj malega bliskalo, malo je tudi počilo, večino časa pa se je zlivalo, da je bila cesta kot potok in je kolo rezalo v vodo kot premec čolna ...
Če se človek odpravi na Pokljuko v nedeljo popoldne julija, in še iz Bohinja, je precej verjetno, da ga bo na poti dobil dež.
Kako je šele gor, v hribih, če je že pod Pokljuko tako, sem pomislil, in pravzaprav me je kljub mrazu, ki ga prinese dež, zares streslo šele ob tej misli. In spominu na leto 1978.
S sošolcem, ki je bil alpinistični pripravnik, sva se v gimnazijskih počitnicah spravila k plezanju v Kamniške; dolgo me je nagovarjal. On je imel nekaj malega opreme, jaz pa veliko vrtoglavice. V kleti sem izbrskal stare hribovske čevlje, bolje rečeno, so to bili nemški vojaški gojzarji iz druge svetovne vojne, vsaj oče je trdil tako. No, nekaj desetletij starosti se čevljem ni preveč poznalo, razen če odmislimo, da so poleg neznanega nemškega junaka v njih v hribe hodili mnogi, ki so čevlje podedovali. Podplat je bil sicer načet, a umetelno utrjen s posebnimi vijaki, katerih je bilo v čevlju vsalo leto več. In, no ja, tisti Nemec je imel veliko nogo. Vsaj 45, kar je za tri številke večje, kot bi mi bilo prav. Iz predala sem potegnil še staro kladivo, Pepe je rekel, da ga potrebujem za izbijanje klinov.
In sva šla. V neko začetno smer, menda se ji še danes reče Zeleniške špice. Kmalu se je pokazalo, da so kavbojke neprimerne za vzpenjanje, da kladivo, z vrvico zavezano za pas, tolče po nogi in da niti dva para smučarskih nogavic ne moreta ujeti velikosti noge Nemca, ki je v opisanem čevlju tlačil slovensko zemljico; upam, da je revež odšel domov prej, preden so ga sezuli naši.
Sva se vzpenjala čez ruševje, potem v nekih grapah in v nekaj urah sva se tako izgubila, da je bilo to prav noro. Saj bi morda še šlo, če ne bi imel take vrtoglavice, a nenadoma sva se namesto na stezi znašla v svetu, ko je bilo treba zabiti klin, potegniti skozi vponko vrv, splezati, izbiti klin, varovati prijatelja ... No, pravzaprav on mene. Ko se nama je zazdelo, da sva že nekam prilezla, se je pokazalo, da sva na nekakšni konički, s katere ni sestopa. Prijatelj me je navezal in po vrvi spustil nekam v globino, upajoč, da je spodaj kakšna polička. Morda so bili gozdovi spodaj zeleni, a meni se je zelenilo vrtelo v norem plesu vrtoglavice, kamenje, ki je priletelo s stene in pokalo po čeladi, me sploh ni zmotilo, še tisto ne, ki sem ga dobil na rame in hrbet, ne. Splazila sva se v neko položnejšo steno, zmanjkalo nama je vode, a se je zdelo, da nisva več daleč ... Daleč od česa? Kladivo ob nogi je že predrgnilo kavbojke, podplati, ki so se vozili gor pa dol po čevlju, so pri prstih boleli. A sva našla nekaj vode, napolnila stari vojaški čutarici, popoldne je raslo v večer in postalo nama je jasno, da sva zaplezana in da bova prenočila na prostem. Naenkrat sva se znašla na nekem ledeniku, ob strani so bile globoke luknje, ena na sredi, če bi (in skoraj bi) padel vanje, ojoj. In potem nenadoma za naju nepreplezljiva stena, visoka kakšnih osem, deset metrov. Pepe, prijatelj, me je navezal in spustil v brezno. Jasno, da sem pristal točno v tolmunu, ki se je nabral pod ledenikom, in potem je Pepe splezal po tisti steni; zame je bil takrat najboljši alpinist vseh časov, ne pa pripravnik. Ni nama bilo jasno, kako mu je uspelo. Ne verjamem, da je še kdaj splezal kaj tako gladkega ...
Zavila sva se v vrečo bivak in, jasno, začelo je treskati. Povsem nad nama. Kline in železje sva navezala na vrv in jih spustila za rob stene, da ne bi vlekli strele na naju. To sem Pepetu predlagal, ker sem videl v nekem alpinističnem filmu. Pepe me je, ko sva se premrla stiskala drug k drugemu, še opozoril, da ponoči govori in ni povsem pri sebi in da naj se delam, kot da ga ne slišim ... Preslišal sem. Ker sem bil obut v dva bazenčka, me je začelo nepopisno zebsti, sezul sem se in si s plamenom sveče ogreval premrle noge. Še vse poletje se mi je luščila opečena koža. Nevita se je polegla, premišljeval sem, kaj naju čaka naslednji dan. Zobje so plesali v ustih, da je kar pokalo. Je kar zeblo mraza nevajenega mestnega mulca tiste julijske noči v hribih.
Verjetno sem zaspal ... Skozi stene vreče se je nenadoma videla svetloba. Pepeta ni bilo nikjer. Pogledam ven in ga vidim čepečega, s spuščenimi hlačami, kako čepi meter stran z nago ritjo nad prepadom ...
»Živjo, kako si,« me je pozdravil.
Zmešalo se mu je, me je prešinilo, »to govori v spanju, najbolje je, da se delam, kot da ga ni. Če ga zbudim, mi še omahne v prepad.« In sem se delal, da ga ni, on pa je zunaj čebljal in čebljal. Nisem vedel, kaj storiti. Potem sem se počasi spravil iz vreče in se, kot da ga ni, plazil po tisti polički, da bi ga presenetil in povlekel na varno ... No, vsaj tak je bil moj načrt.
A Pepe je nenadoma iz žepa potegnil toaletni papir, ga primerno uporabil, vstal, potegnil hlače gor in rekel, da je čas, da greva.
Ni se mu mešalo, le jaz doslej nisem vedel, kako alpinisti v hribih kakajo.
Še danes se smejiva, kadar se srečava, srečava se premalokrat, človeka, kot je Pepe, v teh časih težko najdeš. Ostal je enak, eden redkih ...
Še sva se plazila tistega dne nekam v globino, kjer se nama je zdelo, da je pot. Stokrat sem se zaobljubil, da če bom preživel, na Krvavec niti z žičnico ne bom več šel ...
V Kamniški Bistrici, pol dneva kasneje, sem sezul tiste nemške oklepnike in si še enkrat prisegel, da me hribi ne bodo nikoli več videli. Da če se zaplezam že na pešpoti, to ni zame, pa še od višine se mi vrti.
Ko se je po nevihti nad Pokljuko zjasnilo in so se za smrekami pokazale gore, sem začutil, da pogledi niso dovolj, da bi rad še enkrat doživel vsaj malo tistega, kar sva s Pepetom, menda leta 1978, če ne leto prej; tisto poletje sem vsako noč sanjal, da padam v globino.
Pojdem, sem se odločil, pojdem, pojdem. Kdor je vsaj enkrat lizal skalo, z zobmi pripet nanjo, v strahu, da bo padel, jo težko pozabi. Bolj pri kraju bom hodil, tam, kjer hodijo vsi tropi planincev, klini me pa ne bodo več videli.
Nebo nad Pokljuko je bilo sinje modro, tako modro, in nebesa si videl za njimi.
Primož Kališnik