ŠPORT 4/2007 - Uroš Velepec: V Angleškem jeziku beseda »extreme« pomeni skrajnost, Slovenci pa smo besedi preprosto odvzeli x in dodali ks. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je pod »ekstremist« napisano: človek ekstremnih nazorov, dejanj; skrajnež, prenapetež. Pod »ekstremen« pa: zelo oddaljen od povprečnosti česa; skrajen, pretiran. No ja, v tem opisu sem res našel nekaj slovenskih »športnikov«, vendar o tem kdaj drugič.

Danes on 21.30 na TV SLO 1 oddaja Ekstremizem pri Slovencih

Potemtakem bi lahko bil ves vrhunski šport tudi ekstremen šport. V svetovnem vrhu si je težko predstavljati vrhunskega športnika, ki svojega telesa in duha ne bi obremenjeval do skrajnosti (nemalokrat celo pretirano), pa najsi gre za razvijanje moči, vzdržljivosti, spretnosti, gibljivosti ali natančnosti. V večini športov gre namreč kar za kombinacijo nekaterih od naštetih sposobnosti.

Zato naj že na začetku postavim tezo, da je za tisto o čemer bomo razmišljali v prispevku, potrebno uvesti nov pojem, ali pa kar nekaj le-teh.

Vedno me je motilo, ko so me poskušali predstavljati kot ekstremnega športnika. Ultraman na Hawajih, tekmovanje kjer sem dvakrat nastopil, , je sestavljeno iz treh etap: prvi dan - 10 kilometrov plavanja v oceanu in 150 kilometrov kolesarjenja z veliko višinsko razliko, drugi dan – 276 kilometrov kronometra okoli otoka in tretji dan dvojni maraton (84,4 km). Razdalje so res velike, vendar dobesedno »spinterske« proti Robičevim 5000 km na RAAM –u. Nevarnosti, da utoneš ali, da te poje morski pes ali, da te povozi avto res obstajajo, vendar so zanemarljivo majhne. Sem pač ogromno treniral in sem bil pripravljen do te mere, da sem z razdaljami opravil relativno hitro. Vendar sam v tem nikoli nisem videl kaj skrajno nevarnega, bilo pa je skrajno naporno. Poznam celo vrsto športnikov, ki trenirajo ogromno in so daleč od tega da bi bili kakorkoli življenjsko ogroženi.

Ko na televiziji gledam fanta, ki z motorjem obrne dve salti in elegantno pristane, ob eni salti celo izvede takšne vragolije, da imam občutek, da bi lahko v zraku na izpušni cevi skuhal kavo in jo seveda tudi popil, me takoj prešine – ekstremno. Zame mogoče res, a zanj je to le predstava, kjer pokaže svojo spretnost izpiljeno do potankosti. Gre za izjemno usklajenost ter obvladovanje telesa in motorja.

Kaj je ekstremno?
Začnimo z alpinisti in alpinizmom. Določen šport je lahko skrajno nevaren (extremly dangerous). Sem lahko umestim predvsem takšen šport, ki lahko med izvajanjem ogrozi športnikovo življenje. Vendar moramo upoštevati tudi predpostavko, da je skrajno nevaren zaradi prežečih nevarnosti, na katere posameznik ne more ali stežka vpliva. Tu mislim predvsem na nepredvidljivost narave. V to kategorijo vsekakor sodi alpinizem. Če pogledam alpinizem še iz druge predpostavke, na primer skrajno naporen (extremely hard), lahko ugotovim, da alpinizem pokriva tudi ta izraz. Zato lahko zaključim, da je alpinizem pravi »ekstremni« šport. Pa je res? Je sploh šport? Po definiciji SSKJ je šport: po ustaljenih pravilih izvajana telesna dejavnost za krepitev telesne zmogljivosti, tekmovanje, razvedrilo. Vem, da s tem drezam v sršenje gnezdo, vendar se morate strinjati vsaj s tem, da pri alpinizmu zelo težko govorimo o ustaljenih pravilih. Kot sem že v uvodu jezikovno predpostavil, je za »ekstremnost« (skrajnost) v športu potrebna tudi vrhunska priprava (vrhunski športniki). Tu ne morem mimo dejstva, da marsikateri, tudi odličen, alpinist ni sistematično vrhunsko treniran. Večina jih hodi v službo in treningu namenjajo precej manj časa, kot recimo »klasični« vrhunski športniki. Ker se ne bi rad prerekal z alpinistično srenjo, naj mi tisti, ki menijo drugače, (da so vrhunsko trenirani) malo pogledajo skozi prste. Vsekakor je tudi takih nekaj. Alpinizmu pa manjka še nekaj. Ne gre za tekmovanje. Res je, da se vzponi med alpinistično javnostjo kategorizirajo, vendar gre predvsem za subjektivne ocene. Vedno se mi je zdela uganka, kako lahko en alpinist ocenjuje drugega, če sam ni opravil povsem enakega vzpona. Posamezen vzpon je pač ocenjen z strani samega alpinista in njegovih, da se tako izrazim, »konkurentov«. Verjamem, da gre pri tem »ocenjevanju«, za dokaj korektne oznake vzponov, pa vendar… Z odsotnostjo neposrednega tekmovanja je tako alpinizem, vsaj po mojem, ob oznako »vrhunski šport«. Težko namreč primerjam osvojitev zlatega cepina za naslovom svetovnega prvaka. Vendar vseeno za konec lahko priznam: pravi vrhunski alpinizem je ekstremen šport!

Oglejmo si še nekaj športnikov, ki jih v medijih pogosto označujejo kot ekstremne. Da ne bo pomote: prav vse naštete, vsakega po svoje, zelo cenim. Legenda, predvsem pa eden prvih, ki so ga mediji uvrstili v to kategorijo je vsekakor Dušan Mravlje. Razdalje, ki jih je in jih verjetno še bo pretekel, vzbujajo strahospoštovanje. Letos sem namreč imel priložnost sodelovati pri Robičevem podvigu na RAAM-u in sem spoznal razsežnosti prečkanja Amerike. Že z avtom so razdalje srhljive, kako si naj potemtakem znam predstavljati, da je Dušan vse to pretekel. Seveda to ni njegov edini podvig, vendar mi je, od vseh njegovih tekov, slednji vsaj malo »blizu«. Dušan je nastopal na tekmovanjih, kjer so se merili najboljši »ultra-tekači« na svetu. Potemtakem bi bil kriterij vrhunskega športa lahko izpolnjen. Vendar, ali je ultra-tek nevaren? Spet smo pri grozečem prometu, ki pa ob določeni meri previdnosti ni posebno nevaren. Poleg tega Dušanovi treningi niso skrajno naporni (vsaj kot sem lahko prebral v različnih intervjujih), takšni so predvsem nastopi na tekmovanjih. Zaradi naštetega Dušanu lahko prilepim oznako »ultra tekač«, nikakor pa ga ne morem spoznat za ekstremnega športnika.

Martinu Strelu manjka kar nekaj predpostavk do oznake ekstremni športnik. Njegovi projekti so zelo zanimivi. Odkril je »tržno nišo« in se osredotočil na plavanje po rekah. Kljub precej neusmiljenim komentarjem naših vrhunskih plavalcev, moram priznati, da se mi zdi njegovo početje skrajno domiselno in obenem precej naporno. Predstavljajte si, da bi morali po 8 do 10 ur budni ležati na trebuhu in to dva meseca, vsak dan. Verjamem, da je že to dovolj naporno. Vendar pri Martinu ne gre za tekmovanje. On lahko reko »premaga« v mesecu, dveh ali treh. Hitrost je pomembna samo v toliko, kolikor ga omejujejo sponzorska sredstva. Težko tudi verjamem, da je telesno vrhunsko pripravljen, čeprav moram priznati, da gre pri pripravah na tak podvig verjetno za povsem drugačno vrsto telesne priprave, kot pri meni poznanih športih. Ker je v svojem »športu«, (pravila postavlja sam…, spet smo pri definiciji SSKJ) praktično edini na svetu, ga težko označim za ultra plavalca. To so po mojem mnenju tisti plavalci, ki tekmujejo v plavanju na velike razdalje. Res pa je, da je vsaj po njegovem slikovitem opisovanju, reka polna nevarnosti in nobenega razloga nimam, da mu tega ne bi verjel. Je pa treba priznati, da je Martin na področju psihične vzdržljivosti in stabilnosti, eden najboljših na svetu.

Človek, ki bi lahko zadostil kriterijem ekstremnega športnika, je vsekakor motorist Miran Stanovnik. Njegovo najbolj medijsko izpostavljeno nastopanje na vsakoletni dirki »Pariz – Dakar« ima vse elemente ekstremnega. To je tekmovanje, ki je skrajno nevarno in vsekakor zelo naporno. Na »Dakarju« se pomerijo najboljši motoristi (avtomobilisti…) na svetu zato oznaka »vrhunskost« vsekakor zdrži presojo. Vendar športe, kjer bolj trpi motor kot človek, nekako težko razumem in jih tudi težko presojam. Glede na to, da Mirana osebno poznam, lahko mirno rečem, da je telesno in psihično vrhunsko pripravljen, kar navsezadnje potrjujejo tudi njegovi rezultati. Mednarodno Miranovo dirkanje razvrščajo v kategorijo »enduro«, kar lahko prevedemo kot vzdržljivostni motociklizem.

Medijsko najbolj izpostavljena »ekstremna« kolesarja sta vsekakor Jure Robič in Marko Baloh. Nesporno oba sodita med najboljše ultra kolesarje na svetu. Večdnevni kolesarski dirki, kot sta RAAM in Le tour Direct, ki trajata tudi do 10 dni v enem kosu (vsak počitek se šteje v končni čas), po mnenju mnogih vodilnih športnih časnikov, veljata za najtežji športni preizkušnji na svetu. Kolesarji se na takšnih tekmovanjih borijo s cesto, vremenom, neprespanostjo, izčrpanostjo, bolečinami, poškodbami in nasprotniki. Gre za skrajno (res skrajno) naporno, zelo nevarno (vsaka napaka se lahko konča tragično) in glede na to, da na takšnih dirkah nastopajo najboljši te discipline na svetu, tudi vrhunsko tekmovanje. Omenjena kolesarja lahko označim kot ekstremna, vendar mi je kljub vsemu bližji izraz ultra kolesarja.

Zakaj sem se osredotočil na spornost široke uporabe besede »ekstremno«? Predvsem zato, ker se mi zdi beseda, ki je sicer ob pravilni uporabi ustrezna, preveč zlorabljena. Sam bi predlagal, da kategorijo ekstremno nekoliko zožimo. Na primer, samo skrajno nevarne in obenem skrajno naporne športe bi opremil z oznako »ekstremni športi«. Lahko pa se razdeli na: ekstremno nevarne (base jumping…) in ekstremno naporne (ultra dolge preizkušnje v različnih športih, razne večdnevne tekme kot sta Eco challenge ali Raid) in jih ločiti od zelo napornih (kolesarstvo, smučarski tek na distancah, maraton, biatlon, triatlon…) Obenem pa bi morali razumeti tudi to, da vsak, ki se ukvarja s takšnim športom, še ni ekstremni športnik. Tu bi uvrstili predvsem tiste, ki s svojo vrhunskostjo zaslužijo takšen naziv. Tako bi odpravili zmešnjavo in elitni naziv podelili res tistim, ki si ga z lastnim tveganjem in nečloveškimi napori zares zaslužijo. Sicer moramo preprosto prav vse vrhunske športnike označiti kot ekstremne, kar pa je popolnoma nesmiselno.

Zakaj ukvarjanje z ekstremnim športom?
Ko sem vsaj nekoliko pojasnil zakaj si prizadevam za pravilno uporabo pojmov ekstremni šport in ekstremni športnik, naj se še vprašam: »zakaj se ljudje odločajo za tvegane in nečloveško naporne športe«?

Verjetno nam bo vsak takšen športnik »prodal« svojo zgodbo. Nekatere sem že slišal, »kupil« pa ne čisto vseh. Motivi so unikatni, kot tudi vsak posameznik v tej »igri«. Ugibanje o motivih je skrajno tvegano početje, kljub temu pa lahko z veliko verjetnostjo predpostavim, da je veliki večini skupen motiv, vsaj v Sloveniji – boj za obstanek. Pri nekaterih celo dobesedno. Skoraj z gotovostjo lahko predpostavim, da večina »ekstremistov« ljubi medijsko pozornost (tovrstni dosežki me brez izjeme dosežejo, čeprav nisem ravno vesten spremljevalec dnevnega tiska), saj je ta, poleg osebnega zadovoljstva, skoraj edino plačilo za tveganje in garanje. Obenem pa, sem ter tja, omogoči tudi kakšno drobtinico trdega sponzorskega kolača. Zagotovo pa je slehernemu med njimi najpomembnejša zmaga na tekmovanju (kakršno koli že to je), ali, če jim verjamemo, zmaga nad samim seboj. Verjetno pa se nihče od teh, s to dejavnostjo ne ukvarja zaradi denarja. Prepričan sem, da je kljub množici svetovno znanih »ekstremistov« Slovenija za uspešno trženje takšnih dosežkov popolnoma nezanimiva. Žalostno je tudi to, da se po globalno odmevnem dosežku, slovenski ekstremni športniki domov vračajo ovenčani s slavo in kreditom na banki, ki bo pomagal pokriti uspešno izpeljan projekt.

Naj za konec omenim še slovensko pregovorno ljubosumnost in zavidljivost, kateri niso ubežali niti slovenski »ekstremisti«. Prepričan sem, da bi ob združevanju lahko bili veliko uspešnejši, tako tržno, kot medijsko.

Uroš Velepec, prof. športne vzgoje, 7. mesto na Svetovnem prvenstvu v biatlonu 1993, dvakratni član olimpijske reprezentance v biatlonu, 9x na Ironmanu, 2x svetovni prvak v Ultraman triatlonu, trener juniorske biatlonske reprezentance Slovenije od 2002 (osvojili 12 kolajn na svetovnih in evropskih prvenstvih), od 2006 trener moške A biatlonske reprezentance.