Marijan Lipovšek: Možje, ki so poklicani ocenjevati taka velika dela, kakršno je Kugyjevo »Pet stoletij Triglava«, so že spregovorili svojo besedo. Izrekli so hvalo in zahvalo očetu knjige Kugyju in njegovim odličnim sodelavcem.

Povedali so tudi, kje so v tem delu pomanjkljivosti in katera poglavja so posebno dobra. Ne bom se spuščal v presojo dela; povedati pa hočem ono, kar se mi zdi za naše slovenske razmere potrebno. Govoriti hočem namreč o plezanju in o njegov i bodočnosti, pod vtisom Kalteneggerjevega uvoda v plezalni del Kugyjeve knjige.
Kaltenegger je z veliko mero objektivnosti, ki jo zmore le nepristranski opazovalec, opisal zgodovino Triglavske stene ter kratko in točno orisal duhovno stanje generacij ob njej vsa dolga desetletja od l. 1906 sem. Celo tiste samozavesti, ki tiči v veliki večini nemških
spisov in ki dokaj neprijetno dirne vsakega drugorodca, ni mnogo opaziti v njegovem članku. Malce ostro kritizira izvedbo Skalaške smeri. No, tudi naši plezalci so se zaradi nje udarili med seboj. Za severovzhodni raz Triglavskega stebra se je pač borilo mnogo plezalskih družb med seboj in, če se je slučajno slovenski posrečilo biti prva, ni zasluga nemških plezalcev drugod po steni zato nič manjša. Szalay ima pa za nadomestilo itak svoj skoraj enakovredni severozahodni raz.
Toda ni moj namen, da bi sodil o teh specialnih odstavkih, ki samo podrobno rišejo takratno plezalsko snovanje v Triglavski steni. Poudaril bi rad ono, česar nas je Kaltenegger nehote spomnil s svojim člankom, da namreč pri nas ugled plezalcev in ugled same alpinistike padata. Ni dolgo tega, kar smo v Mlakarjevem članku brali prav hude očitke plezalcem in plezanju. In navdaja nas skrb, kaj bo iz tega. Ali je to zasluženo? In če je zasluženo, kako tu pomagati in s čim zboljšati našo plezalsko moralo?

I. C. Oblak je nekoč pisal o plezalcih, češ da imajo zgolj športno-rekorderske namene; dal je - vsaj teoretično - vse plezalce na en kup in nam skušal prikazati, kakšno je po njegovem pravo planinstvo. Njemu se nismo čudili. Bil je pač zastopnik estetske struje, torej načeloma nasproten plezanju v modernem smislu. Takrat, ko se je v Vestniku vršila tista majhna bitka med eno in drugo strujo, sta si bili najbrž obedve premalo v svesti samih sebe in svojih pravic do obstoj,a. Zato so vsaj plezalci v takratni polemiki precej slabo odrezali, ker niso bili nanjo, pripravljeni. Kajpak so odgovorili s sijajnim realnim delom v skalah, ki ga noben estet ne more ovreči in ki je tudi zares več vredno kakor estetiziranje, če to slednje ni prepojeno z veliko potenco umetniške narave pisatelja.
Najbolj zanimivo je pri tej borbi, da naši esteti še danes stavijo za zgled Kugyja, ki je sicer res izrazit zastopnik romantične alpinistike, toda je obenem tudi mož dejanja. Vse njegove borbe za razne prvenstvene smeri (tudi za prvenstvene, kjer je imel tekmeca!), vse njegovo zgolj borbeno veselje nad zmago, njegovo izrazito voljo do uspeha tudi tam, kjer je bilo tveganje zares veliko, vse to ti esteti prezro. Seveda priznavamo Kugyju poleg teh velikih dejanj tudi globoko poetično naravo. Toda brez dejanj bi bil le tih poet, brez poetične narave pa še vedno velik alpinist, stopajoč v prvih vrstah svoje dobe, utiralec poti v pravem in prenesenem pomenu besede. No, estetom, ki so zadovoljni samo s sanjarjenjem, se ne čudimo, da jim plezanje in njega izvrševalci niso po godu. Čudimo se pa Mlakarju, ki mu ni nikdar, vsaj kolikor je meni znano, nihče odrekal, da je alpinist. Čudimo se tem bolj, ker vemo, da je tudi Mlakar mož dejanj. Saj je bil eden izmed prvih, ki so delali težke ture doma in v tujini in ki ima za seboj pravo pestro in bogato življenje-alpinista! Ker se s plezanjem ne strinja, pomeni, da ne more ali da noče slediti razvoju alpinistike. Ker pa ne estetizira samo, temveč v gorah tudi zares nekaj dela, nam ni razumljivo, odkod njegovo odklonilno stališče do alpinistike; utemeljil ga v svojih izvajanjih ni.
Za Mlakarjeva izvajanja je predvsem značilno, da tudi on zlaga vse plezalce v en koš. Plezalec mu je očividno le homo alpinus reptans, t. j. neka vrsta planincev, katerih en izvod je enak drugemu. Zakaj tako? Zakaj ta krivična presoja? Čemu to posploševanje? Če bi vprašali Mlakarja po imenih, kdo so tisti plezalci, ki se tako slabo vedejo, bi bil za odgovor najbrž v zadregi. Razumljivo! Taki spisi so naperjeni na splošno in se osebnih stvari skrbno izogibljejo, ne samo ker so predelikatne, temveč ker jih je zares težko dognati in dokazati. Sodeč po mnogih osebnih poznanstvih, po alpinističnem udejstvovanju svojih tovarišev in po njihovem pisateljevanju, moram ugotoviti, da se ogromni del plezalcev dobro zaveda resnega pomena plezanja. Če so zelo zaverovani vanj, ni nič čudnega. Pomislimo samo, kako moramo biti povsod v življenju eno stranski, če hočemo dosegati večje uspehe. To je naravno in pravilno; saj je tudi vsak - si licet componere - učenjak tudi v toliko čudak, ker je zaverovan v ono, kar ga zanima. Pa niti niso vsi plezalci taki! Poznam dobre plezalce, ki z veseljem hodijo po preprostih potih, ker jih to veseli. Če se potem obrnejo v steno, kaj je na tem slabega? Je dejanje samo na sebi slabo ali dobro? Tega pač ne zna niti Mlakar prav odgovoriti, kljub temu, da je alpinist in sicer dober alpinist in obenem duhovnik, torej vodnik v človeški notranji rasti. Njemu se to zdi le neumno ali smešno.
Vsakdo, ki ocenjuje dejanja plezalcev, bi moral duševnost tistega, ki ga je privedla življenjska pot v steno, do podrobnega poznati, če bi hotel vestno presoditi, kaj je boljše: pot v steno ali v - žganjarno. Plezalcem namreč plezanje izpolnjuje del svetovnega nazora; to udejstvovanje jim je pravo potrdilo življenja - in že zdavnaj so govorice o samomorilcih le prazne bajke! Plezanje nam plezalcem pomeni šolo za značaj in ni vseeno, krenemo li vanjo ali pa se mimo nje odpravimo v vsebine prazno življenje! Pa mi bo rekel g. Mlakar: »Saj ni treba v žganjarno - v cerkev pojdite!«: S tem pozivom smo ravno pri tistem: kdo pač ve, da bo plezalec mogel kreniti v cerkev, t. j. na pot religije? Ravno za to presojo je potrebno temeljito poznavanje duševnosti; saj je ta odvisna od celega kompleksa pojmov, ki tvorijo tako imenovano življenje. Nekateri se lahko odločijo za to, drugi za drugo pot, če že iščemo v vsakem resnejšem človeškem udejstvovanju pomena in opravičila v nekakšnem etosu. To je velika in resna stvar; ne moremo je odpraviti mimogrede in še manj z utesnjevanjem nazorov in navodil. Zato so čisto pravilne Potočnikove besede, ko pravi: » … in če zaide mimo vseh zank in nastav v planine, Boga zato hvalimo. In če ga sreča na ozkih stezicah smrt - obvaruj nas je Bog! - bolje je, da umrje mlad mož kakor pa postaran in betežen mladec!«

Še daleč nimam namena, da bi zagovarjal slabe strani plezalcev. Saj jih vsi dobro poznamo: nevoščljivost, obrekovanje ter povzdigovanje samega sebe in svojih dejanj. Zaradi teh slabosti pa zabavljajo naši esteti ne samo nad vsemi plezalci, temveč tudi nad plezanjem samim, kakor da bi bilo ono krivo takih zablod! Kje pa ni slabih ljudi? Katero gibanje ima v svojih vrstah samo čiste člane? Kateri družben, političen ali religiozen pokret je brez črnih ovac? Seveda, za plezanje je to posebno nevarno, kakor za vsako smer, ki si stavi za cilj neke etične smotre, da prav zaradi teh mislijo oni, ki stoje ob strani, češ, v njem mora biti vse samo dobro (v kolikor mu niso načelno nasprotni). Plezanje naj vzgaja značaj, krepi voljo, zbuja smisel za tovarištvo - uspehi pa tako slabi! Mari pa bi tisti slabi plezalci, če so res taki, bili kot navadni planinci in zemljani boljši? Gotovo ne! Izboljšalo bi jih lahko samo nekaj, kar je samo na sebi dobro in za kar so močno vneti. Če je to kako osebno nagnjenje ali kakšna filozofija ali religija, je potem praktično vseeno. Toda mi plezalci smo ravno tega prepričanja, da jih bo tudi plezanje sčasoma zboljšalo in zresnilo. Kajpak samo golo športno plezanje ne! Tu smo pa pri tisti točki, ki je kočljivejša kakor presoja osebnih napak plezalcev. Naletimo namreč na vprašanje: Kako in v kakšni obliki naj alpinistika pomaga etično izboljševati človeka?
Ali naj alpinistiki pustimo njeno pot, ne da bi posegali hote v njen razvoj? Ali naj jo opustimo in se s tem vrnemo k gledanju na gore naših prejšnjih rodov? Poiščimo si iz Kalteneggerjevega članka nekaj odstavkov, ki so značilni za miselnost naših prednikov! Za dobo okrog 1905-1910 najdemo sledeče: »Die Bewohner des Savetales lagen damals noch in einem alpinen Dornr6schenschlaf ... Die Laibacher aber waren nirgends zu finden, als auf markierten Wegen, und noch etwa um 1908 vernehmen wir von maβgebender alpiner Stelle aus Laibach die Warnung, man salle es nicht den auswartigen Bergsteigern nachmachen, die nach Art der Selbstmörder in steilen Wanden herumkriechen, statt sich hlibsch sittsam an den gebahnten Pfad der Tugend zu halten ... !« - In za dobo okrog 1920-1925: »In Laibach war jetzt nach langen Jahren des Dunkels eine junge Generation herangewachsen, der sich die Pracht und Schönheit der Berge in vollem Glanze offenbarte ... Eine von des Gedankens Bläβe nicht angekranke1te Jugend steht vor der
groβen Wand ... «
Vzorno je naslikano naše spanje in prebujenje!
Ne zamerimo svojim prednikom in njihovi preprosti miselnosti, zamerimo pa mi plezalci po pravici nazorom o plezanju, ki jih razvija Mlakar v svojih spisih leta 1937. in ki pomenijo prav lep korak - trideset let nazaj! Planinsko in narodnostno delovanje SPD v takratni dobi spoštujemo. Saj vemo, da rabi vsako gibanje podlage, preprostih začetkov in stopnjema temeljite rasti, da sploh kam pride. Toda protivimo se vsakemu nazadovanju. Kako pa si Mlakar predstavlja sodobni alpinizem? Ali naj se vrnemo na izletniška pota in hodimo spodobno po markacijah? Ali naj zanikamo ves razvoj, in vržemo v koš vsa duševna izkustva in dognanja plezanja? Na kaj se naj opremo? Ali more biti nam, ki nam gore toliko pomenijo v življenju, alpinizem le nekaka zabava? Ali je morda tako pri Mlakarju? Z njim vred dobro vemo, da ni tako! Gore so nam postale kos življenja, del svetovnega nazora. Eden se jih loti z borbo, drugi z uživanjem. Toda iskanje lepot v gorah - očitno je Mlakarju ta motiv najbolj pri srcu - imajo zlahka pri roki tisoči planincev. Zakaj se na tem ne zboljšujejo? Zakaj je večini hoja po gorah le navadna meščanska zabava? Ali more táko planinstvo samo na sebi roditi kakšne moralne uspehe? Niti samo na sebi niti oplemeniteno s katerokoli etično idejo ne more roditi širših uspehov, ker je vsebinsko premalo močno, da bi človeka zavzelo. Iskati moramo rešitve drugod.
Tisto pismo »staršev«, ki ga je Mlakar priobčil, je značilno, kako tesno umevajo alpinizem (ne samo alpinistiko!) preprosti ljudje. Mlakar se očitno z njimi strinja. In namesto da bi ugledni alpinisti tako važno gibanje, kakor je alpinistika, zgrabili od prave strani in ji pomagali na noge, t. j. jo spravili v tek za duhovni napredek človeštva, jo smešijo ali odsvetujejo! Mislim, da je to velika napaka. Alpinistika, ki naj pomeni možatost, borbenost in uživanje lepot, združeno sočasno s telesnim športnim gibanjem, nam lahko pomaga premostiti težave v notranjem napredku tam, kjer marsikatera drugačna sredstva odpovedo. Vsi tožimo o duhovni krizi in segamo po starih, preizkušenih receptih za duševno zdravje, pa vidimo, da drug za drugim odpovedo. Socialna, politična in gospodarska morala pada. čim bolj smo civilizirani, tem manj smo kulturni.
V mladini opažamo znatno nazadovanje srčne kulture, ki pomeni obzir do bližnjega in umevanje nežnejših strani duševnega življenja. Čutimo pa tudi pomanjkanje nadarjenosti in dober del lenobnosti. Toda vse to ne samo v šolskem, oziroma v poklicnem življenju, temveč tudi v - športu. Tudi ta tako oboževana panoga človeškega udejstvovanja je – povprek pogledano - prav plitvo izvrševana. In prav tako krizo preživlja alpinistika. Mladim je prenevarna, preveč tvegana in premalo udobna. Pot do uspeha in zmage jim je pretežka. Nam pa manjka novega Juga. Ni med nami človeka, ki bi znal alpinistično udejstvovanje tako točno utemeljiti, ki bi bil obenem sam plezalni prvak, čist značaj, dober psiholog, v filozofiji podkovan in še organizator in pisatelj v eni osebi. Vse to je bil Jug v največji meri. Izmed Slovencev poznam enega samega, ki bi bil za to še sposoben, rajnki dr. Tuma, če bi bil danes živ in še mlad. Toda če ni ene take osebnosti, jih mora to vlogo izpolniti več. To pa ni tako izključeno. Treba je samo pravilno izpovedati nazore, zbrati krog ljudi z istim smotrom in nato delati.
Izhajam iz prepričanja, da je duševna podlaga plezanju skupina motivov, od katerih sta najvažnejša borbeni in uživajoči. Lahko bi ju imenovali tudi moški in ženski. Kakor sicer v našem življenju, se tudi v odnosih do plezanja in sploh do udejstvovanja v gorah ta dva svetova prepletata in izpolnjujeta, odvisna od trdnosti volje, bistrosti razuma in občutljivosti duše. Mislim, da je plezanje, katerega osnova je od teh dveh motivov po Jugovem nazoru volja do zmage, stremljenje po prvenstvu, torej borbenost, naravnost idealno sredstvo za vzgojo volje in značaja, samo če je pravilno usmerjeno. O svojih turah je Jug pravilno sodil, da niso tako pomembne, kakor so jih cenili njegovi sodobniki.* V neprimerno preprostejšem stanju nego fizična stran teh tur pa je bila takrat samovzgoja in samoobvladanje plezalcev. Če pomislimo, kako notranje raztrgani, nesložni, zavistni in malenkostni so bili takrat plezalci celo na turah med seboj (prim. Jugove spise!), se moramo čuditi, da so ti fantje v taki neslogi in s tako slabo družbeno zavestjo take ture sploh zmogli. Če si to prav predočimo, nam je takoj jasno, da je napredek tovariške zavesti vsaj v zaključenih družbah od tedaj pa do danes zares velik. Tisti primer, ki ga navaja Mlakar o dveh plezalcih in o njunem »cigaretnem tovarištvu«, je pač redka izjema. Kolikor sem sam plezal in poznam druge plezalce, lahko rečem, da se je tekom teh 15-ih let vsaj tovariška morala znatno dvignila.
Toda sedaj, ko je »alpinski prostor domala izrabljen« (Ložar), ko je vedno manj novih problemov v skalah, se je v plezanju naglo pojavila kriza, in sicer v tem, kar je najnevarnejše, da je vedno manj plezal cev in da plezanje sploh vedno bolj usiha. To je znak, da so plezalci alpinistiko napačno pojmovali. Plezali so samo dotlej, dokler je bilo kaj nepreplezanega, ko so lahko še bili prvi. Kasneje jih niti tehnično delo niti estetsko uživanje ne vabita v toliki meri. Dotok novih moči pa znatno pada, ker zahteva plezanje danes kakor prej prav tolikšne fizične in moralne žrtve, a ne more več nuditi nagrade prvenstva. Volja do zmage, ki je tudi zgodovinsko utemeljena kot osnovno gibalo za alpinistiko** danes ne more več biti izraz kakega rekorderstva, temveč si more poiskati zadoščenja in udejstvovanja samo v borbi s potjo, katere prvenstvo je že prej doseženo. Danes smo lahko samo tudi mi na onih potih, kjer so drugi že hodili. Motiv objektivnega prvenstva se torej, zaradi stvarnega stanja sam po sebi izločuje iz skupka motivov, ki sestavljajo pojem plezanja.
Toda tudi če ni več prvenstva, je naloga in smisel alpinistike še vedno borba. Na splošno je to tisto, kar imenujemo pri plezanju »športno«. A če se to tolmači zgolj z zunanjim udejstvovanjem (in kar priznajmo: večidel se je to res samó tako ravnalo), postane ta motiv, dasi je na videz dovolj močan in globok, pri natančnejši presoji povprečen in suh; zato, ker se vsako telesno udejstvovanje zmehanizira in otopi, če mu ne vlada neka zdrava ideja, ki jo lahko samo naš duh vdahne v delo in da temu trajen smisel. Tuma je v svojem »Pomenu ... « pojmoval šport z etično idejo že tako oplojen, kar je bilo v toliko napačno, ker je to ustrezalo le neki idealni predstavi in se še daleč ni ujemalo z realnim stanjem športa, niti kar ga je v alpinistiki pričujočega in še neprimerno manj z drugimi športi, ki so res samo to in nič več. Le redke izjeme so bili etično visoko stoječi alpinisti - športniki (Jug, Lammer).
Zelo močan, važen in dovolj življenja zmožen je estetski motiv. Toda ta ostane vselej le pasivna stran človeške duševnosti, t. j. le dojemanje in ne neposredno delovanje na notranji rasti.
Ker nas torej niti zgolj športno-borbeni niti estetski motiv ne zadovoljita in ne kažeta za bodoče nikakega dobrega izgleda – saj kljub njunemu obstoju alpinistika pojema – moramo priklicati v življenje tistega, ki ga je venomer čutiti iz Jugovih spisov in ki ga je tudi Tuma našel v svojih plezalnih vzornikih : motiv zavestne in namerne samovzgoje (zavesti skupnosti, zavesti dolžnosti ter obzira do družbe in do tovariša), ki temelji v tistem prastarem izreku ljubezni do bližnjega in ki ne pomeni ne jokavosti in ne slabotnosti, temveč moč in samozatajevanje. Torej vzgoja v smislu nekakšne žive krščanske etike. Ker pa se da to v alpinistiki doseči samo na podlagi borbe, je prav to vzrok, zakaj so vsi veliki možje, kakor Jug in Tuma, to borbo tako visoko cenili. Če je padel nivo takega udejstvovanja na moralno višino, bolje nižino drugih športov, ni borba sama na sebi prav nič kriva, temveč tisti, ki so jo napačno izvajali. Še vedno pa ima plezalec prej praktično možnost, da se etično izboljšuje, ker ga plezanje neprestano k temu sili, kakor pa kakšen estet, o katerih Tuma po pravici pravi, da so navadno brezsrčni in je njihova »toplina« le prazno občudovanje narave.
Nikakor ne tajim, da se dá taka vzgoja doseči tudi izven alpinističnega udejstvovanja. Toda prepričan sem, da ne more biti nobenega pouka bolj živega, praktičnega in neposrednega kakor taka šola v gorah. Toda alpinistika mora biti usmerjena, t. j. v ideji in v vodstvu organizirana. Alpinistični tečaji naj bi ne bili samo šola za tehniko, temveč tudi šola za zavestno disciplino in moralo. Ideal, ki ga vidim pred seboj, je za enkrat kajpak zelo daleč in še neizvedljiv. Toda predstavljajmo si nekaj mladih mož, tehnično sposobnih - sicer pri mladini, katero naj vodijo, ne veljajo nič - duhovno zrelih, v značaju čistih, ki z dejanjem in z zgledom uče mlajše tovariše in ki so psihologi, da znajo razbrati duševno življenje; ki so toliko kulturni, da znajo prav tolmačiti mladim dolžnosti; ki so toliko inteligentni, da znajo pravilno presoditi zunanje in notranje položaje; ki so toliko načitani in toliko doma v vedah, da lahko tolmačijo tovarišem osnove alpinskega znanstva; ki so toliko složni, da ne razdero svojega kroga s samoljubjem ali z nediscipliniranostjo; ki vedo, da je dolžnost pred užitkom in zabavo; ki znajo mladim povedati, da je najprej obzir do tovariša, potem šele obzir do sebe; ki vedo, da se je treba tudi sami alpinistiki, če zahteva dolžnost, odreči, pa kljub temu znajo vzdržati vse žive stike z njo; ki imajo, naposled, ustaljen svetovni nazor, neko trdno' filozofijo o svetu, ki ji ni treba, da je zasidrana v stalnih predpisih ali v katerih koli človeških ustanovah, le da je etično dobra.
Da bi izpolnjeval en sam človek vse te zahteve, ni verjetno; morda bi jih danes Jug, če bi bil še živ. Toda to tudi ni potrebno. Dovolj je, če to zmore skupina mož, ki složno in po načrtu delujejo.
To, kar pričakujemo od bodočega človeka: zavest skupnosti, od rodbinske in narodne do splošne človeške zavesti, to moremo pričakovati predvsem od bodočega plezalskega rodu, če ga bomo znali pravilno vzgojiti. V tej zavesti imata najlepšo bodočnost delo in napredek kljub obzirom do družbe in tovarišev, torej ravno obratno, kar slišimo danes v času komolcev in pesti. Samo taka kulturna alpinistika ima bodočnost in nobena »direttissima« smer ne pomaga, če ni v njej vsebine. To je tudi znak prihajajoče dobe: romantika je poznala izrazito čustveno vsebino alpinizma in alpinistike; moderna ga pozna le še kot prazni nizki šport, bodočnost bo morala dati etično vsebino z izrabo pridobitev obeh prejšnjih dob. Nekateri znaki v drugih panogah človeškega udejstvovanja kažejo prav tako (znanost, umetnost). Neprecenljiv je tu tudi socialni moment, če bi vsakdo, brez ozira na stan, zveze in pokolenje, mogel razviti svoje zmožnosti. Toda z,a to je potrebna preokrenitev naših stoletnih slabih navad... Alpinistika pa more zaradi svoje možatosti in zavesti moči dvigati ravno potrte in tlačene duhove k večji samozavesti.
K svetu čustvovanja in k svetu tehničnih izkustev se pridružuje tretji svet zavestnega dela na človeku. Težko ga označimo, a točno slutimo. Vemo, da bo obogatil naše delo z vsebino, kakršne naši predniki niso poznali.

Zavedam se, da v svojih poslednjih izvajanjih nisem docela konkreten; toda mislim, da s temi besedami oznanjam novo dobo, ki jo le slutim in ki je ne morem poznati. Njene značilnosti bo mogoče konkretno ugotoviti šele, ko bodo nastopile. 

*Alpinistika se je pri nas takrat res šele rodila. Subjektivno so kajpak Jugove ture več ko izredno in nadpovprečno delo.

** Prvih obiskovalcev gora, če izvzamemo znanstvenike, ki so imeli posebne namene, ni gnala na pot lepota, ker gorske lepote v našem smislu sploh niso videli. To čutimo iz vseh potopisov tedanjih dob. Razgled pa je bil drugotnega pomena, le neka posebna nagrada; saj so n. pr. nekateri od prvih obiskovalcev Triglava dospeli nanj v dežju in imeli kljub temu veliko zadoščenje z borbo kot tako. (Hermannsthal.)

Lipovšek Marijan
PV 1938