Urban Golob: ... o delu indijske Himalaje, kjer se dviga Hardeol.
Dolina Johar, po kateri vodi pot do ledenika Milam (drugega najdaljšega ledenika v Indiji), je je pravzaprav zelo divja. Do vojne s Kitalci v začetku šestedestih letih, so v tamkajšnjih vaseh živeli ljudje, ki so večinoma trgovali s Tibetanci. Po dolini je namreč že »od zmeraj« vodila trgovska pot s Tibetanske planote proti indijskim nižinam. Zdaj je dolina zaupščena že nekaj desetletij, prebivalci so se izselili v nižje kraje pod indijsko Himalajo. Samo poleti se nekateri vračajo nazaj kot pastirji drobnice.
Je pa v dolini vseskozi prisotna vojska in v Milamu, zadnji zapuščeni vasi, imajo vojaki svojo bazo. In res je čuden občutek, ko po štirih dneh hoje po neobljudeni dolini, malo pred Milamom naletiš na cesto v gradnji. Seveda za potrebe vojske. V naslednjih nekaj letih jo bodo speljali do Munsyjarija in omogočili motoriziran dostop do vojaške kasarne v Milamu. Ampak to še ni vse. V kanjonu spodnje doline so začeli graditi tudi hidroelektrarno.
Tako sem imel občutek, da smo bili eni zadnjih hodcev po ob reki Gori Ganga, ki smo imeli ta privilegij, da smo v enem mesecu srečali samo eno odpravo in le en par trekerjev. Tudi sicer dolina ni pogosto obiskana. Odprav v okoliške stene ni prav veliko (še vsako leto leto ne), za pohodnike pa je pot kar zahtevna: ni udobnih prenočišč kot v obljudenih dolinah Nepala, ni trgovinic, ne da se se kupiti pijače razen čaja (vodo je treba filtrirati, če nočeš, da si žejen), etape so dolge in napisani časi zanje zahtevajo kar dobrega hodca itd. Skratka pot za »hardcore trekerje«, ki kljub vsemu potrebujejo nekaj nosačev, po možnosti kuharja itd.
Glede gora pa tole. Razen stene vzhodnega vrha Nanda Devija, ki je najbolj priljubljena na tem območju (pa tudi tam ni pretirane gneče in se kakšna odprava znajde tam vsakih nekaj let) je velika večina sten nepreplezanih in vrhov neosvojenih. Po svojih oblikah so stene primerne za zelo težke vzpone. Težava je »le« v tem, da je kamenina tam okoli zelo zelo slaba, prhka, gnila. Podori kot je za primerjavo tisti v Krnici nad planinsko kočo, se tam dogajajo dnevno. Pa še veliko zahtevnih in nevarnih ledenikov straži stene pred alpinističnimi vsiljivci. Verjetno se vseeno najde kakšen plezalski cilj, ki malo izstopa po kvaliteti skale, ampak sam ga v tistih dneh, ki sem jih prebil tam, nekako nisem prepoznal.
Nekoliko prijaznejše izgledajo gore v smeri proti meji s Tibetom (Ikualari, Nital Thaur, Nanda Pal). So nekoliko bolj snežene, prijaznejše, čeprav so njihovi grbeni še vedno zelo zahtevni in ledeniki pod njimi v glavnem zelo hitro premikajoči. Tudi med njimi še velika večina ni dočakala človeškega obiska.
Urban Golob