Bilten GRS Tolmin 0b 35-letnici - Rejc Ivan: odprava Aconcagua 1982
Objavljeno v ...
NEKEGA DNE (ACONCAGUA 1982)
Ivan Rejc
Jutro! Jasno, kristalno čisto nas postavi v mrzlo resničnost poslednjega problema našega stebra. Smo namreč na skromni polički, vsekani v led, v štirih, v šotoru dvojčku na višini 6500 m.
Noč nam neskončno dolgo odšteva minute, gora pa z vršne višine pošilja plazove in kamnite in ledene izstrelke, da nam ne bo dolgčas. Res, kot mora je trajala ta neminljiva noč in težko pričakovani jutranji sij se je delal iznad pampe na vzhodu, iznad grebena šesttisočaka Tupungata.
Pavle in Zlate se v polnem zanosu lotita previsnega 50 m visokega rdečega pasu - mišnice, kot ga imenujemo. Zlate se je že včeraj krepko namučil, ko je plezal skalni del, danes pa čaka Pavleta ledena sveča, ki krasi edino možni izhod iz te mišnice. Res, tudi on je opravil lepo delo, ko se je po konicah derez in kladiva prepraskal čez njo. Smo na vrhu te sveče, močno nam odleže in morala kljub vsemu prestanemu spet dobi krila. Bomo še danes čez? Moramo biti, kajti po zvezi dobimo obvestilo, da pred nami ni nobene večje ovire, samo strma snežna 500-metrska vesina. In ta ideja, da moramo biti še danes čez, se nam vsidra v dno možganov. S skrajno trmo se zagrizemo navzgor. Noge dvigam avtomatsko, mučno, dela samo cepin, ledno kladivo in dereze. V glavi pa je edina misel, da bomo še danes — 8. dan v steni — končno čez. Samo to. Kako mora biti prijetno globoko spodaj na moreni ledenika! Ležiš na soncu in opazuješ steno brez vsakršnega hlastanja za zrakom. Opazujemo sonce, ki vedno hitreje leze proti horizontu za Čilenske gore. Roba stene pa še ni videti. Pred nas se postavi še ena skalna pregrada. To gotovo preplezamo brez težav. Če smo uspeli slapove spodaj, bomo tudi to! Pavle se brez omahovanja za-grize v krušljivo skalo, zalito z ledom. Stena pokaže zobe. Ne, ne bo šlo tako zlahka. Začne se že temniti, ko Pavle sporoči, da je naprej še problematično in se brez svetlobe ne da.
Bivak! Še en bivak. Osma noč v steni, brez hrane, plina, v strmi ledeni vesini. Poiščemo si še zadnje rezerve moči in dve uri vztrajamo pri sekanju poličke v led. Popolnoma izčrpana se zadovoljiva s polmetrsko poličko in se nekako pripraviva na dolgo čakanje.
Spanja tu ne bo, to se ve. Noč naju počasi, zato pa neusmiljeno in popolnoma načenja. Pavle in Peter nimata niti toliko prostora, ker sta naletela na skalo, tako, da bivak preždita na vrveh. Z Zlatejem pa s preklinjanjem dajeva duška malodušju, ko naju zasipa kot moka droben sneg. Veter mu poišče vsako luknjo v bivak vreči. Večkrat jo morava otresti - to opravilo pa je spet poglavje zase.
Spet jutro! Romantike sploh ni čutiti, tu je samo edina misel — čim prej ven iz tega.
Sonce le počasi da od sebe nekaj energije, ki nas nekoliko odtaja. Z uporabo prižemke vztrajam za Zlatom. Tam na desni se končuje japonski ozebnik in severni vrh naše gore se izzivalno blešči v soncu. Pred seboj si v skali ali v snegu zamislim neko točko, ki postane moj trenutni življenjski cilj. Dva, tri korake pa že počiva glava v snegu. Pa spet in spet, Razdalje med temi točkami se manjšajo in vedno pogosteje počivam naslonjen z glavo na cepin. Vsak korak postaja prisiljen — rob stene pa se noče prikazati. Telo ne uboga več, vsaj eno uro počitka si zaželim. Najraje bi nahrbtnik pognal dol v globino.
Jebenti, pa še alpski stil, ko moraš vse mogočo opremo trpeti na plečih. Kaj sploh počenjam tu, v tem prekletem ledu, mar bi užival tam kje v Dolomitih, kjer roka sega za oprimki po topli skali, ali pa v domačem Vršacu, Jerebici. Ne, kar tako pa se ne predam. Zgoraj bo vsega konec. Tu spodaj pa je ni gorske reševalne službe na svetu, ki bi te potegnila ven. Do vrha sta še dva neskončna raztežaja. Pavle, Peter in Zlate so gotovo na vrhu. Še teh 100 metrov gaženja pa bomo skupaj. Vendar pri vsakem pridobljenem koraku zdrsnem za pol nazaj. Nekje si telo poišče rezerve in nadaljujem. Prijatelji v dolini bodo srečni, še bolj pa mi. Med počitkom, s čelado v snegu, zagledam Petra, ki mi prihaja nasproti. Gre mi pomagat in hoče, da mu prepustim nahrbtnik. Zelo nerad mu ga prepustim, v resnici pa sem mu iz dna srca hvaležen. Seveda, brez je še nekako šlo in kmalu smo vsi na robu stene. Vse je za nami, tu smo še mi in vršni greben južnega vrha Aconcague — izgubljeni nekje v Argentinskih Cordillerih, štirje bedni smrtniki, ki smo se jo drznili izzvati. Stena pa je ostala in ...