Planinski vestnik - Peter Muck: Iznajdljivost in improvizacije ...

Gorniška oprema

Željno sem pričakoval, kdaj bo konec druge svetovne vojne in da bom lahko šel spet na Šmarno goro, Tja me je dedek peljal že pred vojno. Bilo mi je zelo všeč, posebno skale po katerih sem kobacal, dedek pa me je fotografiral.
Ko je nova povojna oblast odprla izhode v žični oviri okoli Ljubljane, sem zajahal očetovo kolo in se odpeljal v Tacen, ne da bi o tem kdo doma vedel. Bil sem malo razočaran, kajti skale so se v petih letih moje mladostne zrasti zelo zmanjšale.

S tako okovanimi čevlji so nekoč glodali planinske poti: Foto: Karel Pitsch

Toda vedel sem dobro, kje so večje skale. Ded in teta sta bila huda planinca in smučarja, za starše pa le ponesrečen poizkus Stvarnika. Oče je imel hribov čez glavo še s Soške fronte, mati pa je morala z dedom kot deklica hoditi na nečloveško dolge ture, pozimi pa turno smučati v krilu in bila po neštetih padcih vsa premočena in premražena.
Ded je na turah veliko fotografiral in vlačil s seboj veliko leseno škatlo na steklene plošče. Imam veliko njegovih slik, plošče z negativi pa sem žal zavrgel.
Ded in teta sta imela veliko planinske literature in zemljevidov ter knjig nemško - avstrijskih in vseh takratnih slovenskih avtorjev. Med vojno in kasneje, sem to literaturo požiral. Največji vtis je naredila name knjiga dr. Klementa Juga, ki sem jo večkrat prebral.
Tako sem vedel, da je potrebno imeti za plezanje razne pripomočke kot so nahrbtnik, vrv, cepin, plezalniki, klini in vponke, pa seveda okovane gojzarice ter dereze.
Od te hribovske literature sem bil ves zasvojen in kasneje sem sklenil, da bom življenje posvetil hribovski dejavnosti. Temu sklepu sta nasprotovala dva problema. Prvi je bil šola, tega sem ga reševal z »špricanjem«, drugi pa oprema, za katero je bil potreben denar. V športnih trgovinah ni bilo ustrezne opreme, četudi si imel denar. Zato sem se moral znajti. Pri starših sem naletel na gluha ušesa. V hribe sem sicer lahko šel, toda o opremi ni bilo govora. »Nikar ne jemlji cepina in štrika v hribe, da se ne boš ubil« je skrbelo mamo, kadar sem se odpravljal s kolesom v Kamniško Bistrico ali z vlakom na Gorenjsko.
Kako sem se znašel glede opreme, bom opisal za obdobje od konca vojne pa do leta 1949.

Plezalna vrv

Le kje bi staknil vrv, ki bi bila vsaj podobna plezalni? V naši hiši je bila pisarna okrajne postaje za sivorjavo govedo. V njej so bili shranjeni razni pripomočki za ravnanje z govedom, med njimi tudi vrvi za privezovanje. Skrivaj sem si eno prilastil. Bila je bistveno debelejša od plezalne, dolga pa le 10 m. Sedaj sem moral najti še žrtev, da bi v praksi preskusilsvoje teoretično vedenje o uporabi vrvi. Pregovoril sem sosedovega Romana, da sva šla na Šmarno goro. Bila je zima z veliko snega. Da bi bil podvig težaven in zaslužen, sem jo ubral od vznožja naravnost, do cerkve na vrhu. Skozi gozd je še šlo, zgornji del pa je zelo strm. Z vso močjo sem ril po razbrazdanem in z nizko rastjo poraščenem pobočju navzgor. Za seboj sem vlekel Romana, a nenadoma je njegova teža popustila. Odvezal se je. Z vrvjo sem mu namreč potegnil srajco in pulover navzgor, tako da je prišla gola koža v stik z snegom. Potem sva nadaljevala do vrha vsak po svoje. Tam sem vrv raje skril v nahrbtnik. Mislim, da je bila to zimska prvenstvena, do zdaj brez ponovitve, čeprav na Šmarni gori vsak dan mrgoli ljudi.
Ko sem postal član AO Ljubljana Matica, sem dobil pravo vrv, ki je bila tako preperela, da ne bi zadržala niti dojenčka. Tako vrv so fantje imenovali taht . Nato se mi je zgodilo nekaj denarja in kupil sem novo konopljeno vrv. Za novo vrv je bil v navadi postopek, do jo je potrebno namakati v raztopini bencina in parafina, da ne bi v mokrem preveč otrdela. To sem tudi vestno storil, toda smola, investicija je bila prezgodnja. Matica je kmalu za tem priskrbela iz grosupeljske vrvarne plezalne vrvi in nam jih razdelila. Nato je nastopila doba najlonskih vrvi, ki so bile v začetku snežno bele in s konopljo je bilo nepreklicno konec.

Anorak

Nemški planinski polki so imeli v sestavu svoje uniforme posebno prirejen anorak. Nosil si ga lahko na obeh straneh. Pozimi je bil obrnjen na belo stran, v ostalih letnih časih pa na zeleno. Na prsih so bili trije veliki žepi, kjer si imel med plezarijo kline in vponke. Anorak je imel celo poseben pas, ki si ga napel preko hlač, da ni zašel spodaj sneg. Kroj tega odličnega oblačila se je uporabljal v mnogih inačicah. Podobne so izdelali še iz gumiranega platna, zraven tudi hlače. Izvor platna so bili letalski zaporni baloni. Guma je bila prevlečena z bleščečo srebrno barvo. Tako so se ljubljanski alpinisti šminkersko sprehajali po Kamniških planinah kot kakšni vesoljci. Obleke so pripadale le starejšim, uveljavljenim članom, imele pa so slabo lastnost. Bile so potujoče savne. Posebno dekleta so se rade kuhale v njih, toda za lepoto je bilo vredno potrpeti.
Imele pa so še eno nevarno lastnost. Pri stiku z snegom ni bilo trenja. Če si zdrsnil, si moral s cepinom takoj zavirati, sicer je bilo lahko usodno. Po drugi strani, pa so bile gumirane hlače odlično zimsko »prevozno sredstvo« ...
Imeti anorak, je bila moja velika želja. Zato sem si ga naredil sam. Sestavil sem ga iz starega platnenega suknjiča. Iz velikih žepov sem sešil kapuco in jo podložil s suknom. Spodaj in na rokavih sem naredil rob, kamor sem napeljal trak. Spredaj sem suknjič zašil, pod brado pa pustil razporek, ki se je zapiral z vezalkami.
Suknjič sem podedoval od deda, bil mi je premajhen, anorak pa še bolj. Če sem imel pod njim pulover, sem bil videti povit kot dojenček. Fantje so se čudili in spraševali za njegov izvor. Nisem pa slišal žal besede, saj so bile v tistih časih improvizacije povsem običajne.
Udeležili smo se prvomajske parade v Beogradu. Oblekli so nas v enotne planinske uniforme: svetlomodra srajca, temnozelene žametne pumparice, temnomodre volnene dokolenke, plezalnike in lep siv anorak. Na rokavu je imel prišito rdečo zvezdo s planiko.
Za eno udeleženko, Černič Stazo, pa je anorak zmanjkal. Sledil je jok, toda pametna glava v skupini je našla rešitev. »Staza naj gre na čelu skupine v sami srajci z zavihanimi rokavi in nosi zastavo«. Stazi je bil menda všeč ta lik mladenke iz povojnih plakatov in ga je uspešno udejanila. Ostali pa smo bili rešeni slabe vesti, ker ji nismo iz kavalirskih nagibov prepustili svojega.

Čevlji

Največ težav sem imel z gojzarji. Imel sem pa smučarske čevlje, ki sem jih okoval s kratkimi žeblji - kroparji, ki pa so po vsaki turi izpadli. Pravi gojzer je bil takrat šivan čevelj iz kromovega usnja, skozi rob podplata pa so bili zabiti kroparji Ta vrsta obutve je v povojnih časih stala celo premoženje.
Take gojzerice sem prvič videl na nekem mladeniču. Njegova oprava je bila pravljična. Prava alpinistična ikona iz zgodb o osvajanju nepremagljivih sten. Vzbujal je zaupanje, da si z njim v še tako nevarni steni si popolnoma varen. Izguljene pumparice iz rebrastega žameta je imel spuščene do čevljev, vrv pa je nosil kar v roki ali obešeno čez ramo čeprav je bil še v dolini.
Toda njegovi gojzerji! Iz njih je odsevala veteranska patina. Bili so kot leksikon težavnih tur, ki so jih pretrpeli. Usnje je bilo razbrazdano od skal in kroparji so štrleli iz podplatov kot zobje zveri.
Okoli njega je bila vedno gruča deklet, njegova vodniška specijaliteta pa Šija Brane. Na vrv je navezal nekaj deklet. Tako navezo je imenoval paternošter . V vpisnih knjigah se je vedno podpisoval z velikimi, pokončnimi črkami, s psevdonimom Enooki. Ta fant je kasneje postal dobro znani zdravnik Milan Hodalič, sicer zelo čudovit človek.
Ko mi je obutev dokončno razpadla, sem rešitev našel v zalogi odpisane vojaške opreme. Tam sen našel visoke italijanske vojaške čevlje, ki so bili šivani podobno kot gojzerji. Okoval sem jih s kroparji in dobro namazal. Pri prvi turi je še šlo. po tem pa so žeblji pretrgali šive in podplat je odstopal od vrhnjega dela. Popravljal sem to nesrečo z bakreno žico in krpal na razne načine, a ni dosti pomagalo. Moral sem hoditi kot po jajcih, če sem se hotel vrniti domov. Opisana obutev sedaj počiva v meliščih v Veliki Dnini. Kako se je znašla tam pa je že zgodba, ki sem jo nekoč davno že opisal v Planinskem vestniku.
Kasneje sem si kupil cenene delovne čevlje. Razvedelo se je, da tovarna kovinske galanterije v Tacnu izdeluje alpinistične žeblje, ki so se imenovali SETA. To novotarijo sem nabil v podplate delovnega čevlja. S tako okovanimi čevlji sem se počutil skoraj kot bi imel dereze. Pri prvem koraku po skalnati poti, se je odlomil prvi žebelj in tekom dneva postopoma skoraj vsi. Še danes mi ni jasno v kakšen namen so izdelovali ta slab izum. Morda so hoteli izdelati nekaj podobnega francoski trikúnom, ki so se pojavili v tistem obdobju.
Trikuni pravzaprav niso žeblji, temveč male jeklene žagice, ki se privijejo na podplat. Fantom, ki so si to okovje lahko privoščili, je izdelal trikune ključavničar. Še danes se spominjam, da me je grizla zavist, ko sem videl kako je Evgen Vavken (Muma) namakal podplate novih gojzarjev s trikuni v kopeli iz firneža.
S trikouni sam nisem imel izkušenj, vem pa, da so oskrbnikom planinskih koč zaradi njih siveli lasje. V tistih časih še ni bilo kulture copat, žagice pa so mesarile po lesenih podnicah.
Bil pa je užitek z njimi plesati polko, ker je krasno pokalo. Nato so se pojvili vibram podplati. Pri Matici smo dobili velik kos usnja, material za podlogo ter teh podplatov. Čevljar »Pod Trančo« mi je izdelal po meri šivane gojzarje. S to obutvijo se je po tem marsikaj spremenilo. V skalah smo se počutili lahkotno kot baletke in skakali po skalah brez bojazni, da bi nas odneslo.

Cepin

Gorništvo sem začel kot samohodec. Plezanje mi ni delalo težav, ker smo celo medvojno obdobje plezali po dreveju in lazili po strehah doma v Krakovem kjer sem bil doma. Predvsem zaradi videza, sem se prekladal po skalah z dedovim cepinom, kakršnega je danes možno videti le v planinskem muzeju.
Radovednost me je zanesla tudi v Martuljsko skupino. V zatrepu Pod Srcem je bila zbrana gruča fantov iz Jesenic. Radovedno so si ogledovali moj cepin in najstarejši je vprašal: »Kam pa ti?« Jaz sicer nisem vedel kam, pa sem odgovoril, da grem gor. Bil je zelo prijazen in me je povabil, da grem z njimi. Mislim, da so hoteli mestnemu škricu pognati strah kosti. Pred prečnico, ki je vstop v Špikov graben, mi je vzel cepin iz rok in ga vrgel nekam navzdol. »Tega ne boš rabil«, je pribil, kot bi vedel, da cepina takrat še nisem znal niti uporabljati. Ko sem se vrnil iz Špika, sem ga zaman iskal. Če ga ni vzel mimoidoči, je verjetno padel v robno zev. Dedov cepin itak ni bil primeren za naše razmere. Oklo je bilo prekratko, ročaj pa predolg. Toda na njemu je pisalo Fulpmes, kar je kraj na Tirolskem, kjer izdelujejo najbolj zanesljive cepine. Gorniki so se iz tega orodja radi norčevali. Če ti je na snežišču zdrsnilo, se s kratkim oklom nisi mogel ustaviti. Če pa si se med zdrsom glasno drl: »Fulpmes, Fulpmes«, te je gotovo pravočasno ustavilo.
Nato smo pri Matici dobili cepine domače proizvodnje. Bili so robustni in imeli so predolgo oklo in kovina je rada rjavela. Šele dosti kasneje se mi je zgodil cepin po vseh predpisih, ki ga še danes uporabljam - pri vrtnarjenju.

Plezalniki

Ta obutev se je zelo razlikovala od današnjih plezalnih copat. To so bili nekakšni visoki copati z vezalkami. Podplati so bili iz posebnega materiala, nekakšne zmesi polsti in surovine za izdelavo kartona, imenovane mašon. Dobro se je oprijemal hrapave skale, a po treh do štirih plezalnih turah, se je izrabil in moral si prilepiti nove podplate. Nalepil si jih z agolimom, ki je celuloid, raztopljen v acetonu. Take plezalnike so imeli pretežno predvojni plezalci. Ostali smo se morali zadovoljiti s teniškimi copatami.
Želje po pravih plezalnikih si nikakor nisem mogel izpolniti. V tisti Jugovi knjigi sem prebral, kako je izrabljene podplate nadomestil kar z žakljevino in rodila se je ideja.
Od očeta sem dobil stare čevlje in z njih odstranil podplate. Na robovih sem pustil luknjice od lesenih klinčkov, s katerimi so bili zbiti podplati. Iz žakljevine sem narezal več plasti in jih sešil v podplat. Tako izdelan podplat sem prišil s pomočjo luknjic. Trud pa ni bil poplačan, ker so podplati štrleli na vse strani kot palačinka. Vendar sem to obutev skrivaj le preizkusil. Test je bil negativen, jaz pa sem ostal cel.
Nato smo zaradi omenjene parade dobili prave plezalnike. Njihov prvi stik s tlemi ni bila skala, temveč beograjski asfalt. Pred parado smo namreč skoraj štirinajst dni ponoči vadili korakanje v paradi.
Naša četa se je za parado ozaljšala z vrvmi, cepini in derezami. Okoli pasu smo imeli kline, da so rožljali ob strumnem korakanju. Parado si je ogledalo zelo veliko ljudi. Ko smo prikorakali, so ljudje začeli vpiti: »Gledajte, idu drugovi vatrogasci. Ma nemoj, ovo su dimnjačari, vidi kakvo im je uže .«

Klini

Do kvalitetnih klinov si se moral priboriti po raznih zvezah. Še težje je bilo z vponkami. Drugih plezalnih pripomočkov nismo poznali. Klini in vponke so bili takrat točno taki, kot je spomenik padlim partizanom gornikom v Vratih.
Moji prvi klini so bili iz neke neuporabne zaloge. V glavi so imeli še železen obroč. Nikoli jih nisem uporabil. Nosil sem jih pa z seboj za vsak slučaj, če bi se našla kje kakšna široka razpoka. Zlagoma se mi je nabrala skromna zaloga klinov. Zelo nerad sem jih zabijal, še bolj zoprno pa mi jih je bilo izbijati. Moral pa si jih izbiti, kajti če je šla za teboj kakšna naveza, jih je zagotovo izbila in lastninila.

Kovani klini in vponka. Na vponki so vgravirane inicialke legendarnega alpinista Uroša Župančiča. Foto: Dušan Škodič

Starejši plezalci tega početja sicer niso odobravili. Vedelo se je tudi čigavi so, kajti na nekaterih so bile inicialke lastnikov, med njimi tudi alpinistične legende.
Če danes stopiš v športno trgovino in se zazreš v gorniški oddelek, se ti zvrti v glavi od artiklov vseh barv. Za marsikateri pripomoček niti ne vem, za kakšen namen se uporablja. Kakšen razvoj v šestdesetih letih. Prav zanima me, kaj bo čez sto let.

Peter Muck