Šport mladih - Roman Vodeb: Kako se opredeliti do Humarja?
Če bi Tomaža Humarja označili kot športnika, bi hitro ugotovili, da se o kakšnem športniku že dolgo ni pisalo in govorilo tako vneto in obširno kot prav o njem – bolje rečeno o njegovem reševanju z gore Nanga Parbat. Polemike, ki so se razvile ob njegovi kalvariji, se bile pozitivne in negativne. Verjetno ni Slovenca, ki si ne bi oblikoval mnenja do Humarjeve kalvarije. Če bi se v tem trenutku opredelili do Humarja bodisi pozitivno ali pa negativno, bi bil to zgolj še en poskus pretehtati jeziček tehtnice na en ali drugo stran.
Bolj modro bi bilo, da bi izpostavili dejstvo, da se človek do nečesa lahko opredeli bodisi pozitivno bodisi negativno – in to vselej z nekim »tihim« motivom. To bi bila zgolj in samo subjektivna presoja, ki jo premore vsak. »Zadnji klošar« si o Humarjevi kalvariji lahko oblikuje svoje (subjektivno) mnenje. Toda, če bi obstajalo kaj, kar bi štelo pri Humarjevem primeru, bi bilo to SPOZNANJE – najti RES(NICO), kar »drži kot pribita«, to, kar bi bilo velespoštovano.
Subjektivna mnenja, prepričanja in presoje imamo vsi – tudi klošarji, prvi in zadnji in laiki, ki vedo le to, da na svetu obstaja nekaj, čemu se reče šport. No, nekateri ima/jo/mo zgolj privilegij, da svoje mnenje izpostavimo v javnosti. Tem pravimo »strokovnjaki«, čeprav kakršnakoli stroka z njihovim mnenjem nima nič. Nekateri skuša/jo/mo ta privilegij ustoličiti na prestolu spoznanja – kar po svoje ni fer (beri: pošteno). In temu privilegiju se bomo v tem uvodniku skušali ogniti.
Če se skušamo »diplomatsko« opredeliti do »primera Humar«, lahko rečemo, da je Tomaž Humarjev fenomen, do katerega bi se zelo radi opredelili klinični psihologi (v luči patološkega narcizma), pa si tega ne upajo, pa tudi takšni in drugačni športologi (psihologi in sociologi) in filozofi, bi radi pristavili svoj piskrček. Eni bi rekli, da je Humar spoštovanja vreden (vrhunski) športnik, drugi, da je zgolj »nori« bahač, ki se je vsemu odrekel za ceno slave in medijskega pompa. Vsi bi imeli po svoje in subjektiveno prav. Šport je fenomen, ki, žal, nima poenotene in natančne definicije. Prav v tem je težava takšnega in drugačnega opredeljevanja do Humarja kot športnika in njegove kalvarij (beri: pompoznega reševanje iz Nanga Parbata). Mnogi namreč Humarja ne sprejemajo kot športnika. Navsezadnje, koga je skušal premagati: goro, sebe ali koga drugega, da o Vélikem Drugem ne govorimo. Zmaga je namreč temeljna značilnost športa…
Če kaj, kar drži kot pribito, da je Humar mnenjsko razdelil Slovenijo na »ZA« in »PROTI«. Vendar je ta »ZA« in ta »PROTI« vselej oseben. Predlog resnice oz. znanstvenega spoznanja v tem primeru je predlog z napako. Različne avtoritete (beri: »strokovnjaki«), ki se do Humarja (in njegove kalvarije) opredeljujejo pozitivno ali negativno, so »tiho« motivirane. Nekateri imajo za seboj neko institucijo (bodisi PZS ali pa Fakulteto za šport), ki »po tihem« diktira opredeljenost svojega »odposlanca«, drugi imajo v ozadju »nekaj nezavednega«, kar jim narekuje pozitivno ali pa negativno opredeljenost do Humarja. Tisti, ki jim ne diha za ovratnik nobena institucija, pa lahko razmišljamo s svojo glavo. No, če tudi nas zmoti »nezavedno«, seveda ne vemo zagotovo – se pa iskreno trudimo, da bi o Humarjevi zgodbi nekaj tega ne vemo zagotovo, se pa iskreno trudimo, da bi o Humarjevi zgodbi vedeli nekaj spoznavnega, po možnosti »tisto, kar ni mogoče vedeti«. Oblikujemo takšne in drugačne teorije, ki pa so zopet (zgolj in samo) mnenjsko spoznavne, pa čeprav se trudijo uloviti spoznanje.
Kakorkoli že, Tomaž Humar se je po svoje vpisal v zgodovino, ali pa vsaj v spomin tistih, ki s(m)o držali pesti, da ga rešijo. Ali je njegova kalvarija nekaj pozitivnega ali nekaj negativnega, naj odloči vsak sam. Odločitev bo vselej subjektivna in ne bo imela nič skupnega z resnico, saj se subjektivna mnenja vselej od nekje napajajo in imajo v ozadju nek motiv.
Različni »strokovnjaki«, ki s(m)o dobili možnost izpovedati svoje »strokovno« mnenje, so v mnogih primerih zatajili. Nekateri so izkoristili svoj status in opevali Humarja, drugi so ga blatili. Tretji – in ti s(m)o bili redki – smo o Humarju skušali povedati, kar bo držalo tudi čez desetletja.
Vi, spoštovani bralci revij Šport mladih, pa le imejte svoje mnenje o alpinistu Tomažu Humarju. Vedite pa, da je mnenje, ki si ga o Humarju in njegovi zgodbi izoblikuje nekdo drug, in je morda popolnoma drugačno od vašega, prav tako spoštovanja vredno – vendar ga, tako kot vašega, narekuje »nekaj nezavednega«, zavesti nedostopnega.
Tomaž Humar med učenci
Učenci in dijaki, ki so pred leti nastopili na šolskem državnem prvenstvu v skokih na mali prožni ponjavi v Kamniku, se morda še spominjajo alpinista Tomaža Humarja, saj je bil eden od podeljevalcev priznanj. Takrat je bil športna zvezda, a je kljub temu z veseljem poziral šolskim ekipam, ki so se z njim želele fotografirati. Mnogi si ga bodo za večno zapomnili tudi po tem, kako je ob pozdravu segel v dlan, stisnil roko, pogledal v oči in se vselej nasmejal.
Roman Vodeb