ŠAO Velenje - Sanela Bešič: Po presenetljivo hitrem dogovoru je prišel dan, ko sem se tudi jaz dotaknila dolomitske skale.
... V Cortino prispeva okoli 22 ure, pripraviva šotor in že hitro je jutro, ko si najprej vzamem kratek čas za razglede po čudoviti okolici in mogočnih stenah. Da si na višini med 2000 in 2400 m nimaš občutka, kajti veliko »zelenih pogledov« ti daje svet Dolomitov.
Ker je Martin prvo smer skrbno izbral že doma, je imel vse pripravljeno.
V roke vzamem skico smeri in gledam kam sedaj. Njegova pomoč je bila seveda potrebna. Po slabi uri prideva do vstopa v smer, se pripraviva in reče »no pojdi«. Sledi moje vprašanje: »A kar takoj jaz?«. Vzamem ponovno skico in gledam podrobno kje je klin, kje je sidrišče, kakšno plezanje bo,… In smo šli.
V prvih dveh raztežajih se je občutila moja zategnjenost in skoraj bi iskala avtocesto že tam za boljši feeling. Plezaš in hitro si nad vpetjem, ko je potrebno ponovno poiskati primeren prostor za vmesno varovanje. Hitro sprejmeš dejstvo, da si tu sam in da je vse na tebi. Varovala vstavljaš, a padca si kljub temu ne smeš dovoliti. Psiha vse to spremlja in drugače tudi sprejema, kot navrtane smeri za meter, dva narazen.
Napetost popusti in tudi plezanje steče bolj gladko. Nekje vmes ponovno štartam z novim raztežajem, ki je nekoliko izpostavljena štirica, ko slišim za hrbtom Martinove besede: «Pa ne zdaj iz štirke naredit šestko«. Kmalu sva na vrhu smeri in za seboj pustiva 343 m.
Pozno popoldan se odpeljeva še do Cinque Torre in splezava še eno, času primerno smer. Iz vrha je sledil spust po vrvi v petih raztežajih. Dva spusta klasike navpično po steni, pa dva v nekakšni »ožini« med dvema visokima stenama in eden »zračen«.
Vse je OK, le dva sidrišča ste mi vlivala nezaupanje. Bolj, kot ga gledam, manj mu zaupam. Martin se kaj dosti ne zmeni za mojo njemu odvečno skrb in me nekoliko potolaži, ko reče, da je pred 14-imi dnevi se tu spuščal in vse »deluje«. Sva že dol in wohooo, super je bilo, predvsem drugače.
Sobota je za nama in za menoj res poseben dan tukajšnjega plezanja. Zadovoljstvo veliko, občutki neopisljivi in pomešani. Ko bi se le čas malo ustavil …
Naslednji dan je bil vstop v smer malo kasnejši, kot sva planirala (ponoči dež in sva zjutraj še malo počakala), tako sva imela čas le za eno smer, ki pa je bila precej drugačna od predhodnih. Večer prej sva izbrala smer, katere bi lažje raztežaje plezala jaz naprej, težje prepustila njemu. A hitro sva ugotovila, da tisti lažji niso bili ravno tako lahki, kar je tudi Martin sam ugotovil pri »svojih peticah«. Tako sem se prepustila voditi v celotni smeri. V smeri sem prišla tudi do ovire, ki mi je nakazovala, da bo potrebno prenesti šolsko znanje iz telovadnic na višino cca 300-tih metrov in tako konkretno tehničarit. Vrvica na pasu je tako prvič in uspešno bila uporabljena pri reševanju problema. Po uspešno opravljanjem kratkem prusikarjenju pridem do sidrišča, 
kjer se Martin smeji moji »okrasitvi« z vrvico.
Kazalec moči se je po 410 metrih počasi že začel nagibati proti minimumu; ozke in pokončne zajede ter previsi so zaznamovali roke.
Hvala Martinu, da mi je prikazal nov svet, nove dimenzije in za pridobljene nove izkušnje. Upam, da bodo njegovi nasveti globoko se usedli mi v spomin in da bom znala ob pravih trenutkih le te tudi uporabiti.
Sanela Bešič