Loški utrip - Barbara Tušek: Nepal, najmlajša republika na svetu, leži v osrednjem delu Himalaje.
Tu je doma kar osem od desetih najvišjih gora na našem planetu in ena izmed njih je tudi Mount Everest. Presunljivost najvišjega gorstva na svetu vedno znova vabi. Tokrat smo se povabili na čaj in piškote k Janezu in Ivanki Kisovec iz Delnic v Poljanski dolini. Pred kratkim sta se vrnila s trekinga po Himalaji. Kot sta dejala, to ni bil njun prvi, in upata, da ne zadnji obisk veličastne Himalaje.
Kako so potekale priprave glede na to, da na trekingu niste bili prvič?
Sam sem bil v Himalaji tretjič, moja žena Ivanka pa drugič. Tokrat smo se zbrali z druščino prijateljev, ki so bili že vsi na trekingih. To so bili Jože Jereb iz Stare Oselice, Lojze Kejžar iz Leskovice ter Bernarda in Nejc Lavtar iz Železnikov. Organizator in vodič trekinga je bil izkušeni gorski vodnik Marjan Kregar iz Kamnika. Tudi Marjana smo že od prej poznali, tako da je bilo vzdušje res enkratno, veliko smo se presmejali. Marjan je bil kot naša mama, pred in na potovanju je poskrbel za čisto vse. Zelo nam je všeč, da zna obdržati skupino skupaj in držati primeren tempo za vse. Posebno pozoren je proti vrhu, ko se je treba zaradi višine in posledično manjše količine zraka osredotočiti na hojo in dihanje. Seveda pa bi bilo zelo neodgovorno, če bi se na treking podali brez kondicijske prepriprave. Prej je treba prehoditi vsaj dvajset tisoč višinskih metrov. Poleg tega navadno vodič organizira vsaj dve spoznavni turi, da preveri kondicijsko pripravljenost bodočih udeležencev trekinga. Nekaj časa pred trekingom in potem še na samem trekingu smo zaradi enolične hrane uživali magnezij in železo.
Vaša iztočna točka je bil Katmandu, upravna in kulturna prestolnica dežele.
Da, 25. oktobra smo se s kombijem odpeljali do Ljubljane in od tam z avtobusom do Benetk na letališče. Z letalom smo potrebovali dve uri do Istanbula ter še šest do Katmanduja. Domov smo se vrnili 13. novembra. Nastanjeni smo bili v hotelu, kjer je navadno največ slovenskih odprav. Okrog nastanka mesta Katmandu kroži zanimivo izročilo, saj naj bi bila to nekoč kotlina, zalita z vodo. Na majhni vzpetini na zahodu mesta naj bi bil velik lotosov cvet, ki je oddajal tako močno svetlobo, da je pred 2500 leti kralj Manjusri za Himalajo poiskal ta kraj. Z mečem je presekal skale in voda iz kotline je odtekla, na hribu pa je postavil mogočen budistični tempelj Swayanbunath. En dan, ki smo ga imeli v rezervi, če se slučajno izgubi prtljaga, smo še ostali v hotelu. V tistem času smo si lahko dokupili potrebno za treking. Imajo veliko, ugodno in kvalitetno izbiro opreme za treking. Problem je samo v tem, da je delana po merah tamkajšnjih ljudi, ki so zaradi drugačnega načina življenja manjši in seveda bolj vitki kot smo vsega dobrega vajeni Evropejci.
Tokrat ste izbrali treking okoli 8163 visokega Manasluja – čez visokogorski prelaz Larkya La (5160 metrov), ki še danes velja za eno najbolj ohranjenih skrivnosti Nepala.
Zaščiteno področje Manasluja je bilo zaprto za tuje obiskovalce vse do leta 1991, z izjemo plezalnih odprav, kakršna je bila japonska, ki je prva osvojila vrh leta 1956. Ime gore izhaja iz sanskrtske besede 'manasa', ki pomeni modrost ali duha, zato je najpogostejši prevod imena Gora duha. Odkar je treking okoli Anapurn povozila cesta, je Manaslu edini pravi še ne toliko s turizmom okrnjen treking. Za Manaslu zaenkrat veljajo omejitve zaprtega območja, tako da še ni prevelike gneče. Čeprav se nam je vseeno zgodilo, da v majhni vasici značilne kamnite gradnje – Jagat nismo mogli prespati, ker je bilo že vse zasedeno. Našo pot smo pričeli z avtobusom, ki nas je odpeljal proti mali tlakovani vasi Arughat, naprej smo nadaljevali s terenskim vozilom do vasi Gurungov Soti Khole. Tam se je na višini med 700 in 800 metri začel naš treking – najprej do Machha Khole na 900 metrih nadmorske višine in naprej skozi bujen gozd do Jagata, kjer naj bi prespali. Ker je bilo že vse zasedeno, smo nadaljevali do Salierija. Naslednji dan smo pešačili do Nach Denga (1800 metrov), kjer smo spet prespali. Kultura tu postaja vedno bolj tibetanska, čeprav so prebivalci po izvoru še vedno Gurungi. Čakal nas je še Namrung na 2600 metrih in naprej Sama Ryo na 3500 metrih. Dvakrat smo prenočili na Samdu na višini 3800 metrov. Od tam smo se enkrat povzpeli na 4100 in enkrat na 4500 metrov. Pri nadmorski višini 4000 namreč začneš čutiti, da je vedno manj zraka, zato smo dvakrat prespali in se dvakrat odpravili malo višje, da smo se prilagodil na nove razmere. Hodiš počasi – korak, vdih, korak, vdih. Če začneš prehitro, moraš obstati in počakati, da se spet uloviš. Na Larke Phedi na višini 4400 metrov je bil naš zadnji 'lodge' (koča) pred vrhom našega trekinga.
Ves čas trekinga ste imeli srečo z vremenom, ki se lahko hitro spremeni. Tudi na samem vrhu vašega trekinga na Larkya La vas je pričakalo sonce.
Ker smo pričakovali lepo vreme, smo vstali šele ob petih in se potem po zajtrku odpravili na našo najvišjo točko. Od tam je sledil peturni spust na Bimthang, do vrstnih lesenih barak, na višino 3700 metrov. Tam je bila hoja najzahtevnejša, potrebovali smo dereze, bilo je najbolj mrzlo in strmo. Vedeli smo, da se moramo čim prej spustiti nižje zaradi višine. Prespali smo v večji vasi Tilje (2600 metrov), kjer smo pekli kokoši. V kraju Dharapani pa smo se priključili trekingu okrog Anapurne. Mestece Besisahar je bil naš zadnji nočitveni kraj, od koder nas je kombi peljal nazaj v Kathmandu. Do tja smo se vozili šest ur po zelo slabi cesti.
Vsak dan ste hodili od šest do osem ur z vmesnimi počitki. Kako je bilo s hrano, prenočišči in ne nazadnje z žulji?
Žulji se nas tokrat niso prijeli. Če si dobro pripravljen, se ne obremenjuješ s hojo, ampak le uživaš v čudoviti naravi. Pri sami hoji se ne ogreješ, še posebno ne na najvišjih nadmorskih višinah, kjer je hoja počasna. Ponekod so imeli konje, ki si ga lahko najel, če nisi mogel hoditi. S tem si si naredil le medvedjo uslugo, ker če nisi navajen jahanja, te potem vse boli, poleg tega pa te še bolj zebe. Zdravi smo bili vsi. Pili smo le ustekleničeno vodo in nismo jedli zelenjave. Poleg tega smo imeli s seboj 'alkoholna domača zdravila' in domače mesne izdelke za vmesne malice. Drugače pa je bilo hrane dovolj. V 'lodgih' smo po jedilnikih naročili večerjo, največ je bilo riža in testenin, jajc na različne načine in juh. Vse je malo bolj začinjeno, od mesa smo lahko jedli tuno iz konzerve in piščanca. Zajtrk smo naročili že zvečer. Kruha nimajo. V Kathmanduju je bil v hotelu sladek toast, ki nam ni bil najbolj všeč. Na višini pečejo čepatije, ki so podobni našim mlincem. Te smo kdaj vzeli s seboj za malico. Največkrat smo pili njihove zelo dober čaj. V 'lodgih' smo si ga nalili v termovke, da smo ga imeli za na pot. Pivo je bilo možno dobiti vse do nadmorske višine 3800 metrov. Prenočišča so bila različna. Ponekod so bile stene le iz kamna, skozi katere je pihalo, da si imel občutek, da je tako kot zunaj. Drugače pa so bile povsod čiste postelje. Pomagali smo si s spalnimi vrečami, v katere smo višje, ko je bilo že bolj mrzlo, dali obleko in čevlje za zjutraj. Tudi fotoaparate smo imeli na toplem v spalni vreči. Na 3800 metrih smo lahko še napolnili baterije in preko interneta sporočili domov, da smo v redu. Na višjih predelih smo za osebno higieno poskrbeli z robčki. Tuši z mrzlo vodo so bili le zunaj, kamor pa v tistem mrazu ni nikogar posebno mikalo. Zelo smo bili veseli tuša s toplo vodo, ko smo se spustili na 2500 metrov. Stranišča so na začetku postavljena kar ob poteh, višje pa so v vaseh in v 'lodgih'. Za nas je zanimivo, kako je način življenja tu drugačen, vse, kar je možno, na nek način uporabijo. Tako tudi vsebino stranišč porabijo za gnojenje polj.
Prtljago so vam nosili štirje mladi žilavi fantje, ki so šli z vami že iz Katmanduja.
Vsak nosač je nesel okrog dvajset kilogramov. Plačani so zelo slabo, tako da so zelo veseli vsakega dodatnega, tudi najmanjšega plačila. Poleg tega je bil v rezervi še vodič, saj se na poti lahko zgodi marsikaj nepredvidenega. Tisti nosač, ki je nosil najmanj opreme, je šel navadno naprej, da je rezerviral prenočišča. Hodijo v skupini pred ostalimi. V 'lodgih' pomagajo v kuhinji, znosijo na mizo in tudi pospravijo. Spijo v jedilnici. Ko smo šli na Kilimandžaro, smo imeli celo kuhinjo s seboj. Nosači so nosili posodo in hrano v koših, pripravljali hrano ter tudi pospravljali.
Na poti so vam delali družbo čudoviti razgledi, raznolika narava in prikupni tibetanski otroci.
Narava je tam res izjemna s svojimi razgledi in slapovi na vsakem koraku ter z značilnimi visečimi mostovi. Na višini 3500 metrov je bilo že kar hladno, zvečer se je temperatura spustila pod ničlo. Čez vrh je bilo približno minus deset, nižje pa so bile temperature okrog dvajset stopinj, v Katmanduju smo bili v oblačilih s kratkimi rokavi. Snežena odeja nas je pričakala na višini 4700 metrov, ponekod že prej, v predelih, kjer je manj sonca. Spremljale so nas jesenske barve. Cvetja ni veliko, ogromno pa je bilo šipka, ki smo ga nabirali za čaj, ter kopriv in konoplje. Del poti smo opravili skozi pragozd, kjer smo srečevali opice. Tokrat se pijavk nismo bali, ker ni bilo toliko vlage. Poti niso zahtevne, le ponekod so ozke. Previden moraš biti pri srečevanju z mulami, ki so zelo natovorjene zaradi turizma in samooskrbe. Veliko težkega tovora iz doline znosijo moški ter tudi ženske. Razdalje so včasih dolge za nekaj dni hoje. Tu so ljudje zelo delavni, vsak košček zemlje je obdelan. Videli smo jih na njivah, ki jih obdelujejo ročno s preprostim orodjem. Nižje gojijo riž in zelenjavo, koruzo, ajdo, ječmen in indijsko prosenko. Višje pa krompir, zelje, repo ... Še na višini 4000 metrov je vse obdelano. Pri samozadostnem življenju jim pomagajo jaki, koze in kokoši. Vasi smo srečevali do višine 3800 metrov. Otrok zaradi težkih razmer nimajo veliko. Ob poteh so nas prosili za bonbone in svinčnike. Ljudje so zelo skromno oblečeni in obuti, posebno čevlje imajo slabe, navadno imajo sindale ali natikače. Kljub revščini so čisti, umivajo si zobe, perejo oblačila. Povsod, kjer smo jedli, je bila posoda čista in prostori urejeni. Problem je zdravstvo, saj zaradi oddaljenosti ljudje umrejo prej, kot pride pomoč. Posledično je življenjska doba nižja. Če si star šestdeset let, si že res star. Smešno je bilo, ko pri kontroli dokumentov niso verjeli, da je Jože star 69 let, pa še tako dobro izgleda. Tamkajšnji ljudje so namreč zaradi zgaranosti videti starejši, kot so v resnici.
Ste se v Katmandu vrnili zelo utrujeni?
Po trekingu nisi utrujen, hodiš počasi, poleg tega pa imaš vsak dan več kondicije. Bolj smo bili utrujeni od ogleda mesta in nakupovanja ter kasneje čakanja na letališčih. V Katmanduju smo si ogledali mestno hišo, kraljevo palačo, tržnice v starem delu mesta ter si vzeli čas za nakupovanje. Življenje je zelo prepleteno z vero, zastavice raznašajo molitve, višje na trekingu smo ob poti videli skale, v katere so bile vklesane molitve. Standard je nižji kot pri nas, avtomobilov skorajda ni. Pa vendar rikše in motorji ceste spremenijo v pravi prometni kaos. Prebivalstvo se iz dneva v dan veča, posledično imajo težave s pitno vodo in prenatrpanimi stanovanji. A vseeno je želja, da bi se vrnili, še vedno velika. Vleče sama narava, preprosti ljudje in njihova skromnost, ki ni ovira za prijaznost, ter zadovoljstvo.
Barbara Tušek