Polet.si, Soba z razgledom - Živa Vidic Licul: Sredi noči me zbudi divje kričanje. Ne, to ni kričanje, to je lisica, ki se spet potika okoli našega tabora. Srce se počasi pomiri od šoka, ki mi ga je prizadela lačna lisica, in splazim se iz šotora, v svežino gorskega zraka pod milijardami zvezd.
Zdi se, da bi se jih lahko dotaknila, da bi zvezdni prah lahko nabrala v svojo dlan in ga pospravila za čas, ko bom spet v mestu nostalgično razmišljala o teh čudovitih trenutkih med vršaci Himalaje. Luna je skoraj polna in pravljično osvetljuje večno zasnežene orjake, ki postavljajo mejo med menoj in tibetansko planoto.
Divji zahod med zasneženimi vršaci
Šotorimo v Humli, na skrajnem severozahodu Nepala. To območje nekateri imenujejo tudi nepalski divji zahod, saj je eno najbolj odmaknjenih in težko dostopnih območij države. Le nekaj kilometrov proti severu, čez 4620 metrov visok prelaz Nara La, se gradi cesta, ki povezuje kitajski Tibet in nepalsko Humlo. Kitajci namreč želijo cesto potegniti globlje v notranjost tega divjega, hribovitega terena in s tem svoje trgovce s cenenim kitajskim blagom pripeljati vse do Simikhota, uradnega administrativnega središča Humle. Naš obisk, v sodelovanju z nekaterimi nevladnimi organizacijami, je bil namenjen predvsem ogledu tega odročnega predela Nepala in pripravi nekaterih projektov izobraževanja in opolnomočenja lokalnega prebivalstva, ki bodo v prihodnosti prišli v te kraje.
Iz ravnine brez konca med snežne očake
Nekaj dni pred pristankom v Simikhotu smo se iz Katmanduja najprej podali na čudovito, a naporno dvanajsturno vožnjo z lokalnim avtobusom na skrajni jug države, na nepalsko-indijsko mejo, v mesto Nepalgunj. Teraj, pokrajina, kjer leži Nepalgunj, je širok pas močvirnatih travnikov, savan in gozdov, ki pokriva osrednji in južni del Nepala. Ko smo se iz Nepalgunja s propelerskim letalom, v katerega se je natrpalo šestnajst ljudi s svojo prtljago, dvignili nad močvirnati Teraj, se je zdelo, da se v tej ravnini pogled nikakor ne more ustaviti. Pokrajino zabriše le meglica iz vročine in vlage, ki se dviguje s polj in naravnih parkov, kjer se še danes podijo sloni, nosorogi in znameniti nepalski tigri. A po slabih desetih minutah se je ravnina začela hitro spreminjati in namesto širokih polj so se pod nami strmo dvignili prvi hribi, posejani z vasicami in njim pripadajočimi terasastimi polji.
Zapustili smo Teraj in se dvignili v območje tako imenovane Transhimalaje, ki leži na povprečni nadmorski višini 3500 metrov in razmejuje Teraj in himalajsko gorsko verigo. V polurnem letu smo se iz tropske vročine in vlage Nepalgunja dvignili v oster, hladen zrak Humle. V popolnoma drugačen svet.
V naslednjih treh tednih smo se podali od Simikhota čez vasice do nepalsko-kitajske meje in ob njej po dolini reke Limi, v odročne skupnosti Tibetancev, ki tu živijo v sožitju s surovo naravo. Z nahrbtniki na ramenih ter šotori in osnovno hrano na konjih smo se podali na najbolj zahodni odsek tako imenovane Velike himalajske poti.
Velika himalajska pot
Nepalska organizacija, ki nosi angleško ime »The Great Himalayan Trail«, je povezala labirint gorskih poti, 1700 kilometrov, od skrajnega vzhoda do divjega zahoda Nepala. To je ena najdaljših pohodnih poti na svetu, ki se vije pod mogočnimi orjaki, najvišjimi vrhovi našega planeta in čez odročne vasice različnih etničnih skupin, ki še danes sledijo svojemu tisočletnemu izročilu in se jih moderni svet, ki ga prinaša veter z Zahoda, praktično še ni dotaknil. Eno od poslanstev te organizacije je ohranjanje teh izročil in preprečevanje prehitrega in uničujočega razvoja odročnih predelov Nepala. Skozi zgodovino, predvsem v 20. stoletju, ko so Nepal začeli obiskovati tuji popotniki in hribolazci, je dežela doživela mnoge spremembe. Posledice so večje in sežejo dlje, kot si lahko mislimo. Danes gotovo najpopularnejši pohodniški poti Nepala, bazni tabor Everesta in krožna pot okoli pogorja Anapurna, sta postali veliki smetišči in reševanje te težave povzroča nemalo sivih las ljudem, ki živijo v teh predelih. Zato je ena od nalog Velike himalajske poti tudi izobraževanje domačinov v tem, kako se spopadati z neizogibnim pritokom obiskovalcev in dobrin in vrednot, ki jih prinašajo s seboj. Organiziranje in uničevanje odpadkov je le ena od veščin, ki se jih učijo ljudje v teh odročnih predelih, saj so do nedavnega živeli izključno z naravnimi materiali in odmetavanje odpadkov ni bilo težava. Danes pa v nekaterih delih Himalaje lahko sredi božanske lepote ledenika zagledaš plastično vrečko, ki jo premetava hladen gorski veter.
Človek, ki povezuje vse
V Simikhotu nas je na blatnem letališču pričakal Rigdzin. Domačin iz bližnje vasice, ki danes vodi in nadzira vse projekte, povezane z Veliko himalajsko potjo, v Humli. Mesec prejsmo se srečali v Katmanduju, kjer smo se skupaj udeležili nekaj seminarjev o ohranjanju kulturne dediščine in prostovoljnem delu v odročnih predelih Himalaje. Povabil nas je, da si ogledamo njegove projekte.
Čeprav je Rigdzin polno zaseden z grajenjem bolnišnice in šole v Simikhotu, reševanjem problematike odpadkov in onesnaženosti rek v okolici in s svojim dveletnim sinom Dorjem, si rad vzame čas, da odgovori na vsa naša vprašanja, povezana s Humlo, Veliko himalajsko potjo in težavami, ki jih srečujejo v tem času. Z nami se je podal na tritedensko pot v odročno dolino reke Limi, kjer pozna skoraj vsakega vaščana in vse težave, s katerimi se srečuje lokalna skupnost. Njegova navzočnost nam je odprla marsikatera vrata in bil je naš nepogrešljivi prevajalec v pogovorih z lokalnim prebivalstvom.
Po maoističnem uporu leta 2004 je Rigdzin med drugim pomagal iskati otroke, ki so jih maoisti pobrali po vaseh z izgovorom, da jih bodo izobrazili in jim omogočili boljše življenje. Nevedni starši so seveda svoje otroke poslali v »lepši svet«, saj niso vedeli, da bodo njihovi otroci pristali v sirotišnicah in nekateri celo na cestah večjih nepalskih mest. Danes se ti otroci vračajo k svojim staršem in pomagajo graditi novi Nepal, saj jim Rigdzin ponuja možnost izobraževanja in deljenja izkušenj s tistimi, ki to potrebujejo.
Velika himalajska pot sodeluje z različnimi organizacijami. Od nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo z izobraževnjem in okoljskimi projekti, do manjših projektov, ki povezujejo domačine in jih pripravljajo na to, da sami gospodarijo s svojo zemljo. Na nekaterih predelih poti so se v vasicah na primer odločili, da bodo zgradili manjša, skromna prenočišča za pohodnike, za katera bo skrbela vsa skupnost, in denar, pridobljen iz teh prenočišč, se bo stekal v blagajno skupnosti in bo namenjen odgovornemu razvoju vasi in družbe. A v odročni Humli smo se morali za zdaj še zadovoljiti s svojimi malimi šotori.
Pot iz Simikhota nas je vodila čez majhne zaselke trgovcev, ki iz kitajskega Tibeta tovorijo kameno sol in nekatere druge, modernejše dobrine. Dolg spust iz Simikhota do doline reke Karnali, kjer smo se prvo noč utaborili, je skupaj s težkimi nahrbtniki na ramenih resno načel naša kolena. A sredi Himalaje vedno lahko najdeš kakšno skrivnost in Rigdzin nas je odpeljal po brezpotju do bližnjih toplih grelcev, kjer smo si dobro ogreli kosti in sprostili utrujene mišice. V toplini naravnega bazenčka me je vleklo v dremež, a Rigdzin me je popolnoma prebudil, ko je pripovedoval o projektih opolnomočenja lokalnega prebivalstva, ki bi se namesto preživljanja s trgovanjem s kitajskim cenenim blagom začelo ukvarjati z odgovornim turizmom in se osredotočilo na izobraževanje svojih otrok. Botrstva lokalnih otrok in dobrodelni trekingi, s katerimi bi lahko nabrali nekaj sredstev za gradnjo šol in manjših klinik, so eden od projektov, ki jih začenjamo uresničevati v mreži naših organizacij. Sestanek v toplem vrelcu pod zvezdnim nebom nam je vlil spodbude, a šele spanec, ki mu je sledil, nam je vlil moči, da smo si lahko naslednji dan ogledali nekaj ur oddaljeno šolo ob samostanu Namkha Khyung.
Otroci, največje bogastvo
Šolo, ki je del samostana, obiskuje okoli 50 otrok. Le redko se zgodi, da bi bili vsi pri pouku, saj imajo nekateri otroci tudi več ur hoje do šole, čez prostrane pašnike in bujne gozdove. Otroci kdaj tudi po nekaj tednov ne pridejo v šolo, ker je na domačih poljih preveč dela in so zato zelo dragocena delovna sila v vasi.
Iskrivi nasmehi otrok me za trenutek zavedejo k misli, kako lepo jim je v teh prostranstvih, dokler me Rigdzin ne predstavi učitelju, prostovoljcu iz Katmanduja, ki me spet postavi na realna tla. Smrtnost otrok je tu okoli 50-odstotna, me spomni. Od povprečno petih otrok ene matere ponavadi preživita dva, največ trije. Če otrok preživi do petega leta, ima veliko možnosti, da mu bo uspelo preživeti tudi dlje. K temu pripomorejo nehigienske razmere, mraz, oddaljenost zdravstvenih klinik in neizobraženost. Kako ozavestiti tukajšnje prebivalstvo o higieni, kako sem pripeljati ljudi, prostovoljce, ki bi pomagali pri izobraževanju in gradnji klinik? Vse te misli so se mi kot vihar podile po glavi. Dobrodelnost bo tista, ki bo prinesla spremembe, in le posamezniki imajo moč zgraditi te še kako potrebne mostove. Vsak večer smo, čeprav izčrpani od dolgih ur hoda, sedeli ob tabornem ognju in kovali načrte za prihodnost.
Odgovoren turizem in dobrodelnost
Dober teden hoda od Simikhota, v dolini reke Limi, med dvema pettisočmetrskima prelazoma, pod velikanskim ledenikom stoji vasica Halji. Tu smo se ustavili za nekaj dni. Vaški poglavar, ki je tudi administrativni vodja doline reke Limi, nam je v svoji skromni kamniti hiški ponudil prenočišče. Navdušen nad našim obiskom, nas je peljal v skoraj vsako od tridesetih hiš in vaščani so nas hodili opazovat, kot da smo prileteli z Lune. Kar je zanje pravzaprav enako, kot če smo prileteli iz Katmanduja. V treh dneh našega postanka smo spoznali tako rekoč vso vasico. Staro in mlado. Otroci so se kar goli podili po vasi, in čeprav so nas na začetku malo prestrašeni opazovali izza maminega krila, jih čez nekaj ur nismo mogli odlepiti s sebe.
V Haljiju razmišljajo o gradnji prenočišča za popotnike. Tu skozi namreč vse pogosteje prihajajo skupine pohodnikov, ki obiskujejo Veliko himalajsko pot, ali pa se vračajo s svete gore Kajlaš (Kailash) na Tibetu čez Humlo nazaj v Nepal. Moji sopotniki, inženirji, so jim dali nekaj nasvetov in Rigdzin, ki je nepogrešljiv pri vsakem projektu, ne le kot prevajalec, ampak tudi kot nadzornik projektov, je takoj začel preračunavati stroške in dajati oceno potrebnih sredstev, ki bi jih lahko zbrali z našimi dobrodelnimi trekingi. Zaradi vremenskih okoliščin, ki vladajo v tem predelu, je vprašanje trajnosti zelo pomembno in vzdrževanje takšnih prenočišč bo zahtevalo vestne skrbnike. Ideje o uresničitvi teh projektov so se kot na vrtiljaku porajale v naših glavah, ko smo se v naslednjih dneh vračali proti našemu izhodišču.
Ko smo se po treh tednih vrnili v Simikhot, smo bili vsi polni navdiha za nove projekte. A tu se je naša pot v resnici šele začela. Čaka nas težko delo, ki pa ga bomo po obisku Humle in doline reke Limi opravljali z veseljem.
Velika pot, pot sprememb
Velika himalajska pot se deli na deset odsekov nepalske Himalaje. Vsak od teh odsekov ima edinstvena kulturna in religiozna izročila, zelo raznovrstno floro in favno ter nekatere rastlinske in živalske vrste, ki so bodisi endemične bodisi na robu izumrtja. Kdo ve, ali nas ni na našem pohodu iz zasneženih vrhov Himalaje opazoval redki snežni leopard in ali ni velika senca, ki nas je obkrožala, pripadala eni zadnjih ujed, ki so včasih polnile nebo nad snežnim kraljestvom.
Glavna misel, ki me je spremljala na tokratnem obisku Humle in se je vsak dan znova potrjevala, je, da smo ljudje odgovorni za to, kar se dogaja z nami. Pa naj gre za izumiranje živalskih in rastlinskih vrst, ohranjanje kulturne dediščine ali izobraževanje otrok v lepšo, svetlejšo prihodnost. Odgovornost je naša in le posameznik lahko doseže spremembe. Nimamo časa čakati, da se bodo premiki zgodili »od zgoraj«, priti morajo iz naših src.
Živa Vidic Licul