Gore in ljudje: Vedno je nekoliko nepredvidljiv in samosvoj. Kaj bi rekli domači, če bi se mi izgubil na poti? Tudi to se je že zgodilo: mene je bila groza, njih pa čisto nič. (Samo za otroke in odrasle otroke.)
Brezskrbnost pod Blegošem
Krepko se ustopim, ko steče od svojih domačih: skoči visoko in se z ramo butne ob ramo. Bil sem pripravljen in takoj zagrizeva v poledenelo strmino. Moji šesterozobi krempeljci prijemajo zadovoljivo, njegovi peterozobi pa tu in tam zdrsnejo. Ne skrbi me – veliko manjši je in težišče ima tlem veliko bližje, je tudi naravno spreten. Pokaže, da se zna po snegu tudi zadrsati. Pri nepredvidljivih je treba kar naprej nekaj predvidevati: kjer v gozdu pot zavije na levo, bo izginil za robom na desni.
Zaupanje odštevam v minutah. Približno vem, kje naj bi me dohitel. Naj ga grem iskat, lumpa? Kot vedno se razveseli, kadar se razveselim tudi sam in seveda pri pohvali pokaže veselje. Strmejši del poti premeri pred mano: on je tisti, ki ima dejansko nadzor nad menoj. To bova morala še šolati! Običajno se preštejeva pri koči. A glej ga zlomka: samo za hip sem se zakopal pod platnice vpisnega zvezka, že je nekam izginil. Ta triletnik je še vedno nepredvidljiv, jaz pa premalo pazljiv. Kar naenkrat se bo od nekod pojavil z nedolžnim pogledom …
Nedolžnost ni posebne hvale vredna. Vse živali so nedolžne, zato ti pustijo, da jim prerežeš vrat… Namesto da smo nedolžni, moramo postati zelo, zelo inteligentni. Biti nedolžen in neveden naivnež ni posebne hvale vredno. Prav je, da smo preprosti, ne smemo pa biti neinteligentni. (*)
… ali pa bi ga po krajšem krogu iskanja ponovno našel pred kočo, in bi me gledal, kot da se nič ni zgodilo. Sredi pašnika zavpijem. Mogoče je bil uspešen drugi, močnejši krik, izdahnil pa sem ga iz varnostnih razlogov: da ne bi mojega varovanca v mraku kak naključen lovec še ustrelil! Pri bunkerju v drugo priteče nasproti, na vrh greva kot ponavadi skupaj. Gorje, če bi danes rinil v skalno gorovje. Temperature so že na tej višini zdravju škodljive. Na vrhu se moj varovanec vedno upiše in počaka, da tudi sam opravim ta-svoje: fotografiram.
Po strmini hipoma ponikne v globino. Pri koči ga ne vidim, vendar to nič ne pomeni: prejšnji teden sem mislil, da sem nižje v gozdu videl odblisk njegovih oči. »Nič se ne skrivaj med drevjem, te vidim!« Rahel odsev se je tistikrat spremenil v soj čelne svetilke. Luknjanje snega je bila človeku muka in bil je vesel vesti, da je vrhnji del Blegoša že pomrznil. Tudi danes je mrs k ps, le da mi je pes zadnjič iz rok sunil rokavico. Tule nekje je bilo, prav lepo sem ga prosil, naj mi jo vrne, ker rezervne nisem imel. On pa se je naredil, kot da je vse skupaj le igra in jo v bližini še povaljal po tleh. Le nekaj minut zatem sem si nekoliko višje popravljal opremo in rokavico začasno prijel z zobmi … ojej, bila je ista, ki jo je prej v gobcu nosil pes!
Pes tudi danes priteče za menoj, na približno istem mestu tesno švisne mimo. Zadnjič nisem niti trznil, danes pa … a ne zato, ker sem zadnjič imel velike krplje in danes le male krempeljce. Spomnil sem se, kako smo pred leti hodili na izlete z otroci: tudi njim sem se kdaj skril ob običajni poti, potem pa pritekel za njimi. Tale pes je še vedno šola zame. Po potrebi ali brez nje se vznemirjam vedno jaz sam, on nikoli.
Materialni svet sestavljajo tri kvalitete – vrlina, strast in neznanje – ki delujejo povsod. Te tri kvalitete bomo v različnem razmerju našli v vseh življenjskih vrstah … krava je v kvaliteti vrline, lev ja v strasti, opica v neznanju. Po Darwinu je bil Darwinov oče opica. [Smeh.] Postavil je neumno teorijo. (*)
Ne verjamem, da imajo psi občutek, kaj je en teden. Dva dni pred božičem se v Potoku vlije prva ploha. Ne verjamem, da bi bil pes vesel, če bi odpadla najina današnja šola. Med hojo se bolj osredotočam nanj kot na gozd. Uspeh je na taci ali pa na dlani, kakor za koga. V dežju se z vrha bolj mudi meni kot njemu. Nazaj grede so njegove stopinje v snegu očitne, doma bo pred menoj … a glej ga, ponovno je korak pred mamo: domislil se je nečesa novega, tega še nisem predvidel – na zadnjem grebenu ni šel naravnost domov kot ponavadi, ampak je ušel na potep.
(*) A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupãda, Življenje izvira iz življenja
Iztok Snoj