je letos zvabila Slovenian Denali Team: Iztok Arbiter (vodja, PD Kočevje), Franci Rupnik (AO Črna), Dušan Božič (PD Kočevje) in Boris Strmšek (APD Kozjak Maribor)

1. junija smo poleteli z Brnika v Frankfurt, od tam pa z družbo Condor v Anchorage na Aljaski. 3. junija smo prispeli v Talkeetno, kjer je letališče za prevoz na ledenik Kahiltna. Najprej nas je čakal "meeting" v upravi parka, kjer se je treba prijaviti, odgovoriti na kup vprašanj, dati vse mogoče podatke, nato pa dobiš natančna navodila kaj lahko počneš in kaj ne. Obenem dobiš tudi nekakšno prenosno stranišče in vrečke za opravljanje potrebe ter za smeti. Je bil Denali pred leti že preveč zasmeten in so morali to nekako urediti. In brez skrbi, da vse to tudi lepo zaračunajo. Popoldan smo čakali na polet, toda vreme nekako ni bilo najboljše. Talkeetna Air Taxi je ena od štirih letalskih agencij, ki z letališča v Talkeetni opravljajo polete na področje Denali parka. Prespali smo lahko v njihovi baraki ob letališču.

Zajtrk, kava, nato pa spet na čakanje. Nekaj letal je odletelo, nato smo sredi dneva končno prišli tudi mi na vrsto. Denali se je sicer skrival nekje v oblakih, mogoče je bilo celo bolje tako. Po slabi uri poleta smo pristali v baznem taboru na 2200 m in še isto popoldne nadaljevali pot po ledeniku. Za začetek smo naredili okoli 10 km in prvi dan prespali v taboru na 2400 m (Camp 8.000 - število pomeni čevlje/feete), naslednji dan se premaknili v vmesni tabor na 2800 m ter dan kasneje v Camp 11.000 (3.350 m). 7. junija nesemo nekaj opreme do Windy Cornerja (pribl. 4.100 m) oziroma še nekaj dlje, nato pa si privoščimo dan počitka. 9. junija smo z vso opremo v taboru na 4300 m (Camp 14.000).
Tukaj pa se prične vse skupaj zares. No, tudi do sem ni ničesar za hec, vendar pa je to že tabor, kjer lahko pričnemo razmišljati o naskoku na vrh. Tako mimogrede, srečali smo tudi šestčlansko skupino naših mladih alpinistov (Kamnik, Idrija), ki je že prej splezala na Mont Hunter (4427 m), nato pa so se zapodili še na Denali, na vrh so krenili kar iz tabora na 3300 m, kar pomeni skoraj 3000 m vzpona v enem kosu. Ja, kaj hočemo, mladost je norost! Mi pa smo že malo v letih, zato se raje nismo šli takšnih hecov. ...

[...] V petek trinajstega ob pol osmih zjutraj krenem iz tabora, kmalu za menoj tudi Franci in Dušan. Spet ista zgodba - do 4700 metrov na smučeh, nato smuči na nahrbtnik in počasi navzgor čez strmi del do grebena. Sonce prijetno greje, ko čakam na ostala dva. Iztok se je vzponu na vrh odpovedal. Bil je že zadovoljen z doseženim, saj je celo presegel svoja pričakovanja, poleg tega je posodil Franciju, ki so ga smučarski čevlji tiščali, svoje plastične čevlje. Počasi napredujemo po grebenu, nekaj je strmejših delov, kjer so celo fiksi, tu in tam gledajo iz snega zanke za varovanje, ki so na v sneg zabitih snežnih sabljah. Sicer pa teren ni zahteven. Po petih urah počasne hoje sem na taboru 5200 m visoko. Kmalu prideta tudi Franci in Dušan. Tukaj se končno srečamo z vetrom, je kar hladno, zato se oblečem in nadaljujemo vzpon. Zdaj nas čaka dolga diagonalka do sedla Denali (približno 5600 m), razdalja je kakšen kilometer in pol. Spet sonce prijetno greje, verjetno je temperatura nekje med 10 in 5 stopinj pod ničlo, nič kaj posebnega za te kraje. Ob pol štirih popoldan smo na oziroma nekoliko nad sedlom, tukaj se pot obrne v drugo smer in do vrha je še skoraj tri kilometre. Franci in Dušan se odločita, da je to preveč, še posebej, ker nam skupina sestopajočih zatrdi, da je do vrha še vsaj šest ur. Utrujenost, še nekoliko pihlja na sedlu in odločitev za sestop je hitra.
Tudi jaz se odločim, da bom sestopil, vendar šele kasneje z vrha, če pridem do tja. Malo pa še grem pogledati za ovinek, če sem že tukaj. Vetra hitro izgine, ko se po blagem pobočju vzpenjam proti jugu, kjer bi nekje moral biti vrh. Dohitim in prehitim tri Špance, nato dva Američana, potem pa se odločim, da bom hodil skupaj s Poljaki. Da mi ni dolgčas imam ves čas slušalke v ušesih z glasbo, baterije na MP3 predvajalniku še kar držijo. Do vrha sem nato poslušal glasbo ter Poljaka, ki je pred menoj preklinjal, ker se je pot vlekla.
Zadnji del je nekoliko zabaven. Najprej se pot celo nekoliko spusti čez dolgo ravnico, nato pa gre strmo navzgor do grebena, po katerem pridemo kmalu na vrh. Ob pol devetih zvečer smo prisopihali do najvišje točke. V petek 13. sem potreboval 13 ur do vrha.
Razgled dober, kar pošteno hladno, vetra malo, sicer pa celo malo gužve. Poljaka, Španci, Američani, celo Južnoafričan, Slovenec… Pa še nekaj sem jih videl prihajati. Pofotkamo en drugega, malo pogledamo naokoli, nato pa pričnem s pripravami za spust. Sicer so me malo čudno gledali vsi, ko sem nataknil smuči, pa je bila večina tako utrujena, da niso kaj dosti komentirali. Le zavist sem videl tu in tam, ko so razmišljali, kako dolgo bom jaz že v topli spalni vreči, ko bodo oni še vedno sestopali.
Zgornji del je bil nekoliko strm, nekaj je bilo celo pokritih razpok, pa je bila nato največja težava vzpon navzgor tistih nekaj metrov. Nekako sem pridrsal nazaj navzgor, nato pa je šlo hitro do sedla Denali. Sneg je bil večinoma trd, poledenel, ponekod pa je bil napihan, da sem se lažje ustavljal. Od sedla sem nato iskal mehkejši sneg med trdimi ploščami. Malo prečenja, nekaj zavojev navzdol, spet prečenje, zavoji…Pred koncem prečenja se odločim za spust naravnost navzdol, ker sem imel že vsega zadosti. Nisem sicer opazil razpoke pod menoj, vendar je šlo preko brez težav in nato sem po prijetnem vijuganju ter hitrem spustu kmalu v taboru. Zanimivo - ura je pol enajst zvečer, sonce še sveti in prav toplo je, povsem nekaj drugega, kot na vzponu. Nekaj novih prišlekov se ukvarja s postavljanjem šotorov, tabor je še vedno kar živahen. Po nekajminutni pavzi se spustim dalje. Naravnost s tabora se spušča žleb, ki pa ga le redki uporabljajo. Ko se zapeljem nekaj metrov, vidim, zakaj ni bolj obljuden. Je precej strmo in ozko, čeprav za vzpon ali sestop s cepinom in derezami nič posebnega. Za smuči bo pa kar hec. To sem hitro uvidel, ko sem na skoku čez metrsko stopnico priletel na trdo podlago. Ampak smuči so prijele. Na srečo, ker bi se sicer zakotalil kar daleč. Takšnih trdih skokov je bilo še nekaj, preden sem lahko zavijugal. Ampak nato so bile razmere kljub strmini zelo dobre, pa še sonce je svetilo. Ura je bila enajst zvečer. Smučal sem ob gazi, ki je vodila čez pobočje, tako je bilo še najmanj verjetno, da se zvrnem v kakšno skrito ledeniško razpoko.
Sonce se končno skrije za greben, tabor se počasi približa. Prav nad razpokami že zelo blizu običajne smeri vzpona mi skorjast sneg potegne smučko in vrže me iz ravnotežja. Kakšnih deset metrov se grdo zakotalim, preden spravim smučke pred sebe in se ustavim. Sem že mislil, da bom na glavo skočil v kakšno špaltno. Zanko za cepin na nahrbtniku mi je utrgalo, sneg imam za rokavi, v rokavicah, za vratom, za očali… Pa potem gre prav fajn do tabora, kot po smučišču. Ko se pripeljem med šotore, nikjer nikogar, vsi so že na toplem. En začuden možakar pogleda iz šotora in mi navdušeno čestita, ko izve, da sem se pripeljal z vrha. Dve uri in pol? Great!
Iztok še bedi in nato kuhava, pripovedujem, pokažem fotke, nekaj malega pojem… Sicer sva bila nekajkrat na vezi, saj imamo voki-tokije, ampak tisto je le za nujna sporočila. Franci in Dušan sta že kar dolgo tukaj, že davno sta v spalkah. Počasi tudi mene pokliče toplota, dan je bil dolg. Tale petek 13. pa vseeno ni bil tako grozen.

Fanta sta nato prebivakirala na naslednjem taboru kar v snežnih zavetjih in samo v spalnih vrečah. Zjutraj sta si izprosila nekaj tople tekočine in okoli poldneva krenila proti vrhu. Javita se ob desetih zvečer iz zgornjega tabora in povesta, da sta bila na vrhu, da pa bosta sestopala kar dalje in predvidoma čez dobri dve uri sta pri nama. ...

Vsa pripoved je na spletni strani APD Kozjak >>>

Ob enajstih zvečer se javi Dušan in pove, da sta v težavah na grebenu. Zajelo ju je neurje in ne vesta, kje dalje. Piha, sneži in hladno je. Ker nekako ne moreva z Iztokom pomagati preko radijske zveze, greva do rangerjev. Niso prav navdušeni. Ob kupu (ponavljajočih) vprašanj svetujejo, naj nekako prebivakirata do jutra in nato sestopita. Ja, tako je najlažje, predvsem za njih. In v toplem šotoru se zdi ta nasvet prav idealen, toda tam zgoraj na grebenu… Nekaj bosta poskusila ukreniti, se dogovorimo za zvezo ob enih ponoči. Takrat je situacija v taboru enaka, zgoraj pa je vsaj nevihta ponehala. Zavlekla sta se v spalke ob neki skali na grebenu, hladno je, ne vesta pa, kje in kako naprej. Utrujenost naredi svoje, ko pa to začiniš s slabim vremenom, je v takšnih razmerah situacija vse prej kot rožnata. Iz zgornjega tabora rangerji nočejo navzdol (vzelo bi jim kakšno uro), spodaj se jim še manj ljubi navzgor (eh, kakšne štiri ure bi jim vzelo, ubogim revežem), jaz imam pomrznjene noge, Iztok nima čevljev… Junaki pa takšni, tile rangerji, verjetno so bili zmatrani od celodnevnega smučanja!
Naveličam se njihove pasivnosti in ob pol treh zjutraj spakiram nahrbtnik ter krenem navzgor. Svetlo je, malo je megle, pa gre nekako. Niti ni hladno, vreme se je umirilo in kmalu je vidljivost solidna. Spraskam fiksne vrvi iz snega, zgazim po grebenu, najdem Francija in Dušana, navežemo se, varujem čez nekoliko izpostavljen del grebena, nato pa se zapodimo navzdol. Ob osmih zjutraj smo v taboru, pozdravi nas Iztok, rangerji še spijo, so imeli neko gužvo ponoči, jih folk ni pustil spati. Jih pa moram pohvaliti, da so posodili vsaj dva voki-tokija.

Popoldan imamo dosti megle, sonca in sneženja v enem paketu, kakor se tukaj dogaja v zadnjih dneh, spakiramo vse in se spustimo do naslednjega tabora. Jaz sem na smučeh spodaj v pol ure, ostali trije potrebujejo dve uri več. Je pa vse spremenjeno, veliko novega snega, nekoliko drugače speljana pot, odpira se nekaj novih ledeniških razpok. Izkopljemo še opremo, ki smo jo pustili tukaj, ter smuči, postavimo šotore, prespimo še eno noč, nato pa dokončno spakiramo in čaka nas še samo štiri ure dokaj zabavne in prijetne vožnje po ledeniku. S sanmi je nekaj težav, toda kmalu jih ukrotimo. Zvečer ulovimo zadnje letalo, po dolgem času ugledamo spet zelenje, po tuširanju pa napademo West Rib Pub v Talkeetni. Srečamo še dva iz druge slovenske ekipe in noč brez teme se konča nekje ob šestih zjutraj. ...

Boris Strmšek